Kandidatka Mojca

Na seznamu kandidatnih list je bilo, skromno stisnjeno tja nekam med razne monstrume, kot so na primer Demokratska stranka Slovenije; Demokrati Slovenije - DS in Združeni zeleni - Zeleni Slovenije in Zelena Alternativa, prav prisrčno opaziti tudi kandidatno listo Mojca. Lista je imela eno samo kandidatko, in sicer je bila to Mojca Ferle Brezavšček, roj. 04.12.1969, Izola, Ferda Bidovca 7, prodajalka, namest. poslovodje. Navadna proletarka, in to celo "samo" prodajalka v trgovini, mora imeti kar precej korajže, da se ji ni problem pojaviti med vsemi tistimi doktorji in magistri, kaj? "Korajže? Nobene korajže ni treba imeti. Samo Mojca moraš biti."

Biti Mojca gotovo ni lahko, mora biti pa nedvomno nadvse zanimivo. Prav neverjetno je, da šteje ta podolgovati deklič reci in piši trideset pomladi, z Denisom sva ji jih recimo oba, povsem ločeno drug od drugega, pripisala največ štiriindvajset. Velik del tega občutka sva nedvomno dobila glede na njen stil oblačenja, ki bi ga lahko opisali kot zrelo gotskega. Sploh ne preveč ofucana rdeča jakna s številnimi zaponkami, s črno bogato podčrtani podočnjaki in pa seveda trademark, glede na katerega smo se namenili spoznati v gneči tujcev: ravno prav gosti dredi, ki so tudi ravno prav umazani na pogled, v par končičih pa pobarvani v stajliš rjavo. Trademark je svojo spoznavalno vlogo opravil več kot ustrezno.

Sprejela naju je v svojem najljubšem brlogu in hkrati najvažnejšem razlogu za kandidaturo, v na pol porušenih prostorih izolskega Mladinskega centra. Da bi lahko bolje razumeli, zakaj se je odločila za v tej deželi še vedno precej bizarno pot samostojnega kandidata za državni zbor, bi morali podrobneje spoznati samo ozadje njenega domačega kraja, točneje ozadje boja tamkajšnjih mladih za tistih par osnovnih, iz občinskega proračuna odmerjenih pravic, ki jih bodo glomaznemu birokratskemu aparatu itak od- in preplačevali, dokler jim ne zabijejo zadnjega žeblja v krsto. To ozadje se niti približno ne razlikuje od ozadja desetine mladih skupnosti po vsej Sloveniji, učinek njihovih apelov pa je poleg lastne organiziranosti odvisen predvsem od bolj ali manj dojemljivih ušes občinskih mogulčkov. V Izoli naj bi bili le-ti še posebej nedojemljivi, poleg tega pa igrajo v tem pozimi zaspanem obmorskem mestecu izjemno veliko vlogo tudi ne benigne prepovedane substance, temveč tiste za mladega človeka resnično uničujoče. "Droge po časopisih stalno obešajo na veliki zvon, nikomur pa se ne ljubi dejansko kaj narediti." pravi Mojca, resnično prijazna in radoživa mlada dama.

Tudi zaradi tega se je odločila za kandidaturo v parlament, pri čemer se ni absolutno nič slepila, da bi ji lahko tja dejansko uspelo priti. Poleg več kot nujnih novih prostorov za mladinski center ima njen program še par drugih pomembnih postavk. Te se vrstijo od zelo konkretnih, kot so temeljita obnovitev izolskih otroških igrišč, ali pa recimo gradnja javnih zavodov, kjer bi se lahko starši in otroci naučili lažje živeti skupaj v kriznih situacijah, do globinsko nebuloznih, kot je recimo vzpostavitev mehanizmov za izpolnjevanje občinskih obljub. Otroška igrišča se je zdijo posebej pomembna: "Če se nimaš s čim igrati, si pač poiščeš druge fantazijske svetove. Nihče se ne ubada z mladimi, nihče! Mladina je naša bodočnost: samo parola, nič drugega."

Vse točke njene volilne platforme so tesno povezane z lokalnimi problemi mladih, na vseslovenskem nivoju je lahko ponudila samo splošno krepitev samozavesti in zmožnosti samoorganizacije tega segmenta populacije. Seveda ji je bilo jasno, da vrat prenovljenega hrama narodove modrosti in kulture s temi volitvami ne bo ugledala, kandidirala je izključno zato, da bi čim širše občinstvo opozorila na problematiko, ki ji je namenila kar lep del svojega življenja. "Če bi zares ciljala na parlament, potem bi se že pozanimala, kaj točno to je in koliko ljudi je v njem. Tudi to, kaj je v resnici proračun, bi zelo natančno poizvedela, hahaha." Glede na zastavljeni cilj se ji zdi, da je dosegla imeniten uspeh. Zanjo je glasovalo 697 ljudi, ko so nekaj dni pred volilno nedeljo s prijatelji v hecu napovedovali točen končni iztržek, je prišla najbližje dejanski številki sama, ko je na tablo zapisala 427.

Prepričana je, da je zanjo glasovalo tudi vsaj trideset odstotkov ljudi, starejših od recimo 35 let. "Kar je logično. Saj imajo tudi oni družine, a ne?" Do tega, da ji je celotna problematika odvračanja mladih od različnih ultrasamodestruktivnih načinov preživljanja prostega časa zlezla pod kožo, je prišlo na precej običajen način. Pol leta je bila odsotna iz mesta, in ko je prišla nazaj, so bili trije dobri prijatelji na igli. "Probala sem reševat folk iz kriz in se ne da. Tako kot je, se ne da." Iz lastnih opažanj lahko povem, da tukajšnji mladinski center resnično potrebuje nove prostore - krš in lom, kamor naju je peljala Mojca, bi sila težko porabili še za jetijevo poljsko stranišče. Raztreščene hladne prostore si center v na zunaj precej simpatični vili deli še s šestnajstimi drugimi združenji, občina jim postavlja zelo mačehovske zahteve (samo za primer, ob nedeljah je ta zgradba zanje neprodušno zaprta), za povrh pa se morajo kosati še s hišnikom, ki naj bi naključne obiskovalce od časa do časa osorno odganjal tudi na precej fizičen način. Gospod hišnik je bil na dan obiska sicer videti povsem nevtralen - s konstitucijo, ki bi se sesedla sama vase že ob najnežnejšem žgečkljaju - vendar me je, če me je naučilo česa, enoletno obiskovanje tai-čija naučilo tega, da so to praviloma najbolj zajebani tipi.

Mojčina kampanja je bila sestavljena skoraj izključno iz plakatov in flajerjev, koncertov in golažev ni bilo. Za vse skupaj je porabila 180 čukov, vse je šlo naravnost iz njenega žepa. "Povišaš limit in dvigneš." Za zdaj ji ni žal niti stotina, se pa v šali malce boji maščevanja mati županje iz vrst Združene liste, ki je s primanjkljajem zelo podobnega števila glasov, kot jih je ukradla Mojca, izvisela s parlamentarne dojke. Vseeno v primeru prodajalke v samopostrežni nikakor ne gre za zanemarljivo vsoto. Naša resnično neodvisna kandidatka je ves čas predvolilne mrzlice tudi delala, tako da zdaj predvsem išče relativno mehak prostor, kamor bi lahko telebnila in obležala. Zaradi politične ni prav nič trpela njena profesionalna kariera, v tistih tednih so v trgovini prodali prav toliko kruha in mleka. "Nemara še več. Res smo imeli takrat nekam čudno gužvo." Samo majhen odstotek kupcev jo je dejansko prišel zafrkavat, je bila pa vsa tista pozornost vseeno zelo naporna.

V veliko oporo ji je bilo, da jo je šefica vseskozi podpirala in na koncu celo glasovala zanjo.

V prostem času je Mojca predvsem nora na glasbo, poleg tega piše pesmi in riše. Poje v bendu Doryan Gray, ki igrajo po njenem mešanico darka in hardcora, torej tak počasen pank. Najljubši izmed njihovih komadov ji je Svet črkarjev, ki je dolg slabe pol ure in opisuje naš svet, kjer ljudje vse preveč govorimo in se premalo opazujemo. Dovolj bi bilo, da bi drug drugega pozorno gledali in bi natančno vedeli, kaj soljudje čutijo. Kar se, tako je, sliši nekaj med infantilno in imbecilno, vendar mi je gospodična z debelimi črnimi sragami pod prodornimi očmi med najinim pogovorom dvakrat gladko prebrala misli.

Da bi interese mladih uveljavljala skozi zdaj tako prežvekovano stranko mladih, ji ni prišlo niti na misel. "Ne verjamem v te stranke. Tudi oni so bili stoposto podkupljeni in pod okriljem kakšne močnejše stranke." Zdaj ji pripovedujejo, da je na volitvah kar nekaj ljudi obkrožilo njeno ime, ker so bili prepričani, da v resnici glasujejo za SMS, in pa tudi obratno. Ta nedelja ji je bila predvsem iztočnica za prihodnjič, z malce pesniške svobode rečeno študija tržišča za čez štiri leta. Še bolj pa za lokalne volitve leta 2002, ko so njeni načrti že veliko bolj ambiciozni. Tudi takrat ne bo razmišljala o strankarskih povezavah, želi pa si vzpostaviti mrežo različnih Mojc po vsej Sloveniji - v ta namen je že začela vzpostavljati prve stike z mladinskimi organizacijami v drugih občinah. Čez deset let se vidi natanko tu, kjer je, torej v trgovini, za zajebavanje s politiko pa se ji zdi veliko vprašanje, če bo še imela energijo. Volilci imate bržkone torej samo še par let časa.