Policija svetuje

Ste že kdaj imeli kakšno bližnje srečanje s policijo? Prav gotovo. Če še niste imeli te sreče, vas bo brez dvoma kmalu doletela, saj je naša policija pod novim generalnim direktorjem še posebej učinkovita in marljiva, policijski šefi pa menda kar tekmujejo, kdo bo zaprl več velikih in majhnih kalibrov, s katerimi se bo nato generalni direktor s sladkimi in vzhičenimi besedami ponovno predstavil javnosti kot neustrašen borec proti vsem vrstam zla, ki ogroža našo idilično državico. Mogoče bi kazalo angažirati še izganjalce hudiča, ki jih "generalni" mora osebno poznati.

Ampak, ali se vam ne zdi, da se generalni direktor ne pojavlja več tako pogosto v medijih? Sliši se, da nekatere pompozne slovenske kriminalne zadeve na tožilstvih ne potekajo tako gladko, kot nam jih je natresel generalni direktor policije, in da bodo na sodiščih doživele klavrno usodo. Menda naj bi bila slovenska policija ob velikih zgodbah pozabila na povsod rastoči vsesplošni kriminal, zato naj bi bili učinki policije za leto 2000 statistično izjemno slabi in policijski vrh se že nekaj tednov ukvarja z vprašanjem, kako te podatke sploh prikazati javnosti.

Če se vrnem k na začetku članka postavljenemu vprašanju, moram dodati še tole: policija bi bila brez ustreznih zakonskih pooblastil brezzobi pes, to pa bi bilo načeloma za državljane in njihovo varnost zelo slabo. Zato ima policija pooblastila urejena predvsem v Zakonu o kazenskem postopku, Zakonu o prekrških in Zakonu o policiji, podrobneje pa tudi v podzakonskem aktu, ki nosi naslov Pravilnik o policijskih pooblastilih.Vsi našteti predpisi pa niso namenjeni zgolj policiji, da bi bolje obvladala "falote", temveč morajo biti namenjeni predvsem varstvu državljanov pri možnih zlorabah policijskih pooblastil. Naša zakonodaja daje policiji izjemno široka pooblastila, zato občasno javkanje posameznih policijskih šefov, da je policija zaradi pomanjkanja pooblastil pogosto nemočna, ne vzdrži resne kritike.

V pravni znanosti velja še iz rimskih časov prevzeto splošno načelo, da NEPOZNAVANJE PRAVA ŠKODUJE. Vendar je od državljanov, ki vsak dan prihajate v stik s policijo, nemogoče pričakovati, da boste poznali svoje pravice ob "trčenju" s policijskimi pooblastili. Ker v policiji velja mnenje, da je dober (tudi) tisti policist, ki zna izigrati zakonska pooblastila izključno v korist "službe", je nujno, da državljani poznajo svoje temeljne pravice. Zanašati se na pomoč odvetnika včasih zaradi hitrosti in nujnosti policijskega ukrepanja ni koristno. Dragi bralci, ne živite v prepričanju, da ste pošteni in lojalni državljani in se vam zato pač ne more nič pripetiti! Hitro se lahko zgodi, da se boste znašli v primežu policije kot domnevni "falot", prekrškar ali sicer splošno sumljiva oseba. Nikoli ne veste, kateri od vaših sosedov ali sodelavcev bo telefoniral na anonimno telefonsko številko policije (carine, davkarije), kjer brez spraševanja po klicateljevih osebnih podatkih prisluhnejo zgodbam o vas, češ da ste spolni iztirjenec, utajevalec davkov, švercar ali kaj podobnega. In ko se sproži državna mašinerija, jo je težko ustaviti.

Zato, dragi bralci, si oglejmo nekatera temeljna policijska pooblastila, ki vam lahko zagrenijo življenje, seznanimo pa se tudi s policijskimi "fintami", ki težijo k temu, da se zakon upošteva v najtrši različici za vas in najmilejši za policijo.

Informativni pogovor

Takega izraza zakonodaja ne pozna (govori le o zbiranju obvestil), uporabljajo pa ga v pogovornem jeziku policisti in novinarji. Najprej je treba vedeti, da vas policija lahko ustno ali pisno povabi, da se oglasite v tej in tej policijski enoti, ker ste npr. osumljeni kaznivega dejanja. V pisnem ali ustnem vabilu vam policist mora povedati, kdaj in kje se morate zglasiti, predvsem pa so pomembne še tele določbe zakona:

policist vam mora povedati RAZLOG vabila. V praksi policisti na vprašanje državljana, zakaj pa naj pridem na policijo, pogosto odgovorijo, "saj ti že veš zakaj" ali "ti bomo že na postaji povedali" ipd. To so "finte", na katere ne nasedajte - policist vam mora točno povedati, da ste vabljeni zaradi npr. sinočnjega vloma pri sosedu;

policist vam mora v vabilu tudi povedati, v kakšni VLOGI ste vabljeni. Torej ali ste osumljenec, naključni očividec ali kaj podobnega;

v vabilu vas policist mora opozoriti, da boste privedeni prisilno, če se vabilu ne odzovete.

Policisti imajo torej pravico, da vas prisilno privedejo, vendar samo, če so vas na to posebej opozorili. Če ste zakonsko pravilno vabljeni, morate (!) priti na policijo. Do tistega trenutka vam prostost še ni odvzeta (niste še aretirani) in ste na policiji še vedno na neki način prostovoljno. Od tistega trenutka pa se stvari rade hudo zapletejo. Oglejmo si to na primeru Matjaža Roglja, nesojenega računalniškega zmagovalca.

Njegov odvetnik je za časopis Delo z dne 14. 3. 2001 povedal, da je Roglja po njunem predhodnem telefonskem pogovoru skupaj s starši čakal na letališču, vendar so ga že prej prestregli kriminalisti, tako da odvetnik ni mogel biti navzoč pri "zaslišanju". Policija se sklicuje na to, da je Rogelj prostovoljno odšel s kriminalisti v Ljubljano. Domnevam, da je policija v zvezi z Rogljem izdala RAZPIS O ISKANJU (tiralice razpisuje le sodišče) in v njem navedla ukrep PRIJETI IN OBVESTITI PU Ljubljana. Letališka policija na Brniku ga je morala "prijeti" in takoj oddati ljubljanskim kriminalistom, ti pa so ga očitno z blefiranjem zakona prepričali, da mu prostost sploh ni odvzeta in da je zanj najbolje (!?), da kar "prostovoljno" gre na informativni pogovor. Zato, državljani, če se vam zgodi kaj podobnega, postavite policistu zelo jasno vprašanje: KER O STVARI NE VEM NIČ (NOČEM GOVORITI), ŽELIM ODITI DOMOV - ALI MI JE ODVZETA PROSTOST? Če vam bo odgovoril pritrdilno, uporabite pravne dobrote, ki vam jih ponuja 4. člen Zakona o kazenskem postopku, ta pa pravi, da ima oseba, ki ji je odvzeta prostost, pravico, da je takoj obveščena, zakaj ji je prostost sploh odvzeta, poučiti pa vas morajo (takoj!), da niste dolžni ničesar izjaviti in da imate pravico do takojšnje pomoči odvetnika. Če bi Rogelj kriminalistom postavil tako direktno vprašanje in bi mu odgovorili, da mu je prostost odvzeta, bi seveda lahko takoj zahteval pomoč odvetnika, ki ga je na letališču že čakal, ne šele po več kot dveh urah.

Če vam policist odgovori nikalno, da vam torej prostost ni odvzeta, vam svetujem, da izjav ne dajete, poveste policistu svoje osebne podatke in svobodno odkorakate. Če boste na podlagi vabila že v policijskih prostorih, ste dolžni povedati svoje osebne podatke, kot domnevni osumljenec pa niste dolžni odgovoriti na nobeno policijsko vprašanje. In ko se boste naveličali ponavljajočih se policijskih vprašanj (kje ste bili, s kom ste bili, zakaj ste bili ...), na katera (razen če vam osebno lahko koristijo) ne odgovarjate, policistu postavite preprosto vprašanje, ali lahko greste domov, saj o zadevi, o kateri vas sprašuje, ne veste ali nočete povedati nič. Policistu ostaneta samo dva odgovora. Če bo odgovoril z DA, pomeni, da lahko svobodno odidete, brez nategovanja časa v slogu "samo še nekaj kratkih vprašanj, pa sva končala". Če bo odgovoril z NE, ga mirno vprašajte, ali vam je odvzel prostost. Če vam je, ste takoj upravičeni do naštetih pravic iz 4. člena Zakona o kazenskem postopku, predvsem pa takoj zahtevajte odvetnika. Če spadate v siromašni sloj Slovencev in za odvetnika v policijskem postopku nimate denarja, se nič ne ustrašite - policija ga je dolžna plačati iz svojih sredstev.

Večina policistov ima do odvetnikov odklonilen odnos, zato ponavadi skušajo zavleči čas policijskih opravil tako, da odvetnik čim dalj ni navzoč. Odvetnikova prisotnost za mnoge policiste pomeni nepotreben nadzor, strogo upoštevanje postopkov in nezmožnost blefiranja, pomeni pa tudi policistov strah pred odvetnikovim pravnim znanjem.

Prav primer Rogelj je tipičen primer, kako je mogoče obiti zakonske norme. Namesto da bi Roglju takoj na letališču povedali, da ga iščejo zaradi suma goljufije in da mu je do nadaljnjega odvzeta prostost, so ga "prostovoljno" odpeljali v Ljubljano in mu stik z odvetnikom omogočili šele čez več kot dve uri.

Res je, da zakon v primeru "informativnega pogovora", v katerega ste privolili prostovoljno, ne določa obvezne prisotnosti odvetnika. Tudi če ga boste zahtevali, policist lahko to odkloni. Zato vas bom ponovno spomnil na prej omenjena vprašanja policistu. Noben zakon vas kot morebitnega osumljenca ne zavezuje, da policiji dajete kakršnekoli izjave, zato pogovor lahko končate kadarkoli želite, mirno vstanete, lepo pozdravite in poveste, da odhajate na pivo, v službo, po otroka v vrtec ... Če vam bo policist odvzel prostost, si lahko odvetnika izberete sami, brez policijskih namigov, koga bi oni poklicali. Če nimate stalnega odvetnika, naj vam dajo telefonski imenik, da si odvetnika lahko svobodno izberete. Dokler odvetnik ne pride, vam policist ne sme postavljati nobenih vprašanj več. Odvetnik pa mora priti najkasneje v dveh urah, sicer policija nadaljuje svoje delo.

Policisti vas bodo zaradi informativnega pogovora lahko obiskali tudi doma ali v pisarni. Mirno jih odslovite, če se z njimi ne želite pogovarjati. Nikogar niste dolžni sprejeti v svojem stanovanju, če tega ne želite.

Zapomnite si, da niste dolžni policiji dokazovati svoje nedolžnosti. V policijskem postopku se vam bo pogosto zazdelo, da se vam dogaja prav to, saj vas bodo policisti poskušali prepričati, da imajo dovolj dokazov, da ste prav vi storili to in to kaznivo dejanje, vi pa se boste v preveliki vnemi lahko po nepotrebnem izpostavljali s svojimi nekontroliranimi izjavami. Policijska logika ni vedno usmerjena v ugotovitev materialne resnice. Zato bodo zoper vas uporabili vse podatke, ki vas obremenjujejo, zamižali pa bodo pred tistimi, ki vas razbremenjujejo. V dolgih letih delovanja je policiji v glavah policistov uspelo ustvariti ozračje, ki temelji predvsem na kontinuiranih statističnih uspehih v slogu "več in bolje", to pa vsako leto lahko doseže le z nepregledno množico kazenskih ovadb, katerih kasnejše usode na tožilstvu ali sodišču sploh ne spremlja več. Zato policija ne bo imela nobenih moralnih zadržkov, da vas ovadi tudi v hudo dvomljivih in slabo dokazanih zadevah. Veliko let bo preteklo, preden se bo vaš spis rešil, vmes pa boste še nekajkrat vabljeni na informativne pogovore, klical vas bo preiskovalni sodnik, videli se boste na TV in v časopisih kot domnevni kriminalec, vse skupaj pa bo vmes počivalo v zaprašenih sodnih in tožilskih predalih. Nazadnje boste še ugotovili, da vas je policija uvrstila v svoje evidence, kazenski postopek pa vam bo onemogočil ueljavljanje nekaterih prej normalnih državljanskih pravic - npr. ne boste se mogli potegovati za vodilne funkcije ali delovna mesta, vaše podjetje bo imelo težave pri javnih razpisih ipd.

In če pri informativnem pogovoru ne boste imeli druge možnosti, kot da govorite (ker je to npr. pomembno za vas), od policista zahtevajte, da se vaša izjava sproti dobesedno vnese v računalnik, vi pa jo podpišite. Tega sicer zakon izrecno ne predvideva, vendar tudi ne prepoveduje. Kajti zgodilo se vam bo lahko, da boste v kasnejšem kazenskem postopku, ko boste skupaj z odvetnikom imeli možnost pregledati kazenski spis (da ugotovite, česa vas policija in tožilstvo sploh bremenita) in v njem prebrati svoje izjave, ki jih je policist zapisal v obliki t. i. uradnega zaznamka, ugotovili, da tako zapisane izjave nikoli niste dali. Šele iz takega uradnega zaznamka boste ugotovili, da nekaj ni v redu z vašim spominom ali pa s policistovim razumevanjem vaše izjave. Večina policistov si v beležke zapiše nekaj vaših besed, po nekaj dnevih pa je smisel vašega zagovora prav gotovo težko konsistentno obnoviti.

Med pravnimi teoretiki in praktiki že nekaj časa potekajo razprave o nujnosti povečanja vloge državnega tožilca in policije v kazenskem postopku. Namesto preiskovalnega sodnika naj bi preiskavo opravila policija pod taktirko tožilca. In kako bo ta možna sprememba vplivala na informativni pogovor. Tako, da vas bo zaslišala policija, pri tem pa vas bo morala seznaniti s pravicami do odvetnika, do molka ipd., zaslišanje pa se bo pisalo neposredno, zato ga boste lahko prebrali in ga kot svojo izjavo tudi podpisali. Sliši se preprosto, kajne? Toda policija bo morala svoje ljudi posebej usposobiti za tak način dela, ki ga sedaj opravljajo preiskovalni sodniki, diplomirani pravniki s pravosodnim izpitom. Zaposliti bo morala veliko strojepisk, kajti nemogoče je od zasliševalca zahtevati, da bo postavljal vprašanja in hkrati pisal. Težav, ki se bodo pojavile z novim načinom dela, bo veliko, vendar širšemu razglabljanju o tem ta članek ni namenjen.