Skrita zgroženost

Pred tedni je direktorica Kulturnega centra Beograd (KCB) Danica Jovović - Prodanović dr. Lampiču po elektronski pošti poslala pismo, v katerem mu je predlagala "možno sodelovanje z Vami oziroma vašo institucijo v skladu z oceno o zanimanju Vašega okolja". Kmalu zatem, 27. marca, je po elektronski pošti dobila odgovor, v katerem je dr. Lampič zapisal, da smo "si s Srbijo vse, kar je bilo treba, že zdavnaj povedali", da se "dobro, še predobro poznamo, in da je zato najbolje, če se nikoli več ne vidimo in ne srečamo".

Tovrstna stališča je nato Primož Lampič ponovil še v pogovoru za Mladino, v katerem je povedal še, da po njegovem v Sloveniji vlada "čefuro-komunizem" in da bi bil izgon Srbov iz Slovenije "ena rešitev", do tega, da je zanj "svet južno od Kolpe eno in isto", ter da ga kličejo po telefonu "neki čefurji". Vse težave pa naj bi se začele tedaj, ko so ljudje iz enega okolja prišli "delat gnoj v drugih okoljih" ...

Zgroženost Univerze

Odziv slovenske intelektualne in kulturne javnosti ter institucij, v katerih Primož Lampič dela, je bil nedvoumen. Prvi se je odzval rektor ljubljanske Univerze Jože Mencinger, ki pravi: "Menim, da izjava oziroma mnenje dr. Lampiča sodi v precej primitiven nacionalizem, ki ne dela časti Univerzi v Ljubljani, saj naj bi bila to odprta institucija. Hkrati naj povem, da dr. Lampič ni zaposlen na Univerzi in da s Filozofsko fakulteto sodeluje samo pogodbeno na področju fotografije na oddelku za umetnostno zgodovino."

Dekan Filozofske fakultete Ludvik Horvat nam je povedal, da je vikend preživel zunaj Ljubljane in da zato "ni opravil svojega tradicionalnega ponedeljkovega rituala, ko grem čez tržnico, da na Tromostovju kupim Mladino". Zato ga je na zadevo v torek opozoril profesor Mencinger. Potem ko je prebral članek, je "bil zaprepaden". "Uradno stališče Filozofske fakultete je, da smo kot vodstvo fakultete oziroma kot dekanov kolegij z velikim zaprepadenjem prebrali intervju in izjave našega cenjenega kolega. Mi se popolnoma distanciramo od tega njegovega nastopa in menimo, da takšne izjave niso v skladu z etiko visokošolskega učitelja. Takšne izjave so za nas popolnoma nesprejemljive, tudi če gre za njegov zasebni in osebni nastop. Zato smo tudi naročili predstojniku oddelka, profesorju Štefancu, da z njim opravi razgovor in da tudi opravimo razgovore s študenti, ki so tukaj najbolj prizadeti," je dejal dr. Ludvik Horvat.

Pravniki Filozofske fakultete so ob oceni izjav dr. Lampiča izjavili tudi, da gre za zadevo, za katero naj bi bil pristojen javni tožilec. Dr. Ludvik Horvat o reakcijah, ki so jih izzvale na Filozofski fakulteti, pravi: "Jaz kolega Lampiča ne poznam. Slišal sem, da je v nekem razmerju z našo fakulteto. Če gre za verodostojne izjave, je to kaznivo dejanje tudi po naši slovenski zakonodaji, ker gre za spodbujanje narodne, rasne, verske nestrpnosti. Pri tem gre za človeka, ki je habilitiran za univerzitetnega docenta s področja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti in ki v okviru programa umetnostne zgodovine poučuje fotografijo. Govoril sem tudi s predstojnikom Oddelka profesorjem Samom Štefancem, ki je njegov neposredni šef. Tudi on je bil zgrožen, ko je prebral Lampičeve izjave. Zatrdil je, da v njegovih nastopih doslej niso opazili ničesar podobnega. Študentje, ki so prebrali članek v Mladini, so sedaj zgroženi in grozijo celo z bojkotom njegovih predavanj na umetnostni zgodovini. To informacijo mi je prenesla prodekanica profesorica Šlibarjeva, ki je slišala, da bodo študentje bojkotirali predavanja, ker se s takšnimi stališči ne strinjajo."

Filozofska fakulteta je na izjave, kakršne je izpovedal Lampič, še posebej občutljiva tudi zato, ker se na fakulteti poučujeta tudi hrvaški in srbski jezik, številni lektorji in delavci fakultete pa so Neslovenci in te so Lampičeve izjave osebno prizadele. Vse, kar je povedal dr. Lampič, je zato po dekanovem mnenju "v nasprotju s filozofijo te fakultete, ki ima nacionalne programe in katedre za jugoslovansko zgodovino, za zgodovino narodov bivše Jugoslavije ..."

Mednarodne razsežnosti

Na zelo podobna mnenja smo naleteli tudi v Arhitekturnem muzeju. Direktor Peter Krečič se je znašel v zelo neprijetnem položaju, saj za omenjeno korespondenco svojega zaposlenega s KCB sploh ni vedel. Arhitekturni muzej je za mnenje in nasvet, kako naj ukrepa ob tem incidentu, povprašal ministrstvo za kulturo, direktor pa zagotavlja, da omenjena "zasebna mnenja" Primoža Lampiča ne bodo vplivala na delo Arhitekturnega muzeja. Med zaposlenimi pa prevladuje mnenje, da je Primož Lampič s svojimi izjavami škodil ugledu Arhitekturnega muzeja in otežil nekatere projekte, v katerih naj bi ob podpori slovenskih institucij nastopal Arhitekturni muzej v tujini.

Zgroženo je tudi ministrstvo za kulturo, ki je eden od financerjev projektov dr. Primoža Lampiča: "Ministrstvo za kulturo je zgroženo nad izjavami Primoža Lampiča, saj gre za ustavno prepovedano sejanje nestrpnosti. Ministrstvo s svojim posebnim programom skladno z 61. členom Ustave RS omogoča tudi kulturno dejavnost t. i. novodobnih manjšin in tako prispeva k varovanju kulturnih pravic njihovih pripadnikov. Direktor Arhitekturnega muzeja je na ministrstvo naslovil vprašanje, kako naj ukrepa ob tem dogodku. Arhitekturni muzej namreč financira Ministrstvo za kulturo, medtem ko je njegov ustanovitelj Mestna občina Ljubljana. Ministrstvo v svojem odgovoru predlaga, da se Arhitekturni muzej opraviči Kulturnemu centru Beograd za neprimerne izjave njihovega uslužbenca Primoža Lampiča in uvede ustrezne postopke zoper omenjenega kustosa, saj je odgovor Kulturnemu centru Beograd poslal kot predstavnik Arhitekturnega muzeja," piše v izjavi ministrstva za kulturo, ki nam ga je posredovala Petra Škofic.

Dodatna težava je v tem, kot meni dr. Silvo Devetak, direktor ISCOMET, profesor mednarodnega prava in avtor več knjig o vprašanju manjšin, ker javno razširjanje ksenofobičnih izjav dokazuje, da Slovenija v polni meri ne izvaja mednarodnih obveznosti, ki jih je prevzela. "Kot profesor mednarodnega prava opozarjam na 7. člen mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. V 7. členu je jasna obveznost vseh držav pogodbenic, da takoj učinkovito ukrepajo, posebej še kar zadeva pouk, izobraževanje, kulturo in informacije, z namenom odpravljati predsodke, ki vodijo k diskriminaciji, in pospeševati vzajemno razumevanje, strpnost in prijateljstvo med narodnim, rasnim in etničnim skupinami, kakor tudi pridobivati prebivalstvo za cilje v skladu z načelom ustanovne listine Združenih narodov," poudarja dr. Devetak. Tisti, ki mislijo, da z netolerantnimi izjavami o pripadnikih drugih narodov "s tem prispevajo k interesom Slovenije, k neki čistoči slovenstva in podobno", po mnenju dr. Devetaka s tem pravzaprav "najbolj škodijo mednarodnim interesom Slovenije na tem prostoru, ki lahko uveljavlja svojo mednarodno vlogo edino v vsestranskem povezovanju tako s tistim, kar imamo za Evropo, kot tudi z drugim delom Evrope, s katerim smo bili toliko desetletij povezani".

Poseben problem ob "primeru Lampič" je seveda tudi vprašanje, kje je meja med demokracijo in spodbujanjem sovraštva in nestrpnosti in na kateri točki bi se Slovenija, tako kot druge države podpisnice konvencije o odpravi vseh vrst diskriminacije, morala ob takšnih izpadih pravosodno odzvati. Na podlagi 4. člena omenjene konvencije je namreč Slovenija dolžna kazensko preganjati nestrpneže, kaznivo pa je sleherno "širjenje idej, ki temeljijo na rasni večvrednosti ali rasnem sovraštvu, ščuvanju k rasni diskriminaciji, kakor tudi vsa nasilja ali spodbujanje k takšnim dejanjem pri katerikoli rasni skupini, ali skupini druge barve kože ali drugega etničnega porekla". Bistveno pri tej definiciji je to, da je kaznivo dejanje tudi "sleherno širjenje idej". Dolžnost oblasti je, da takšno širjenje idej prepreči. To določa tudi 63. člen Ustave Slovenije, ki pravi, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega in drugega sovraštva in nestrpnosti. Tu sta tudi 41. in 300. člen Kazenskega zakonika, ki sicer po oceni dr. Devetaka ne dovolj natančno določata mednarodne obveznosti Slovenije. Omenimo natančneje omenjeni 300. člen, ki določa, da se tisti, ki "izziva in razpihuje narodnostno, rasno in versko sovraštvo, razdor in nestrpnost ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo, kaznuje z zaporom do dveh let".

Rasna diskriminacija in nestrpnost obstajata seveda tudi v zahodnoevropskih državah. Razlika med prakso v Sloveniji in državah Evropske unije pa je po prepričanju dr. Devetaka v tem, da v ostalih evropskih državah obstajajo tudi posebni programi boja proti diskriminaciji in netoleranci, v katerih se zavračajo takšne ideje, s čimer se preprečuje možnost, da se v družbo vnesejo razpoke, ki bi lahko ogrozile stabilnost in demokratični značaj teh družb. "Spomnimo se francoskega politika Le Pena. V tistem trenutku, ko je formuliral svoje 'politične ideje' na način, ki je pomenil nasprotje z mednarodnimi normami, ki so implementirane v vse te pravne sisteme, se je francoski pravosodni sistem odzval, ne glede na to, da je bil to politik, ki je dobil veliko število glasov na volitvah, in ne glede na to, da je bil to politik, s katerim je simpatiziral velik del francoske družbe. Spomnimo se tudi reakcij mednarodne skupnosti v primeru Haider ali na nedavni primer v Nemčiji, ko je neki politik v Bundestagu za naše pojme čisto nedolžno izjavil, da je 'ponosen ker je Nemec!'. Takoj zatem je naletel na takšne posledice, da je bil praktično ogrožen njegov politični obstoj."

O vsem tem je treba resno razmišljati tudi zato, ker so prva poročila Slovenije mednarodnim telesom, ki spremljajo izvajanje mednarodnih inštrumentov o zaščiti človekovih pravic v Sloveniji, naletela na precej neugodne sprejeme - s čimer je slovenska javnost slabo seznanjena. "To se je zgodilo v zvezi s poročilom o izpolnjevanju mednarodne konvencije o državljanskih in političnih pravicah, pa tudi v zvezi s prvim poročilom Slovenije glede izpolnjevanja obveznosti s področja konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije," pojasnjuje dr. Silvo Devetak.