Cerkev je večna

Rekordna počasnost denacionalizacijskih postopkov je s približevanjem Evropski uniji in z drugačnimi političnimi razmerji v državi očitno dobila nekaj pospeška. Tudi in predvsem, kar zadeva slovensko katoliško cerkev. Poleg vrnitve mariborskega betnavskega gradu, ki je bil mariborski škofiji vrnjen v naravi lani, je večjo vrnitev v naravi dočakala še ljubljanska nadškofija. Z odločitvijo ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Francija Buta je 8245 hektarjev predvsem gozdnatih površin po petinpetdesetih letih spet v cerkveni lasti. Vrnjena površina v celoti leži v Triglavskem narodnem parku, s tem pa je bilo ugodeno le polovici cerkvenih zahtevkov za vrnitev nacionaliziranega premoženja na tem območju. Kaj torej pomeni prenos lastništva s Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki skrbi za državne kmetijske in gozdne površine, za vpletene strani, za sam Sklad, okoliške prebivalce, gozdna gospodarstva, državo in predvsem slovensko katoliško cerkev?

Katoliška cerkev je kot bodoči lastnik velikega dela nepremičnin glede na druge denacionalizacijske upravičence zaradi posebnega statusa, ki ga ima v državi, gotovo privilegirana. Pa pojdimo po vrsti. Že iz odločbe ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je razvidno, da je vrednost nepremičnine, ki je ponovno v lasti cerkve, močno podcenjena. Dvanajst in pol milijona mark za cerkvene hektarje, na kolikor jih ceni kmetijsko ministrstvo, zaostaja za tržno ceno takšnega zemljišča najmanj za šestkrat. Hektar vrnjenega gozda je v odločbi ministrstva ocenjen na slabih 170.000 tolarjev. Tržna cena hektarja gozda pa je od tristo tisoč za slabo ohranjen ali nedostopen gozd pa vse do poldrugega milijona tolarjev. Če bo skozi vaš gozd šla avtocesta, pa vam DARS plača tudi do tri milijone (ker se gozd šteje za stavbno zemljišče). Gozd, ki je bil sedaj vrnjen cerkvi, je zelo kakovosten. Nepremičnina je torej vredna veliko več, kot jo vrednoti Butovo ministrstvo. Glede na to, da je cerkev podobno kot vsi drugi spoznala, kaj pomeni tržno gospodarstvo, je gotovo, da bo te gozdove prodajala (najbrž državi, saj ima ta predkupno pravico in edina dovolj sredstev za takšen nakup) po občutno višji ceni, kot je vrednost nepremičnine glede na odločbo. Ker je bila nepremičnina vrnjena, je pravni promet z njo možen, zato se lahko na zemljišče vzame tudi hipoteka. Večja ko je vrednost zemljišča, večja je lahko vrednost hipotekarnega posojila, ki ga lahko vzamejo v nadškofiji. Za hipotekarno posojilo pa je znano, da je najugodnejše, kar se tiče obrestnih mer. Denar dela denar. In bogato škofijo.

Verjetno se v ljubljanski nadškofiji za prodajo ne bodo odločili, saj je že samo gospodarjenje z gozdovi dovolj donosno. Še posebej, če je gozdov veliko. Recimo 8254 hektarjev. To v vsakdanjem življenju pomeni, da lahko v nadškofiji prav lepo živijo od prodanega lesa. Pri letnem prirastku 6 do 8 odstotkov lesa (tako imenovani naravni prirastek) na hektar gozda to pomeni 5 kubičnih metrov posekanega lesa na hektar gozda. Kakovostnega lesa. Na Pokljuki raste tako imenovani "resonančni" smrekov les, ki se zaradi kakovosti uporablja tudi pri proizvodnji lahkih letal. No, denimo, da je les navadne kakovosti. Pri tržni ceni 15.000 tolarjev (12.000 tolarjev, če odštejemo stroške dela v gozdu) za kubični meter smrekovega lesa nam preprost izračun pokaže čisti letni prihodek ljubljanske nadškofije v višini skoraj pol milijarde tolarjev. Recimo, da odštejemo še kakšnih sto milijonov, ker vsi vrnjeni hektarji verjetno niso porasli z gozdom. Še vedno ostane štiristo milijonov na leto. Tudi potreba po kakšnem posojilu je tako manjša.

Dejali boste: saj v naravnem parku se pa ja ne seka. Ni res. Tudi če takšna omejitev velja, mora država lastniku gozda (cerkvi) povrniti škodo. Za območja, ki so zavarovana in kjer obstaja tako imenovano omejeno gospodarjenje (omejen posek), mora država lastniku gozda povrniti škodo, ki jo je imel pri uresničevanju svoje lastninske pravice. To pomeni, da če lahko škofija poseka samo za denimo tristo milijonov talarjev, mora preostalih sto milijonov primakniti država.

No, cerkev plačuje vsaj davke, boste dejali. Davek od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč (znaša 8 odstotkov katastrskega dohodka oziroma 8 odstotkov od naših petsto milijonov) in pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest (6,9 odstotka dohodka) plačuje vsak lastnik gozda. Tako pravi uredba. Kaj pa cerkev? Ker je ustanova s posebnim statusom, ne plačuje nič. Tako je država nadalje vsako leto oškodovana za omenjenih 8 in 6,9 odstotka od ocenjenih štiristo milijonov, ki jih mora celo (vsaj deloma) zbrati sama. Toliko o neenakosti pred zakonom, o kateri zadnje čase veliko slišimo prav iz cerkvenih logov.

Kaj pa prenos lastništva pomeni za druge vpletene? Kaj pomeni za cerkev in kaj za državo, smo že videli. Kaj pomeni za tako imenovani nacionalni interes, šele bomo. Za gozdna gospodarstva to ne pomeni nič dobrega. Cerkveni računi za opravljeno delo bodo verjetno manj velikodušni od računov, ki jih podpišejo v Skladu. Poleg tega obstaja verjetnost, da bo škofija v prihodnosti pri tako obsežnih nepremičninah oblikovala svoje skupine za posek. Glede na to, da takšnih skupin trenutno nima, je vsaj še nekaj časa vezana na delo privatiziranih gozdnih gospodarstev. Okoliško prebivalstvo in tudi diplomanti gozdarstva pa se lahko nadejajo novih delodajalcev iz cerkvenih vrst.