Jože Pučnik (1932-2003)

V letih 1989 in 1990 so na volitvah po vzhodni Evropi padali partijski voditelji eden za drugim. Vsakič znova so jih premagovale osebnosti, ki jih je komunistični režim zaradi njihovega besed preganjal in zapiral na večletne zaporne kazni. Na Poljskem voditelj Solidarnosti, ki ga je režim držal po zaporih in v izolaciji, Lech Walensa, na Češkoslovaškem član gibanja Listina 77, pisatelj in politični arestant Vaclav Havel, na Madžarskem pisatelj Arpad Goncz, ki je bil zaradi sodelovanja v protisovjetski vstaji 1956 obsojen na dosmrtno ječo. Nihče izmed njih ni v finalnem spopadu imel za nasprotnika partijskega trdorokca, temveč reformiranega komunista liberalnejših nazorov.

Slovenske volitve 1990 so bile zastavljene kot enaka matrica: Jože Pučnik vs. Milan Kučan, preganjani pisec in zapornik vs. dolgoletni komunist reformne politike s človeškim obrazom.

Pučnik je bil idealen kandidat. Dobesedno filmski lik. Kmečki fant, ki na gimnaziji golta modrosti, piše prostodušno svoje misli v literarni reviji "Iskanja". Prvi knock-down. Prepovedo mu opravljati maturo. A deček je vztrajen: odide v vojsko, jo odsluži in iz trme po odsotnih letih opravi maturo. Leta 1958 diplomira iz filozofije, postaja asistent in svoje misli objavi v Reviji 1957. Drugi knock-down. Zaradi rušitve socialistične ureditve ga obsodijo na 9 let zapora. Mladenič se ne ukloni: s sotovarišem izvedeta spektakularni beg, a ga ječarji ujamejo in nalomijo kot psa.

Za prijatelje na prostosti postane ikona uporništva. "Oder 57" po Kozakovi drami uprizori "Dialoge", dramo o stalinističnem procesu, ki jo gledalci razumejo kot dramo o Pučniku. Dominik Smole posveti Jožetu "Antigono", kjer svojega prijatelja upodobi v liku Paža. Primož Kozak napiše še drugo dramo "Afera", v kateri osebnost Pučnika spregovori kot Simon.

Po petih letih trdega zapora pride leto 1963 in pogojni odpust. Pučnik zadiha na svobodi, sedaj brez zadržkov v zasebnih pogovorih pripoveduje, da je proti partijskemu režimu, in se pridruži reviji "Perspektive", v katerih l. 1964 objavi kritiko kmetijske politike. Tretji knock-down - oblast ga zapre za dve leti in to v dneh, ko bi se moral poročiti z nosečo ženo; v njegovem imenu se poroči njegov brat. Ko leta 1966 pride iz zapora, je star 35 let. Za njegovo bogastvo, kot je trmasta svoboda izražanja političnih sodb, v Sloveniji ni prostora drugod kot v zaporu.

S 50 markami v žepu emigrira v Nemčijo. Je legalist, pa ne dela na črno, ampak se prijavi kot politični azilant. Ne sedi križem rok, ampak si poišče delo. Udinja se kot fizični delavec v cinkarni, opekarni, nazadnje v pristanišču raztovarja premog. Obenem se ob delu vpiše na podiplomski študij, toda policija je ob prvi aretaciji zaplenila tudi njegovo diplomo, Univerza v Ljubljani pa mu ne pošlje duplikata. Četrti knock-down.

Pučnik začne znova kot bruc, še enkrat diplomira in po nekaj letih še doktorira ter si najde službo univerzitetnega predavatelja. Potem s cinizmom osemletne zamude prispe pošta iz Ljubljanske univerze z overovljeno diplomo.

V Sloveniji zasije spet l. 1987 kot eden soavtorjev legendarne 57. številke Nove revije, dve leti kasneje pa ugotovi, da je njegova domovina postala odprta tudi za njegove misli in se z ženo za stalno vrne. Leta 1989 postane zmagoviti voditelj Demosa, ki naslednje leto gladko zmaga na prvih svobodnih in demokratičnih parlamentarnih volitvah.

V politiko vpelje nov tip političnega diskurza: namesto ezopovske govorice in strategije drobnih sprememb spregovori direktno. Je prvi slovenski politični voditelj, ki ne sprejema terminologije o albanski kontrarevoluciji in eliminaciji iridentistov, in zato izreče protest neposredne ogorčenosti, ker srbski policaji streljajo na albanske demonstrante. V obliki predvolilnih obljub izreka epohalne politične zahteve: slovenski rekruti morajo služiti vojsko v Sloveniji in ne več drugod po Jugoslaviji, jugoslovanski zakoni, ki omejujejo slovensko gospodarsko suverenost, bodo začasno suspendirani, Slovenija bo država v zvezi neodvisnih jugoslovanskih držav, ali pa bo postala samostojna, o neodvisnosti bomo poprej razpisali ljudski plebiscit, slovenska skupščina bo uvedla slovensko denarno enoto.

Vseh pet Pučnikovih velikih predvolilnih obljub je parlamentarna večina Demosa pretvorila v resničnost. Njegov protikandidat Milan Kučan ni izrekel nobene od teh petih, a na volitvah krepko premagal Jožeta Pučnika. Večini volilcev je bila bližje Kučanova pragmatična govorica; celo v "Mladini", ki je sicer objavljala serijo antikučanovskih člankov, je bil pred prvim krogom ob intervjuju s Kučanom upodobljen na naslovnici njegov portret - v Nemladina (!) ljubečem stilu, kako pestuje mačko v naročju. Peti knock-down.

Pučniku ni uspelo postati slovenski Havel, kot povolilni voditelj Demosa pa je bil eden političnih očetov slovenske države. To je znano. Manj znan pa je fakt, da so stranke in kandidati po volji LDS dobili vse predsedniške: Kučan (1990, 1992, 1997) Drnovšek (2002) in parlamentarne volitve (1992, 1996, 2000), razen volitev 1990. Jože Pučnik je bil kot predsednik Demosa edini voditelj Neeldeesovskih formacij, ki so zmagale na sodobnih slovenskih volitvah. In s tem neposredni dokaz, da tudi v Sloveniji vlada demokracija, katere osnovno načelo je, da vladajoče stranke na volitvah kdaj tudi izgubijo.

Umrl je torej mož, katerega življenjski projekt je bila svoboda govora, vzpostavitev politične demokracije in formiranje slovenske države. Toda med tisoč državnimi nagrajenci bivšega državnega predsednika njegovega imena ne najdemo. Ker da je na Kučanovo poizvedovanje, če bi sprejel odlikovanje, to ponudbo odklonil. Drugod institucije, ki izbirajo najboljše, sledijo le objektivnim kriterijem in ne preverjajo vnaprej, če bodo zaslužni hvaležno sprejeli nagrado. Tako je Sartre odklonil podeljeno Nobelovo nagrado za književnost, Le Duc Tho pa Nobelovo nagrado za mir (ker jo je dobil Kissinger), konec koncev je tudi Svetlana Makarovič zavrnila Prešernovo nagrado.

So ljudje, ki jim mesta v zgodovini ne podelijo nagrade. Brez figure Pučnika bi ne bilo moč presoditi zgodovine Slovenije po heisenberg-supekovem načelu nedoločenosti, ki pravi, da ni pomembno samo to, kar je bilo in kar je, ampak je enako pomembno tudi to, kar bi mogoče lahko bilo, pa se ni zgodilo. Skratka, za razmislek je spet aktualno vprašanje: kako bi se Slovenija razvila drugače, ko bi na predsedniških volitvah zmagal Jože Pučnik?