Vojske ni več

Ministrski predsednik Anton Rop se je postavil za govorniški pult, prevlečen z maskirnim šotorskim krilom, in povedal, da oznanja zgodovinsko novico. Bilo je prvič, da je novi predsednik vlade lahko uporabil besedno zvezo "zgodovinski dogodek". Slovenija ukinja naborniški sistem, je povedal. Poslej mladeničem po koncu šolanja ne bo več treba trepetati, kdaj bodo dobili poziv na služenje vojaškega roka. Ne bodo trepetali, ali jim bo naborna komisija namenila služenje vojaškega roka na drugem koncu države ali morebiti v sosednji ulici. Tistim, ki jim služenje vojaškega roka ne diši, ne bo več treba iskati filozofskih, religioznih, političnih ali etičnih razlogov, zaradi katerih uveljavljajo pravico do civilne službe. Tistim, ki se jim zdi tudi polletno civilno služenje zapravljanje časa, ne bo treba fabricirati potrdil o bolj ali manj hudi blaznosti ali kakšni tretji kronični bolezni. V vojsko bodo šli le še profesionalci, torej tisti, ki si bodo status vojaka izbrali za poklic. Obdobje naborniškega sistema, ki se je začelo v času avstroogrske monarhije, je končano. Ob tem, ko je ministrski predsednik oznanjal zgodovinsko novico, so člani profesionalne enote Slovenske vojske razkazovali svoje znanje. Profiji, namazani z maskirnimi barvami, so se plazili po mokri travi, na vso moč ropotali z manevrsko municijo, obmetavali so se z rumenimi dimnimi bombami, skrivali so se za prikladnimi zakloni. In sploh so se obnašali zelo profesionalno. A če bi sklepali po vaji, ki so jo profiji izvedli v čast ministrskega predsednika, se slovenski profesionalni vojaki 21. stoletja po tleh plazijo natanko tako, kakor so se plazili avstroogrski rekruti. Ali kakor so se nekoč zdavnaj plazili reptili. Če bi torej sodili po tem, ali se danes vojaki plazijo drugače kot pred stoletji, bi sklenili, da se ni spremenilo nič.

Vendarle; ministrski predsednik je imel prav. Ukinitev vojaške obveznosti je zgodovinski dogodek. Posledice pa so nepredvidljive.

Naborniki

Naborniški sistem je v te kraje pripeljal cesar Jožef II. V drugi polovici 18. stoletja je začela državna birokracija zaradi vojaških potreb popisovati moški del prebivalstva in vprežno živino. Dežele pa so razdelili v naborna območja. Zakon o vojaški obveznosti je Avstro-Ogrska sprejela leta 1858. Sprva so obveznike izžrebali. Kraljevina SHS je poznala splošno vojaško obveznost, vojaški rok pa je trajal 18 mesecev (oziroma dve leti v mornarici in letalstvu). SFRJ je sprva poznala dveletno vojaško obveznost (pri tankistih in v mornarici pa je vojaška obveznost trajala tri oziroma štiri leta). Po letu 1955 pa se je vojaška obveznost krajšala. Leta 1985 je bil uzakonjen 12-mesečni vojaški rok.

Še pred tremi petletkami je v teh krajih veljala ideologija splošnega ljudskega odbora. Ta ideologija ni predpostavljala le splošne vojaške obveznosti, ki bi trajala od 18. do 50. ali 60. leta, pač pa je govorila o tem, da se bo v primeru napada na državo ljudstvo spremenilo v ježa, zverino, ki bo zbodla in preluknjala vsakega napadalca. Josip Broz Tito, eden od utemeljiteljev ideje o splošnem ljudskem odporu, je trdil, da lahko njegova 22-milijonska država na noge postavi milijonsko vojsko. Ideologija splošnega ljudskega odpora je predpostavljala, da je lahko vsakdo vojak. Natančneje: vsakdo mora biti vojak. Domislice Josipa Broza o milijonski množici oborožencev so postale posebej ambiciozne po napadu Sovjetske zveze na Češkoslovaško, posledica pa je bila predvsem v globoki militarizaciji celotnega občestva. Pač, če naj bo vsakdo udeleženec splošnega odbora, mora biti tudi vsakdo usposobljen za ta odpor. Zatorej so vojaški treningi zajeli srednje šole in univerze, spretno sestavljanje in razstavljanje avtomatske puške pa je bilo vsaj tako cenjeno kot obvladovanje matematičnih čarovnij. Globoka militarizacija občestva je vojski prinesla tudi poseben politični, socialni in ekonomski položaj. Ideja o splošnem ljudskem odboru se je v devetdesetih letih razvila v dve skrajnosti. V Sloveniji se je zgodilo, da je bil praktično vsak sposoben postavljati protitankovske barikade. Ponekod pa je šlo podružbljanje obrambe v drugo smer. Načelom naj bi veljalo, da je država tista, ki ima monopol za uporabo nasilja. S podružbljanjem obrambe in zaščite - debata o podružbljanju obrambe je derivat ideologije splošnega ljudskega odbora - pa si je država ta monopol odvzela. Podružbljanje obrambe je bilo ponekod operacionalizirano tako, da je lahko vsako ustanovil svojo paravojaško organizacijo, vrhunsko usposobljeno za izvajanje storitev etničnega čiščenja.

Splošna vojaška obveznost, ki je v družbo vnašala veliko dozo militarizacije, je imela še nekaj učinkov. Armija je bila največja možganska pralnica. Zajela je slabo polovico celotne populacije. Vendar vojaške organizacije možganov ne perejo le s patriotsko in politično milnico. Vojaške organizacije se ukvarjajo s tem, da telo spreminjajo v disciplinirano mašino. Discipliniranje telesa pa je ključ do discipliniranja duha. Disciplinirano telo vojaškega obveznika, ki zna vešče korakati, je opremljeno tudi z discipliniranim duhom.

Dolg do države

Po letu 1991 v Sloveniji ni bilo čisto jasno, v katero smer se bo zapeljala obrambna politika. Ob napadu JLA je namreč teritorialna obramba lahko aktivirala več kot 20 tisoč rezervistov, ki so delovali učinkovito. Obrambni sistem se je v specifičnih okoliščinah, ki so obstajale leta 1991, izkazal. Po letu 1991 je morala Slovenija najprej odgovoriti na hipotetično vprašanje, s katere smeri ji pretijo varnostne grožnje. Ob tem si je morala odgovoriti tudi na vprašanje, ali se bo z vključila v mednarodne integracije. Medtem ko je Slovenija razmišljala, so se spremenile okoliščine. Spremenila se je oblika varnostnih groženj. Spremenila pa se je tudi pripravljenost mladcev, da nosijo uniformo. Ministrstvo za obrambo je dolgo časa prikrivalo dejstvo, da je v zadnjih letih pripravljenost za služenje vojaškega roka hudo splahnela. Mladež, ki bi morala v vojsko letos, je bila leta 1991 nekako v prvem razredu osnovne šole. Občutek, da je bila mladež na začetku devetdesetih let bolj patriotsko nastrojena kot danes, je najbrž napačen . Že v osemdesetih letih je bila slovenska mladina kontaminirala s postmodernimi vrednotami. Med temi vrednotami pa ideja, da je treba dolg državi odplačati s služenjem vojske, kotira absolutno nizko. Zaradi osamosvojitve in vojne se je pripravljenost za služenje vojaškega roka po letu 1991 sicer povečala. Za nameček je država vojaškim obveznikom tedaj ponujala absolutno spremembo na bolje: ponujala je služenje v novo nastajajoči vojski nove države, rok služenja pa je bil skorajda še enkrat krajši od roka, ki ga je predpisovala jugoslovanska oblast. Današnja mladina pa nima nobenega razloga več, da bi čutila kak poseben entuziazem do vojske ali države. Postmoderne vrednote, ki so v osemdesetih letih preplavile urbana okolja, so danes vedno bolj pomembne tudi v ruralnih okoljih. Zato je danes tudi v ruralnih okoljih bolj normalno, če dolg do države odplačaš z delom v bolnišnici ali v domu upokojencev. In konec koncev: zakaj naj bi mladina sploh imela občutek, da je državi nekaj dolžna? Če država mladini ne more zagotoviti pravice do, recimo, resnično brezplačnega šolanja, ideja o tem, da ima mladina dolg do države, ne more cveteti.

Obstaja še en prepričljiv razlog, zakaj velikemu delu mladine danes niti na kraj pameti ne pade, da bi šla v vojsko. Ko je leta 2002 predsednik vlade Drnovšek objavil novico, da bo Slovenija zelo hitro profesionalizirala vojsko in ukinila naborniški sistem, je v glave mlade generacije poslal vprašanje: "Ali bom član zadnje generacije, ki bo služila vojni rok?" Marsikateri mladenič, ki je vojaški rok služil v zadnji generaciji, se mora ob objavi novice, da je naborniški sistem ukinjen, počutiti kot teleban. Večina pa se je temu občutku izognila vnaprej: ne grem v vojsko, ker se bom počutil kot teleban, če bom član zadnje generacije.

Oblast bi lahko trend zmanjševanja ustavila na ta način, da bi spremenila razmerje med trajanjem vojaškega roka in civilne službe. Vendar bi bil tak poseg ustavno vprašljiv ter hkrati nepopularen.

Profiji prihajajo

18. februarja 2002 je svet za varnostna vprašanja, ki deluje pri predsedniku vlade, objavil novico, da so se člani sveta ukvarjali z vprašanjem popolnjevanja Slovenske vojske. Novica, ki jo je objavila STA, je bila nenavadna. Člani sveta so se - tako STA - strinjali, da bo potrebno naborniški sistem sčasoma opustiti. Niso pa se strinjali glede tega, kdaj uvesti reformo. Ozadje novice pa je bilo konfliktno. Sredi novembra 2001 je namreč vlada na predlog obrambnega ministra dr. Antona Grizolda sprejela Splošni dolgoročni program razvoja in opremljanja Slovenske vojske, ki naj bi odgovoril na vprašanje, kako se bo vojska razvijala do leta 2007. Ta program, na katerega so bili na obrambnem ministrstvu hudo ponosni, je govoril, da bo Slovenija v naslednjem srednjeročnem obdobju (torej med letoma 2002 in 2007) ohranila naborni sistem, hkrati pa bo postopoma uvajala potrebne novosti pri popolnjevanju s poklicnimi vojaki. Dolgoročni načrt je hkrati govoril o tem, da bi med letoma 2001 in 2007 letno zaposlili okrog 270 vojakov in 30 častnikov.

Posvetovalni organ predsednika vlade dr. Drnovška je torej že februarja 2002 miniral vsega tri mesece star strateški dokument ministrstva za obrambo, ki pred letom 2007 ni predvideval večjih revolucij. Sredi marca 2002 je iz obrambnega ministrstva prišlo milo svarilo, da Slovenski vojski grozi sesutje, če bo s profesionalizacijo preveč hitela. Vendar se vlada za opozorila obrambnikov ni zmenila. Po eni strani je ukinitev nabornega sistema zahtevala Stranka mladih. Po drugi strani je opozicijski voditelj Janša vlado pozival, naj pohiti s profesionalizacijo. Po tretji strani pa rekruti niso več želeli v vojsko. In če je novembra 2001 obrambno ministrstvo ponosno predstavilo dolgoročni program razvoja vojske, je vlada že septembra 2003 potegnila poteze, ki z manj kot dve leti starim dolgoročnim programom nimajo resnega skupnega imenovalca. Se je torej vlada hecala novembra 2001, ko je sprejemala dolgoročni program? Februarja 2002, ko je dolgoročni program že postavila pod vprašaj? Ali morda septembra 2003, ko je sklenila izvesti revolucijo, ki je novembra 2001 nikakor ni predvidevala? Zakaj je vprašanje pomembno? Predpostavljamo lahko, da se v naslednjih letih Slovenija ne bo zapletla v vojno s Hrvaško. Realne potrebe, da bi se pripravljali na okupacijo Savudrije ali obrambo Pirana, ni. Zakaj torej potrebujemo vojsko? Nekaj deset slovenskih vojakov je v Bosni, pol ducata na Kosovu, poldrugi ducat jih odhaja v Afganistan. Vojska naj bi torej sodelovala v mirovnih operacijah, to pa je posel za profesionalce. Svetovni tisk napak poroča, da so enote Slovenske vojske tudi v Iraku. Tam jim ni. Res pa je, da nekateri znaki kažejo na možnost, da bi slovenski vojaki sodelovali pri okupaciji Iraka. Zaradi mednarodnih obveznosti torej delna profesionalizacija smiselna. Popolna profesionalizacija vojske pa prinaša predvsem povečevanje obrambnih stroškov. Hkrati pa prinaša nekaj socioloških posledic. Z nastankom profesionalne vojske Slovenija dobiva novo socialno kasto. Načrti govorijo o tem, da bi do leta 2010 v Slovenski vojski službovalo okrog 8.000 oseb. Trenutno v Slovenski vojski službuje 1630 častnikov, 1800 podčastnikov in okrog 1600 vojakov. Torej bi v naslednjih letih v vojski zaposlili več kot 500 ljudi letno. Število profesionalnih vojakov bo podobno številu policistov; v celotni slovenski policiji je trenutno sistematiziranih dobrih 9900 delovnih mest. Za profesionalne vojake, ki se bodo zaposlili do leta 2010, bo morala država zagotoviti sorodne beneficije, kot jih zagotavlja policistom.

S profesionalizacijo Slovenske vojske bomo dobili relativno številčen in socialno relativno homogen socialni sloj. Nastanek takega sloja pa je dvorezen. Po eni strani odprava naborniškega sistema prinaša pozitivne učinke. Občestvo bo manj militarizirano. Na maturi ne bo treba razstaviti in sestaviti mitraljeza. Mladina se bo lahko izognila dresuri telesa, ki vodi v discipliniranja duha. Po drugi strani pa nastanek novega socialnega sloja zastavlja predvsem vprašanje, kako je z depolitizacijo vojske. Je vojski jasno, da se ne more vmešavati v civilne zadeve? Je vojski jasno, komu je podrejena? So razmerja med civilno oblastjo in vojsko dovolj jasno postavljena? Povojna zgodovina - torej zgodovina, ki se je pripetila po letu 1991 - kaže, da v določenem obdobju razmerja med civilno in vojaško oblastjo nikakor niso bila dovolj jasna. Konec koncev, danes niti razmerja med policijo in civilno oblastjo niso povsem jasno postavljena. Ko se civilna oblast vtika v policijske zadeve, iz policijskih vrhov hitro prileti pritožba o vmešavanju politike v stroko. Problemi med civilno oblastjo in policijsko oblastjo se pojavljajo kljub temu, da gre za razmerje, ki ima dolgo tradicijo. Kako pa bo z vojsko? Bo vojska, ko bo dobila civilni ukaz, godrnjala, da se politika vmešava v stroko?