Bančni odstop

Marko Voljč je v pisarno predsednika uprave Ljubljanske banke je prišel le nekaj tednov zatem, ko je vodenje vlade prevzel dr. Janez Drnovšek. In pisarno predsednika Nove Ljubljanske banke zapušča le nekaj mesecev zatem, ko je dr. Janez Drnovšek zapustil položaj predsednika vlade. Je torej Marko Voljč nekakšen bančni derivat Drnovškove vladavine? So z dnem, ko je Drnovšek izgubil operativen vpliv, začeli teči zadnji Voljčevi dnevi? Pravzaprav je štorija nekoliko bolj nenavadna. Zdi se namreč, da je bil Marko Voljč prej povezan z ljudmi, ki so blizu nekdanjemu predsedniku države Kučanu. In ker so se že začela ugibanja, kdo bo novi predsednik uprave NLB, velja takoj dodati, da je Marjan Kramar, menda favorit za novega šefa, dolgoletni tesni sodelavec sedanjega predsednika republike dr. Drnovška.

Zakaj je torej štorija paradoksalna? Ker se zdi, da predsednik republike sicer nima nobenega operativnega vpliva, hkrati pa bi bil Marjan Kramar - če res postane predsednik uprave NLB - že drugi direktor po vrsti, ki je blizu ljudem iz okolice aktualnega predsednika. Pač, Marko Voljč je na čelo Ljubljanske banke prišel, med drugim, tudi zaradi priporočil, ki mu jih je namenil Niko Kavčič, utemeljitelj Ljubljanske banke. Kavčič je bil sredi leta 1992 nekakšen posrednik med liberalnim krilom Demosa in Milanom Kučanom. Marjan Kramar je v času, ko je bil dr. Drnovšek predsednik predsedstva SFRJ, služboval v njegovem uradu kot njegov svetovalec. Ko je bil dr. Drnovšek predsednik slovenske vlade, je bil Kramar šef kabineta. Ko je Drnovšek obiskoval srečanje globalnih odličnežev v Davosu, je seboj peljal tudi šefa kabineta. Ko je bil Drnovšek v prvi polovici osemdesetih direktor Ljubljanske banke Trbovlje, je pri njem kot direktor poslovnega sektorja služboval mladi ekonomist Kramar. Leta 1994 se je, če nas spomin ne vara, Kramaru pripetila neka mikroafera, nekako hkrati pa se je iz Drnovškovega kabineta umaknil na Slovensko izvozno družbo, kjer je postal član uprave, kasneje predsednik uprave. Ko je Drnovšek leta 1997 ponovno prevzel vodenje vladajoče koalicije, je Kramar dobil mesto v nadzornem svetu NLB. In da bi bil hec še večji, je Mojca Osolnik, sedanja šefica kabineta odhajajočega predsednika uprave NLB Marka Voljča, pred leti prav tako službovala kot šefica kabineta dr. Janeza Drnovška. Nova Ljubljanska banka je, če bo Marjan Kramar res postal predsednik uprave največje banke (in če nam je dovoljeno nekoliko pretiravati), polna najtesnejših Drnovškovih sodelavcev. Skratka, četudi je Nova Ljubljanska banka v delni državni lasti, z državno lastnino pa upravlja vlada, je prvi človek največje banke praviloma blizu predsedniku republike.

Marko Voljč je, skratka, odstopil. Ljubljansko banko je vodil od septembra 1992, torej dobrih 11 let. Glede na turbolentnost časa je na čelu največje banke v resnici ostal nenavadno dolgo. Po drugi strani pa bo najbrž držalo, da je bil Drnovšek vsaj na simbolni ravni Voljčev dolžnik.

Voljč, novi mandatar?

Na začetku leta 1992, ko so se v Demosu začele prve bitke za kapitalizacijo osamosvojitvenih zaslug, je skozi parlament švignila novica, da bo neznana oseba, imenovana Marko Voljč, skušala ob pomoči mehanizma konstruktivne nezaupnice spodnesti tedanjega predsednika vlade Lojzeta Peterleta. Ime Marka Voljča je bilo za širšo javnost popolna neznanka. Voljč, tedaj star 42 let, je namreč osemdeseta leta preživel med Washingtonom ter Latinsko Ameriko. Za začetku leta 1992 je še kot visoki uslužbenec Svetove banke sklenil naskočiti položaj predsednika vlade. Formalno so Voljčev kandidaturo podprli predvsem nekateri neodvisni poslanci zbora združenega dela. Hkrati se je dozdevalo, da Voljč v resnici nima kakšnega omembe vrednega strankarskega zaledja. Ko je pripotoval v Slovenijo, so mu z nasveti pomagali predvsem izvedenci, zaposleni na Ekonomskem inštitutu pri Pravni fakultete. Med glasovanjem v skupščini pa je dobil podporo liberalnega krila Demosa in skupščinske levice. Voljč je sicer dobil več glasov "Za" kot glasov "Proti", vendar so pravila zahtevala, da mora kandidat za predsednika vlade dobiti absolutno večino, torej vsaj 121 glasov. Voljču pa je zmanjkalo šest točk. V tednu, ko se je skušal Voljč neuspešno zavihteti na položaj predsednika vlade, je Gregor Golobič vodil zadnje pogovore z dr. Janezom Drnovškom, da bi ta prevzel vodenje LDS. Novici, da predsednik vlade Peterle nima več zagotovljene večine in da bo Drnovšek postal vodja LDS, sta časovno skoraj povsem sovpadli. In ko je Drnovšek 22. aprila 1992 kot tretji kandidat skušal zrušiti Peterleta, mu je uspelo. Voljč je bil medtem spet v Latinski Ameriki, nekaj mesecev kasneje pa se je tudi on vrnil v podalpski del Evrope. Voljčeva kandidatura je na nek način odprla prostor za Drnovškov prevzem oblasti.

Sicer pa bi se kaj lahko že na začetku leta 1992 zgodilo, da bi Marko Voljč preskočil magični prag 121 glasov. Pač, če bi imel Voljč leta 1992 dovolj spretnega svetovalca, ki bi znal prešteti, koliko glasov ima zagotovljenih, bi se lahko uslužbenec Svetovne banke preselil na Gregorčičev ulico. Bi se slovenska štorija odvijala bistveno drugače, če bi vlado leta 1992 prevzel Voljč? Kdo bi potem vodil banko?

Zanimivo je, da vladna ekipa, ki jo je vodil Lojze Peterle, med letoma 1990 in 1992 ni posegla v vrh Ljubljanske banke. Nasploh se zdi, da je Demosova vlada pri bančnem projektu ravnala protislovno. Ob koncu leta 1990 je namreč vladajoča koalicija dopustila združitev LB d.d. in LB Gospodarske banke v enotno Ljubljansko banko. Celo več: združitev je časovno sovpadla s plebiscitom. Novembra 1991 pa je dr. Boris Pleskovič, ekonomski svetovalec predsednika vlade Peterleta, govoril o potrebi, da bi izvedli "breaking up" Ljubljanske banke. Ta "breaking up" - razbitje oz. delitev - naj bi bil potreben zaradi demonopolizacije slovenske bančne scene. No, kljub nakazanim ambicijam, da bi vlada Ljubljansko banko razdelila/razbila, v Peterletovem mandatu izvršna oblast ni posegala v kadrovsko strukturo vrha Ljubljanske banke. Anton Slapernik, ki je vodenje LB prevzel leta 1989 (v času mogočnega Janeza Zemljariča pa je bil republiški finančni minister), je banko zapustil šele po nastopu Drnovškove vlade.

In če gledamo kadrovsko sliko dveh največjih finančnih institucij v državi, Nove Ljubljanske banke in Zavarovance Triglav, so se stvari dogajale le ob Drnovškove prihodu in ob odhodu. Ko je prišel, je na čelo LB prišel Voljč. V dneh, ko je Drnovšek pakiral osebne predmete v pisarni predsednika vlade, je morala vodenje Zavarovalnice Triglav po dolgih letih zapustiti Nada Klemenčič. Letno dni kasneje vodenje drugega finančnega velikana zapušča Marko Voljč.

Ti dve rošadi govorita o zamenjavi generacij in o nastopu nove finančne elite; Jože Lenič, ki bi v teh dneh moral prevzeti vodenje Zavarovalnice Triglav (vendar tega za zdaj ne bo mogel storiti, ker mu Agencija za zavarovalni nadzor še ni omogočila pridobitve licence) in Marjan Kramar sta gotovo ključni osebi nove finančne elite. Leta 2001 sta bila oba nekaj časa člana nadzornega sveta NLB. Letos pa so opazovalci ugibali, ali bo vodenje Zavarovalnice Triglav prevzel Lenič ali Kramar. Če je Lenič v devetdesetih letih redno kandidiral na volilni listi LDS, se Kramar v strankarsko politike ni podajal. In tudi med udeleženci LDS-ovskih kongresov ga nismo opazili. O zamenjavi generacij pa so govorile že lanske spremembe v upravi NLB.

Vlada v senci

Če se je zdelo, da je Marko Voljč, ko je leta 1992 prišel v Slovenijo, nekakšen nepopisan bel list, je v desetletju postal eden najvplivnejših prebivalcev Slovenije. In to ne le zato, ker je vodil največjo banko v državi. Voljč je ob tem predsedoval tudi nadzornemu svetu velenjskega Gorenja, sedel pa je še v številnih drugih nadzornih svetih oziroma upravnih odborih. Seznam je res impozanten: Proteus Finanz, Pomurska banka, LB Leasing, LB Interfinanz Zuerich, LBS Bank New York, LHB Frankfurt, Ljubljanska borza, Tutunska banka Skopje. A sodelovanje v številnih nadzornih svetih ni edini znak pomembnosti Marka Voljča. Leta 1996 se je dodatno dvignil njegov osebni ugled, saj je bil imenovan za časnega konzula Mehike v Sloveniji: Voljč je namreč kot visoki uradnik Svetovne banke v osemdesetih letih vodil mehiško pisarno Svetovne banke, ob tem pa se je ukvarjal predvsem nasveti, kako naj Mehika izpelje stabilizacijski program.

Diplomatski potni list pa ni edina reč, ki je dvigovala Voljčev prestiž. Voljč je sredi devetdesetih let postal predsednik Zveze športnih društev Olimpija, torej krovne organizacije, znotraj katere se potijo športniki vsaj dveh ducatov društev Olimpija. Voljč je bil hkrati ključni človek Golf & Country kluba Ljubljana. Leta 2001 pa je postal predsednik združenja Manager, stanovske organizacije slovenskih poslovnežev. Hudobni jeziki so zadnja leta godrnjali, da Voljč zaradi aktivnosti v vseh mogočih društvih in nadzornih svetih nima časa za vodenje NLB. Še bolj hudobni so namigovali, da mu časa zmanjkuje predvsem zaradi članstva v Golf & Country klubu.

Vendar naštete institucije niso edino polje delovanja Marka Voljča. Voljč je namreč tudi član Trilateralne komisije, mednarodnega združenja, v katerem se zbirajo največje (sive) eminence planeta. Od ustanovitve leta 1973 so v Trilateralni komisiji sodelovali, denimo, člani milijarderske družine Rockefeller, milijarder George Soros, nekdanja ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost Henry Kissinger, njegov kolega Zbigniew Brzezinski ... Avtorji zarotniških teorij pravijo, da je Trilateralna komisija nekakšna svetovna vlada v senci. V Trilateralni komisiji najdemo najbolj vplivne osebnosti iz ZDA in Kanade, Japonske in zahodne Evrope. Skratka, nekakšna bolj ali manj tajna loža političnih in ekonomskih mogočnežev. Opis del in nalog Trilateralne komisije v resnici ni čisto jasen - ukvarja se z globalnimi problemi in izzivi -, gotovo pa je, da je v njej zbran pomemben kos politične in finančne elite planeta. No, zarotniška teorija, da je Trilateralna komisija svetovna vlada v senci, se je prav na primeru Marka Voljča pokazala za pretirano. Če bi bil vpliv Trilaterale res tako velik, kot trdijo avtorji zarotniških teorij, potem Marka Voljča nadzorniki pač ne bi zgrabili za vrat zaradi nekakšnega neuspeha pri posodobitvi bančnega informacijskega sistema. Tako pa je Voljča odneslo dejstvo, da v šopek novega operacijskega sistema niso znali učinkovito povezati starih podatkovnih baz. Da, zgodilo se je celo, da je tudi sam predsednik uprave NLB v tistih nerodnih julijskih dneh ostal pred bankomatom in žalostno ugotavljal, da mu ta ne bo izplačal želene gotovine.

In odneslo ga je še nekaj. Zaradi Voljčevega članstva v Golf & Country klubu se niso stegovali le hudobni jeziki. Pred meseci je tudi Niko Kavčič, ki je veliki meri botroval Voljčevemu prihodu v LB, v pogovoru za Finance omenil, da v NLB vlada ideologija Dolce Vita. Sladko, preveč lagodno življenje. To pa v času zaostrene konkurence ne gre.

Voljč pa z odstopom ne bo ostal na cesti. Belgijski solastniki Nove Ljubljanske banke so sklenili, da bo Voljč poslej vodil posle KBC v Srednji Evropi. Če bo torej KBC ostala največja lastnica NLB (ali če bo delež še povečala), ne bi bilo prav nič nenavadno, če bi Voljč čez čas postal, denimo, predsednik nadzornega sveta NLB. Kot direktor KBC-jevih poslov v Srednji Evropi se bo z NLB tako ali tako moral ukvarjal.