Nagrada za politično tožilko

Sodni svet je Barbaro Brezigar podprl pri kandidaturi za "Eurojust". Za to se je odločil, še preden je bilo pripravljeno poročilo o strokovnem nadzoru nad delom okrožnih državnih tožilcev in skupine državnih tožilcev za posebne zadeve. Ta nadzor se je začel že septembra lani in bi po trditvah dobro obveščenih s tožilstva "lahko bil končan že v enem dnevu" - če bi za to seveda obstajala politična volja.

Kaj reči o tožilcih, ki ne tožijo in ne vodijo preiskav, pač pa odstopajo od obtožnic in policiji dajejo navodila, naj ne zaslišuje osumljenih? O tožilcih, ki zaslišanja osumljenih najprej zahtevajo, nato pa si čez noč premislijo in od kriminalistov brez obrazložitev zahtevajo, da nikakor ne smejo izpeljati že zahtevanih zaslišanj? V brniški aferi sta tako ravnala predvsem okrožni državni tožilec Damijan Gantar in takrat njegova nadrejena Barbara Brezigar.

Leta 1995 je Damijan Gantar, okrožni državni tožilec, začel preiskovati brniško afero. Gantarjeva napaka je bila - preveč zagnano, pošteno in vestno delo. Vsaj na začetku. Ko mu je bila dodeljena ovadba proti akterjem v brniški aferi, je od kriminalistov najprej zahteval še podrobnejšo preiskavo. V zahtevi po dopolnitvi kazenske ovadbe zoper Konstantina Dafermasa, Nikolasa Omana, Francija Kosija, Igorja Bavčarja, Janeza Janšo in Ludvika Zvonarja je najprej navedel, da ni razvidno, "kakšno vlogo" naj bi imeli v tej zgodbi posamezni osumljeni, "kam naj bi bil šel denar, ki naj bi ga bil s prodajo pištol makarov zaslužil Ludvik Zvonar," in prav tako ne, kaj je "z denarjem, ki ga je Zvonar v gotovini prejel od Kosija, ga izročil Janši, ta pa naj bi ga bil zadržal toliko časa, dokler Oman ne bi poslal fagotov". Gantar je posebej opozoril še na napako kriminalistov, da "pogovor z Janezom Janšo sploh ni bil opravljen". Zaradi nepopolne ovadbe je zahteval dodatne pogovore z Dafemasom, Janšo, Zvonarjem in Bavčarjem. Od Dafermasa bi kriminalisti morali izvedeti, ali je Kosi pri njem na Dunaju res naročil dodatno "sporno pošiljko orožja" in v kakšni vlogi se mu je predstavil. "Če se bo izkazalo za potrebno, mu tudi predočite pismi Nikolaja Omana ministru za notranje zadeve Igorju Bavčarju z dne 12. 3. 1992, iz katerih izhaja, da naj bi bil Kosi dodatno orožje naročil direktno od Dafermasa."

Takoj zatem je zapisan ključni odstavek: "Od Janeza Janše pa bo treba izvedeti, kaj se je zgodilo z denarjem, ki naj bi ga bil prejel v gotovini od Zvonarja (ta pa od Kosija), in ga zadržal. Iz zapisnikov izhaja, da naj bi bilo tega denarja v skupni vrednosti 3.364.478 dolarjev. Pri razgovoru Janezu Janši predočite vse tri zapisnike o predaji denarja, kjer je bil poleg Kosija in Zvonarja prisoten tudi Daniel Anžič. Prav tako mu tudi predočite vsebino telefonskega razgovora med Omanom in Zvonarjem z dne 17. 3. 1992, iz katerega je razvidno, da bo Oman navedeni denar dobil šele, ko bo dostavil fagote. Janša naj pove, ali je ta denar Zvonar v resnici izročil njemu in kakšna je bila njegova nadaljnja usoda," je zahteval Damijan Gantar.

Prav tako je želel od Zvonarja ob pomoči različnih dokumentov in izjav prič izvedeti, "kam je šla kupnina od prodaje pištol makarov" in kam je šel denar, ki ga je od Kosija prejel v treh obrokih. "Od Igorja Bavčarja pa bo treba izvedeti, kdaj točno je bil obveščen o dodatni pošiljki orožja in ali je kdaj nagovarjal Kosija, naj naroči sporno pošiljko orožja, ter ali je kakorkoli sodeloval pri njegovi prodaji," je zahteval Gantar in hkrati zapisal, naj ga kriminalisti o pogovorih obvestijo "najmanj osem dni prej", ker se hoče pogovorov udeležiti in na njih sodelovati.

Kriminalisti so se takoj lotili dela. Vendar pa si je že kmalu zatem Damijan Gantar nepričakovano premislil in od njih zahteval, da Janeza Janše ne zaslišijo. Od kod ta nenadna sprememba? Damijan Gantar razlogov za to v svojih dopisih ni navedel. Ko smo mu telefonirali - zdaj je zaposlen na ministrstvu za pravosodje - in ga vprašali, kakšne razloge je imel za to odločitev, je sicer potrdil, da si je tedaj premislil, vendar se ni mogel spomniti točnih razlogov, zakaj je bilo tako.

Odgovor na to vprašanje se najverjetneje skriva v pisnih pripombah na dokumentu. Desno zgoraj, tik pod datumom, je zapisano "O. K.". Od nekdanjih zaposlenih na tem tožilstvu smo izvedeli, da gre najverjetneje za zapis nadrejene, ki je dopis pregledala. To je bila tedaj - to je potrdil tudi Damijan Gantar - vršilka dolžnosti vodje tožilstva Barbara Brezigar. Na drugi strani dokumenta je še nekaj oznak. Ob stavkih, ki govorijo o vprašanjih, ki jih je treba postaviti Zvonarju, sta dve kljuki, ob odstavku, ki zahteva zaslišanje Janeza Janše, pa črta in stavek s klicajem, ki se bere kot "Kaj je potrebno z... (nečitljivo) Janši!" Poznavalci dela na tožilstvu so prepričani, da gre za komentarje Barbare Brezigar, zapisani stavek pa najverjetneje izraža nestrinjanje z zaslišanjem Janeza Janše. Povsem enako pisavo in zraven podpis Barbare Brezigar je najti še na nekaterih drugih dokumentih.

K temu, da Janša ne bi bil zaslišan, je Brezigarjeva prispevala tudi s podpisom posebne izjave, s katero je potrdila, da je Damijan Gantar res odstopil od zahteve po zaslišanju in od kriminalista Jovanoviča res zahteval, da Janše ne zasliši. "Dne 17. 11. 1995 sem bila prisotna, ko je kolega Damijan Gantar opravil telefonski pogovor s kriminalistom Ljubom Jovanovičem. Pogovarjala sta se o kazenski zadevi, povezani z brniškim orožjem, ki mi je bila znana še iz časa, ko sem vodila ljubljansko tožilstvo. Ob tem razgovoru je kolega Gantar po telefonu povedal, da je že dejal, da razgovora z Janezom Janšo ne potrebuje. Rekel je tudi, da razgovoru ne bo prisostvoval. Razgovor je bil napovedan za 20. 11. 1995," piše v izjavi. Dokument je podpisala Barbara Brezigar.

Brezigarjevi je bilo očitno res veliko do tega, da se dokaže, da je tožilstvo dejansko poskusilo storiti vse, da bi preprečilo zaslišanje Janeza Janše. Izjava - potrdilo, da je neki tožilec slišal, kako je drugi tožilec res ustavil preiskavo proti enemu od najresnejših osumljencev za organizirano trgovino z orožjem v Sloveniji - je resnična posebnost. Damijan Gantar je namreč, očitno prav po tem, ko je njegovo delo pregledala in ga kritizirala Barbara Brezigar, preklical svojo lastno zahtevo po zaslišanju Janeza Janše. Kriminalist Ljubo Jovanovič je sicer z Janšo 20. 11. 1995 kljub vsemu opravil "sporni" pogovor, vendar je bila kasneje nadaljnja preiskava ustavljena, Janši pa po zaslugi zaščitniške drže nekaterih tožilcev ni bilo nikoli več treba podrobno pojasnjevati, kakšno vlogo je imel v trgovini z orožjem. Namesto natančnih dokumentov, faktur in potrdil je svojemu nasledniku na položaju ministra za obrambo Jelku Kacinu izročil samo okoli dvajset strani dolg politični pamflet.

Komu je bila podpisana "izjava" Barbare Brezigar dejansko namenjena, nam ni uspelo izvedeti niti od nje niti od Damijana Gantarja. Poznavalci dela na tožilstvu v tistem času pa trdijo, da je bila najverjetneje potrebna in namenjena samemu Janezu Janši, ki si srečanja s kriminalisti in razprave o orožarskih kupčijah nikakor ni želel in se je hotel prepričati, ali so njegovi ljudje na tožilstvu res storili vse, kar je v njihovi moči, da mu spravijo z vratu nadležne in vse bolj nevarne kriminaliste.

Brniška afera

Kratka kronologija

Brniška orožarska zgodba se je začela jeseni 1991, ko so se na nekaj sestankih predstavniki notranjega in obrambnega ministrstva dogovorili, katero orožje bi bilo treba kupiti za obe ministrstvi. Odločili so se za avtomatske puške heckler & koch. Franc Kosi, svetovalec vlade na notranjem ministrstvu, je začel iskati dobavitelja in se obrnil na Nikolasa Omana, ki je že dalj časa sodeloval z družbo Scorpion. Pri tem podjetju sta nato slovenski ministrstvi naročili potrebno orožje in ga tudi plačali. Nekaj časa so posli tekli po načrtih, orožje pa je na Hrvaško potovalo čez mejni prehod Jelšane, najprej na Reko in od tam na balkanska bojišča. Težave so se začele, ko je Oman zadržal dobavo orožja, saj mu je bilo ministrstvo za obrambo še za enega od prejšnjih poslov dolžno precejšen znesek. Zato je Kosi odpotoval na Dunaj in se s Konstantinom Dafermasom dogovoril za nakup dodatne večje količine orožja iste vrste, ki sta ga tedaj potrebovali predvsem Hrvaška in BiH. Tako je v začetku leta 1992 v koprsko pristanišče prispela ladja, na kateri je bilo poleg orožja za potrebe Slovenije še 13.000 kalašnikovk in 13 milijonov nabojev za kalašnikovke, 10.000 pištol makarov in 5 milijonov nabojev za te pištole. Zabojnike so iz Kopra preselili na letališče Brnik. Ko so zadevo kasneje začeli preiskovati kriminalisti, so ugotovili, da naj bi bila Dafermas in Oman protipravno prodala, Kosi protipravno pridobil, Bavčar, Janša, Kosi in Zvonar pa skupaj protipravno prodali veliko količino strelnega orožja in streliva. Po navedbah v ovadbi kriminalistov iz februarja 1995 naj bi bili tako storili kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelivnimi snovmi. Kriminalisti in preiskovalci več parlamentarnih komisij so kasneje ugotovili, da je šlo pri trgovini z orožjem v Sloveniji za velike količine denarja, ki ni končal v slovenskem proračunu, pač pa nekje na računih v tujini.

Vendar po navedbah tedanjega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča tožilstvo ni imelo zadosti trdnih dokazov, da so Zvonar, Bavčar in Janša nedovoljeno trgovali z orožjem, zato je kazenske ovadbe zoper njih zavrglo. Kasneje pa je tožilec odstopil tudi od pregona Franca Kosija.