Nedotakljivi Jože Možina

Televizija Slovenija si je prejšnji teden privoščila nenavadno potezo. Neposredno po reklamnem oglasu za 13. številko Mladino je še znotraj oglaševalskega bloka objavila telop s tekstom, lastnim podpisom in pojasnilom. "RTV Slovenija se distancira od vsebine oglasa tednika Mladina z dne 22.03.04, saj gre za diskreditacijo profesionalnega dela našega novinarja Jožeta Možine." Napis je na ekranu visel nekaj sekund, sledile pa so druge reklame.

"Diskreditacija profesionalnega dela" ima seveda svoje ozadje. Mladina je namreč v svoji reklami za 12. številko, katere nosilna tema so bile žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji in žrtve zaradi nje, omenila tudi novinarja TV Slovenije. V kratki reklami je bila za trenutek prikazana tudi njegova slika ob prejemanju Jurčičeve nagrade. Besedilo reklame je bilo preprosto. "Zgodovinarji so prešteli žrtve druge svetovne vojne. Številke se ne ujemajo z resnico Jožeta Možine." Kakšno resnico? V intervjuju za 12. številko Mladine je namreč zgodovinarka Tadeja Tominšek - Rihtar razkrila, da podatki, ki jih je v dokumentarni oddaji Zamolčani - moč preživetja uporabil Jože Možina, v celoti ne držijo. Ne samo, da ne držijo, ampak da je število žrtev med civilisti na strani, ki so jih pomorili partizani, preveliko, na drugi strani pa premajhno. Ker je bila Možinova oddaja odmevna, zanjo je ne nazadnje dobil novinarsko nagrado, je novinarska informacija o njegovih napakah seveda dovolj zanimiva, da se kvalificira na časopisne strani, in da zaide tudi v reklamo. TV Slovenija je oglas z imenom svojega novinarja najprej sprejela in predvajala brez pripomb. Pojasnilo in cehovsko opravičilo lastnemu sodelavcu pa so drugi Mladinini reklami dodali šele teden dni pozneje.

Diskreditacija oglasnega prostora

Zgodba ima najmanj dve ravni, raven posega v oglasno sporočilo in raven domnevne diskreditacije novinarja. Najprej prva. Vprašanje je preprosto: ali je televizija resnično posegla v Mladinino oglasno sporočilo in ali je s tem razvrednotila vrednost oglaševane blagovne znamke, nekaj, kar prepoveduje tudi oglaševalski kodeks. Televizija ima seveda kot medij vso pravico, da domnevno neustrezen oglas zavrne. Televizija ima tudi vso pravico, da zahteva od oglaševalca, da oglas popravi, da ga spremeni, da ga oblikuje drugače.

Vendar se je televizija odločila za drugačen pristop. Objavila je pojasnilo in opravičilo. In to kar znotraj oglaševalskega bloka in po reklami, ki s tisto, ki naj bi bila sporna, vsebinsko ni imela nikakršne povezave. Isti je bil zgolj oglaševalec. Tako so na marketingu zmešali informativni in oglasni žanr, pomešali pa so tudi lastno vlogo. Marketing namreč nima vloge pojasnjevanja. Podobno neprofesionalno neumnost bi storili, če bi po reklami za kakšno sladko pijačo ali mehko vzmetnico sledilo prijazno sporočilo gledalcem, da se TV Slovenija distancira od reklame, ker je pijača pravzaprav kisla in ker človeka po noči na mehki vzmetnici še ves dan boli hrbet. Če pa so na televiziji že presodili, četudi prepozno, da oglas neupravičeno napada njihovega novinarja, imajo v programu na voljo dovolj informativnih minut, da bi lahko glasno, artikulirano in argumentirano pojasnili, kje naj bi se Mladina zmotila. Ali pa da bi objavo popravka zahtevali na Mladininih straneh, kar je naredil Jože Možina. A tega niso naredili, informativni program svojemu novinarju ni zaščitil hrbta. Cinično bi lahko še dodali, da so s pojasnjevalnimi oglasnimi sekundami Mladini zastonj podaljšali oglas in reklamo, kar drugim oglaševalcem, ki plačujejo dragocene oglaševalske sekunde, gotovo ni bilo všeč.

"Vaš oglas je bil objavljen v celoti in v tem principu niste bili oškodovani. Zagotovo pa je takšna poteza brez opozorila naročniku zelo nenavadna. Bistveno bolj etično bi bilo, če bi oglas prej zavrnili ali pa če bi vas vsaj obvestili, da bodo dodali lasten tekst. Znotraj oglaševalskega diskurza so posegli na neko drugo področje. Če se že obdelujeta dve medijski hiši, naj se obdelujeta z istimi kanoni," meni Boštjan Strnad iz agencije Voltan Leo Burnett, ki je tudi predsednik oglaševalskega razsodišča. Podobnega mnenja je tudi človek, ki pogojno zastopa nasprotno stran medijskega poročanja. Predsednik društva slovenskih novinarjev Grega Repovž je tako povedal, da bi lahko televizija v informativnem programu predstavila, da se ne strinjajo z reklamiranim Mladininim člankom. "Da pa so v oglasnem bloku dali pojasnilo k reklami, pa je čudna odločitev. Ta reklama potem ni bila več reklama, ki ste jo naredili, sporno reklamo bi ne nazadnje lahko tudi zavrnili."

Na televiziji so svojega kolega seveda zaščitili. Rajko Geriču se zdi poteza Mladine neprimerna. Prepričala ga ni niti reklama, niti intervju, niti dejstvo, da vse Možinove številke ne držijo. "Popravek je bil objavljen tudi zaradi mojega posredovanja. Prvenstveno si javni zavod ne more privoščiti, da dopušča oglaševanja proti svojim zaposlenim, posebno pa takrat, kadar oglasi niso tako upravičeni, kot se zdi iz reklame. Način, kako je bil obračun narejen, ni pravilen. Oddaja Jožeta Možine je še vedno takšna, kot je bila, zame je še zmeraj velik novinarski dosežek."

Ideološko izključevanje novinarja

Kaj pa morebitna diskreditacija, s katero naj bi Mladina udarila po Jurčičevem lavreatu? O njej je v prejšnji Mladini v rubriki Pisma bralcev pisal tudi Možina. Zapisal je, da Mladina kaže veliko potrebo po diskvalifikaciji krivca za oddajo, da so v ozadju naročniki, ki jih motijo pozitivni učinki oddaje. Možino je zmotila tudi žaljiva naslovnica, ki je del razstave Pax Slovenica tandema Eclipse, namenjenega spravi v Sloveniji (podobna, tudi v Mladini enkrat že objavljena slika, obstaja še pred partizanskim spomenikom v Žužemberku). Po njegovem mnenju naj bi Mladina delovala "po kriterijih ideološkega izločevanja". Kar je zanj čudno, saj se naš časopis pogosto postavi v bran marginaliziranim žrtvam.

Vsaj tukaj se Možina ni zmotil, novinarju televizije Slovenija je gotovo poznano, da je Mladina o zamolčanih žrtvah druge svetovne vojne pisala že daljnega leta 1989. Da je bila dve leti poprej zaradi objavljenega pisma Cirila Žabota celo zaplenjena in da je objavila intervju s prvim pomočnikom Ivana Mačka, kjer je Albert Svetina odkrito govoril o medvojnih likvidacijah in povojnih pobojih. Zadnjič smo o spravi pisali pred dobrim mesecem dni v članku o računalniški igrici Fojbe 2000, kjer se je pojavilo tudi retorično vprašanje, zakaj slovenska zakonodaja ne pozna dneva spomina za žrtvami povojnih pobojev.

A Možina je na vse te in še na mirado drugih člankov preprosto pozabil. Kakorkoli, Možina ni niti prvi niti edini, ki je pisal o žrtvah, ki so jih zagrešili partizani. In tudi ni edini, ki Mladini očita ideološko izločevanje. Temeljno sodišče je v retoriki enopartijskega sveta ob zaplembi Mladine leta 1987 recimo zapisalo, da bi lahko neresničen podatek Cirila Žabota žalil vse udeležence NOB, kar bi po oceni sodišča lahko povzročilo vznemirjenje med občani. Glede vprašanja vojnih in medvojnih dogodkov je bila Mladinina uredniška politika zmeraj jasna. V zadnjih desetletjih ni nikoli navijala ne za eno in ne za drugo stran in nikoli se ni postavljala na pozicije ideološkega izključevanja. To se ne nazadnje vidi tudi iz intervjuja, kjer se pojavljajo vprašanja o nasilnih dejanjih tako ene kot druge strani. Če novinar Možina misli, da je Mladina zaradi pripombe o njegovih težavah z metodologijo hotela izbrisati problem zamolčanih, gotovo ni pozorno prebral intervjuja ali pa pogledal naslovnice. Ena izmed pionirk slovenskega porno akta je recimo povedala, da bodo ljudje svobodnega duha dojeli pomen fotografij. "Razumeli bodo, če bodo hoteli. Če bodo videli mimo tako imenovanega pornografskega diskurza, mimo golote do bistva, ki iz nikogar ne brije norcev in ne žali čustev".

A kaj je pravzaprav zmotilo Jurčičevega lavreata? Zmotila ga je omemba njegovega imena in popravek številk, predstavljenih v njegovem dokumentarcu. Raziskovalka je v intervjuju namreč opozorila, da so številke žrtev med civilisti, ki sta ju zagrešili vojskujoči se strani, napačni. Da je številka pomorjenih civilistov na strani protipartizanskega tabora okvirna, nedokončana in ne še popolnoma preverjena in da je številka na drugi strani prenizka. Možina je namreč primerjal neprimerljivi številki. Brez dodatnega pojasnila je kot dejstvo predstavil dva podatka, ki sama zase nista enakovredna. Pri enih civilistih je za dejstvo vzel zbirno številko vseh pobitih, pri drugi strani pa je brez pojasnila od številke odštel usmrčene aktiviste Osvobodilne fronte, ki so bili sicer sodelavci partizanske strani, a hkrati niso imeli vojnega statusa. Petnajstletniki, ki so trosili lističe, ali babice, ki so oskrbovale skrite partizanske enote, niso bili vojaki. Ne nazadnje je bila tudi druga stran, čeprav v bistveno manjšem obsegu, organizirana v različne civilne skupine, ki so delovale proti partizanom in njihovim somišljenikom. Možina pa je naredil še eno napako, v dokumentarcu ni omenjal posrednih civilnih žrtev, ki jih je z ovajanjem okupatorju povzročila druga stran. Napake, ki ne morejo biti v ponos niti dobremu zgodovinarju niti dobremu novinarju.

In diskreditacija? V sporni reklami se je pojavil zgolj stavek, "da se številke ne ujemajo z resnico, ki jo je predstavil Jože Možina". Kar ni nobena manipulacija in pretiravanje. V spornem članku sta navedena in med sabo primerjana podatka iz raziskave in iz dokumentarne oddaje. Nič drugega, zgolj z opombo, da razlika napeljuje na misel, da so avtorja vodili drugačni nameni, kot se zdi na prvi pogled. Mladina je bila tukaj namenoma previdna. Ne zaradi dvoma o našem viru kot zaradi moralne dileme ob strašljivo velikem številu vseh žrtev druge svetovne vojne, ki jih že skoraj 60 let izkoriščajo za ideološke cilje. Diskreditacija profesionalnega dela novinarja pa v primeru Možine ni bila nič drugega kot natančno navajanje trditev raziskovalke, ki že več let pozorno in natančno popisuje žrtve druge svetovne vojne in žrtve zaradi nje v Sloveniji. Njeno delo ima gotovo večjo strokovno težko kot pa delo kateregakoli novinarja. Še posebej tistega, ki ne prizna lastnih napak.