Od šanka do šanka, od srca do srca

Na volilčeve duri trka finiš regate za evropski parlament, kjer vas bodo skušali tako preizkušeni parlamentarni večneži kot novopečeni povzpetniki prepričati, da so prav oni tisti, ki se bodo znali najspektakularnejše izgubiti po temačnih zavitih koridorjih titanske bruseljske birokracije. Ker ste monotonih floskul in prozornih cvetk večnih parlamentarnih ovnov gotovo naveličani vsaj toliko kot mi, smo se sklenili tokrat sprehoditi po neprimerno slikovitejšem pejsažu izvenparlamentarnih evrolist in ugotoviti, kaj nam ponuja obrobna politična exotica.

Človek bi sicer pričakoval, da bodo mikroskopske strančice že ob sami omembi vsake zastonjske publicitete vzhičeno zaploskale z ritnicami in kot Šeherezada same podaljševale čas intervjuja, a smo že pri prvem sogovorniku tresknili ob čer. Ta čer nosi mrko razbrazdano obličje Marjana Poljšaka, župana Ajdovščine, dolgoletnega puntarja za pravice slovenskega delavca in prvaka evroliste NSD - Nacionalna stranka dela, ki je sodelovanje z našo častitljivo publikacijo vnaprej zavrnil, saj da gre za "najslabši časnik v Sloveniji, stroj za diskreditacijo, ki je na svetu samo zato, da ustvarja vtis, kako je vse umazano in usrano". Čeprav je gospod Marjan sicer dopustil možnost, da sem sam en tak povsem fejst fant, vseeno ni hotel dajati izjav za "hlapce vsesplošne amerikanizacije, globalnega kapitalizma in zahodnih obveščevalnih služb! Vaš namen je samo sranje, dio povero!". Na prepričevanje in obljube, da bodo njegove izjave do bralcev prišle povsem neokrnjene, da podo pele praktično same navednice, je prhnil: "Bah, kdor čita Mladino, naj kar še naprej misli, tako kot misli!" in proti reviji v sklopu evropskega predvolilnega boja napovedal vseslovensko in bistveno bolj artikulirano kampanjo. Po tem sva se sicer tako bolj osebno pomenkovala o njegovem programu in socializmu nasploh, a mi tega ni dovolil objaviti, tako da moram v tem primeru resnično slediti svoji vesti, ne glede na to, koliko pritiska sta v zvezi s tem v zadnjem tednu na moj prag stresla Dick Cheney in Condoleezza Rice.

Gospod Marjan nam ne bo očitno nikoli odpustil tistih par domnevno napačnih in škodljivih člankov iz preteklosti, v kontrast pa lahko navedemo recimo gospoda Mihaela Jarca, o katerem smo pisali mnogo več in včasih tudi mnogo hujše reči, pa se je vseeno prijazno in zavzeto odzval na naše poizvedbe. Čelnik liste SSN - Stranka slovenskega naroda, ki je v ljubljanskem Mestnem svetu prostodušno priznal, da je na krilih poetične licence pri referendumu proti gradnji džamije mirno pomanipuliral s podpisniki in se v prostem času dokumentirano sila rad veseljaško prepoti na zvoke pristnih srbskih trubačev, bo predvolilno identiteto svoje stranke iskal predvsem v sklopu niše evroskepticizma oziroma njegove nekoliko blažje sestrične evroprevidnosti. "Naši vrli voditelji so v preteklem obdobju zrli samo v blišč dvanajstih zvezd in popolnoma spregledali domače dvorišče ter pri tem otvorili novo olimpijsko disciplino, ki se imenuje 'zapiranje pogajalskih poglavij ne glede na izgube'". Gospod Mihael je bil ob tem še posebej prizadet tudi na osebni ravni, saj je bil njegov stari oče dolgoletni poslanec v avstro-ogrskem parlamentu in naj bi Francu Jožefu tudi odnesel osnutek majniške deklaracije, katerega soavtor je bil. "Danes pa so naši zastopniki videli izključno do konca lastnega nosu in svojih partitokratskih tošeljčkov."

Evropa je po Jarcu utrujena, če ne celo malo bolna, in potrebuje zelo karizmatične može in žene, da dvignejo stvari na nekoliko višji nivo. Pravi, da v sklopu slovenske evrokampanje ne namerava izkoriščati teme džamije, razen seveda, če ga ne bodo v sklopu soočenj o tem spraševali drugi ali ga celo obkladali z nestrpnežem. Kljub temu da naj bi mu ta celotni sklop po lastnih besedah dal začetni vzgon (na ulici Ljubljane ga v desetih minutah z navdušeno podporo ustavi deset ljudi, poleg tega pa naj bi postal zaradi obiska neštetih tujih novinarskih ekip tudi "v Evropi eden najbolj znanih slovenskih državljanov"), se mu ne zdi primeren za kronsko temo evrovolitev, četudi naj bi vrsta evropskih strokovnjakov ugotavljala, da bosta postajala islamizacija Evrope in vprašanje turškega vstopa v EU čedalje bolj seksi predvolilni terni. V zvezi s Turčijo je njegovo stališče jasno: "Kulturno-geografske meje Evrope so znane. Glavna naloga EU, ZDA in ostalega v narekovajih svobodnega sveta postaja, da čim bolj nevtralizirajo ortodoksne islamske režime, zato da val nezadovoljnih muslimanskih prebežnikov ne bo pljusknil v Evropo."

Zanimivo je, da vam, ko med uradnimi urami pokličete mariborski štab GŽS - Glas žensk Slovenije, ne odgovori ženski, temveč moški glas, in sicer gre za prijetni glas Franca Piberla, upokojenega direktorja in sedmouvrščenega na evropski listi te stranke. "Hja, ko je bil sprejet zakon o enakih možnostih čim bolj enakopravne zastopanosti obeh spolov, ni verjetno nihče pomislil, kako bi znal prizadeti takšno bodočo žensko stranko." Zakon namreč zapoveduje vsaj štiridesetodstotno udeležbo številčno šibkejšega spola, zato so morali listi svoja imena prijateljsko posoditi "moški, ki ženske podpiramo pri prizadevanjih za njihovo promocijo in izpostavljanje". Na vprašanje o motivaciji za tako odločitev je gospod Franc odgovoril, da "ženske pač malo drugače razmišljajo in se potegujejo bolj za stvari, ki se tičejo družine, otrok - predvsem pa se nam zdi pomembno, da lahko v našem političnem življenju pridejo do bistveno večjega izraza, kot so imele to priložnost doslej."

Stranka je bila kot taka ustanovljena leta 2000 in temelji na vrednotah krščanske etike, evropske filozofije in zahodne demokracije, na domači spletni strani pa dame posebej poudarjajo misel Program naše stranke je tenkočuten, človeški, njen emblem - stilizirane ustnice - vabi. "Ženske smo bolj odločne, vztrajnejše, morda ne ravno trpežne ... zato pa zaradi narave in materinstva bolj organizirane," pravi nosilka liste, ekonomistka Darja Lampe: "Moški so sicer taki krasni strokovnjaki, blazno sposobni ljudje, a imajo tendenco stvari organizirati drugače. Odločajo se počasneje, čeprav so njihove rešitve na koncu enako kvalitetne." Stranka je na vrh svojega spiska prioritet uvrstila socialno varnost, položaj žensk v najširši družbi in informiranje ljudi o konkretnih možnostih in priložnostih, ki jih omogoča pridružitev veliki evropski družini. "Zdi se mi, da ženske preprosto bolje razumemo žensko dušo, ob tem da zelo dobro razumemo tudi moško, vsekakor jih razumemo bolj kot oni nas. Podpira nas veliko moških, naših članov pa ne privlačita zgolj ženska duša in lep izgled, temveč se tudi strinjajo s samim programom."

Čeprav jih v strinjanje s to tezo ni mogoče sprovocirati, se zdi, da bi utegnila biti glavna konkurentka damam na evrovolitvah Alenka Paulin na listi SMS - Zeleni, ki se vsekakor na veliko fura na karto politično evolvirane ženskosti. Ta ista Paulinova je gotovo trn v peti tudi listi SEG - Stranki ekoloških gibanj oziroma njenemu šampionu Leu Šešerku, ki bi moral po pogodbi, ki jo je Dominik S. podpisal z evropsko federacijo zelenih strank, zasesti prvo mesto na takrat še združeni listi. "Ne, ne čutim več nobene grenkobe," pravi danes Šešerko, ki nastopa na svoji listi: "Se bo pa zadeva vsekakor še dolgo razčiščevala. Kolegi okoljevarstveniki po Evropi se namreč čudijo in jim je vse skupaj sila težko pojasniti, ko pa se cela zgodba v resnici sliši docela obešenjaško." Tako obešenjaško, da razmišlja o kakšni konkretni tožbi? "Ah kje pa, saj vendar nisem Jazbinšek, da bi za take reči vlagal tožbe, hahaha! Je pa res škoda, ker smo bili po dolgoletnih razprtijah ravno na tem, da bi dobile vse zdrave zelene sile zeleno luč, da bi končno stopile skupaj in družno nastopile na volitvah ... Zgodil se je pač tisti značilni balkanski pristop k politiki." Program SEG želi spremeniti predvsem ustroje slovenskega prometa (kjer da se s cestninami osebnih avtomobilov prikrito subvencionira za okolje uničujoči težki tovorni promet), evropskega proračuna (ki naj bi se ga polovica namenjala hard-core kemiziranemu kmetijstvu) in splošne davčne politike, ki je taka, kakršna je, vir perpetualne ekonomske krize, saj bi bilo treba v resnici visoko obdavčiti onesnaževanje, rabo neobnovljivih naravnih virov in kapitala, ne pa delovnih mest.

Če bi kak gledalec s slonovskim spominom še utegnil pomniti, kako prostodušno in veseljaško je takratni obrambni minister in današnji nosilec liste DS - Demokratske stranke Slovenije Aljoz Krapež na viže Vilija Resnika džuskal v bazenu tople pene v sklopu Auerjeve nedeljske veselice, to verjetno vseeno ne bo dovolj za izvolitev v zibelko evropske demokracije. Evrolista DS bi imela verjetno že itak precejšnje težave s prepoznavnostjo, zdaj pa so jim Janezovi antikorupcijski jurišniki pobasali še ime in imamo po novem dvoje slovenske demokrate. "Natanko tako," pravi Krapež, podpredsednik stranke in prvi na listi za evropske volitve: "V zadnjih letih stranka morda res ni bila najbolj opazna, a to še ne pomeni, da ni obstajala. Na uzurpacijo našega imena smo se promptno in ostro odzvali, vendar so nas na MNZ zavrnili, tako da zdaj zadeva že par mesecev počiva na upravnem sodišču. Obljubim pa, da tukaj ne bomo popuščali!" Stranka, ki se sklicuje na tradicijo Ruplov, Bavčarjev in Peršakov, naj bi imela še danes številne ugledne podpornike iz žlahtnih časov, recimo doktorje Bučarja, Mencingerja in Hribarja. Kot glavne vrednote izpostavlja svobodo, splošno blaginjo in varnost, kot ključno dilemo problem ravnotežja med konkurenčnostjo in socialno državo. Za geslo evrovolitev so si izbrali "Slo-realizem, evro-realizem", našo skupno kontinentalno prihodnost pa vidijo v precej ohlapnejši konfederaciji, saj da v federacijah drobne države slejkoprej izgubijo identiteto. Krapež rad prizna, da vidijo evrovolitve predvsem kot odskočno desko imenitnih promocijskih priložnosti za kasnejšo državnozborsko tekmo: "So pa presenečenja seveda vedno možna!"

Pušeljc izvenparlamentarnih list wannabe evroposlancev sklenimo s SJN - Slovenija je naša, kjer se za prestižni stolček na vrhu poteguje Alja Brglez. Gospodična je v slovenskem političnem panteonu že kotirala precej visoko, skoraj štiri leta je bila namreč direktorica vladnega urada za informiranje, a jo je praktično v trenutku, ko je Drni po lastnih besedah "zaokrožil mandat", na korespondenčni seji vlade s tega položaja ekspresno odbrcnil Tone Rop in na njeno mesto se je zavihtel Gregor "Hugo" Krajc, kljub temu da jo je Svetovni gospodarski forum samo par dni prej uvrstil na prestižni seznam stotih globalnih voditeljev prihodnosti. Brglezova je aktivno politiko očitno pogrešala, vprašanje, če ji ne bi znala z Drnovškom in LDS prepletena preteklost pri nekaterih volilcih tudi škoditi, pa se ji ne zdi umestno: "O tem sploh ne razmišljam. Volilci se bodo odločali glede na to, kaj jim ponuja s svojim programom lista in kaj jim ponujam jaz s svojimi preteklimi referencami. Le-te grejo vse v smer prizadevanj za več demokracije, odprtosti in večjo socialno pravičnost, kot naš glavni adut pa izpostavljam svežino in novost, saj s seboj pač ne nosimo prav nobenega bremena neizpolnjenih obljub. Moji osebni aduti so pogum, samozavest in prodornost." Samozavesti je na voljo celo toliko, da o realnih možnostih za svojo izvolitev sploh ne dvomi: "Za kandidaturo se nisem odločila zato, da z njo ne bi uspela."

Z izjemo SJN se budžeti naših izvenparlamentarnih strank za prihajajoče volitve gibljejo po lestvici med zarezama brez sredstev in skoraj brez sredstev, velika večina pa vsaj neuradno priznava, da bodo obdobje izkoristile predvsem za promocijo v sklopu jesenskih volitev, kjer bi si štiriletni kruhek morda utegnile zagotoviti vsaj v domačem parlamentu. Poleg nekaterih klasičnih marketinških prijemov, kot sta recimo plakatiranje in agitiranje s predvolilnim kombijem (junija štarta "od šanka do šanka, od srca do srca, od gostilne do gostilne" recimo predvolilni kombi Mihaela Jarca, tovrstnega neposrednega terenskega canvassinga se poslužuje tudi Alenka Paulin), so čisto vsi veliko večino svojih topov osredotočili na brezplačna TV-soočenja, kjer lahko z minimalnim vložkom v principu navdušijo najširšo maso. Ob tem, kako naj bi bilo za eksotične politične poganjke zgledno poskrbljeno na papirju, se v praksi najde prenekateri grenki očitek, saj naj bi recimo prijavni roki za brezplačna oglaševalna mesta pogosto potekli tako daleč nazaj, da določene mikrostrančice takrat še niti približno niso mogle vedeti, ali bodo s svojo listo sploh skočile v areno. Pripombe letijo tudi na strukturo TV-soočenj, kjer naj bi majhne v najboljšem primeru obravnavali kot nebistvene začimbe, z besedami GŽS: "Če imajo parlamentarne stranke na voljo dve tretjini časa, vsi ostali skupaj pa eno tretjino, kako lahko potem sploh govorijo o enakih možnostih?!"