Obveščevalna logistika

In Andrej Lovšin, med letoma 1990 in 1994 direktor obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva, je postal predsednik uprave Intereurope. Če v roke vzamemo seznam največjih slovenskih koncernov, ki ga je časnik Finance objavil septembra lani, in pogledamo, kaj se je z upravami največjih 25 podjetij dogajalo v zadnjem letu, ugotovimo, da bilo v letu dni zamenjanih osem direktorjev največjih slovenskih poslovnih skupin. Ker je na seznamu največjih nekaj podjetij, kamor dolga roka države vendarle ne seže - recimo Spar Slovenija ali Engrotuš - je revolucija toliko temeljitejša. Imenovanje Andreja Lovšina na čelo Intereuropa je jagoda na kadrovski torti sedanje vladajoče koalicije. Zadnjih dvajset let se je namreč dozdevalo, da obveščevalne izkušnje še niso zadostna kvalifikacija za vodenje velikega poslovnega sistema.

Najprej o Intereuropi. Kaj je Intereuropa? Prvič, gre za resno, veliko korporacijo. V skupini Intereuropa je zaposlenih več kot 2200 ljudi, s čimer se Intereuropa uvršča na 29. mesto med največjimi slovenskimi korporacijami. Leta 2004 se je v Intereuropi obrnilo dobrih 51 milijard SIT. Dobiček je znašal 2.8 milijarde SIT. Ko gre za dobiček, je Intereuropa na 21. mestu med najbolj dobičkonosnimi slovenskimi poslovnimi skupinami. Intereuropa je največje slovensko špeditersko podjetje. Prihodki koprske družbe so za slabih deset milijard SIT večji od prihodkov ljubljanskega špediterja, Viatorja Vektorja. Za primerjavo: Intereuropa je po višini prihodkov in številu zaposlenih večja od dveh obalnih gigantov, Istrabenza in Luke Koper. Res pa je, da sta Istrabenz in Luka Koper večja po dobičku.

Največja lastnica Intereurope je Luka Koper - v lasti ima 25 odstotkov delnic. Nenavadno pa je, da Luka Koper sedanji postavi nadzornega sveta Intereurope nima "svojega" predstavnika. V prejšnjih letih je v nadzornem svetu Intereurope sedel eden od pomočnikov glavnega direktorja Luke Koper, Ernest Gortan, sicer direktorjev pomočnik za trženje in logistiko. Kapitalska družba je drugi največji posamični lastnik Intereurope.

Ker je Intereuropa velika korporacija,se zdi sedanja sestava nadzornega sveta nenavadna. Predsednik nadzornega sveta Boštjan Rigler je položaj člana nadzornega sveta prvič zasedel v Intereuropi. Tudi Ervin Bužan in Anton Može pred tem nista sedela v nobenem nadzornem svetu kakšne gospodarske družbe. Le Manja Skernišak, ki je pred letom dni postala članica uprave NKBM, je po prevzemu funkcije v upravi NKBM zasedla položaje v par nadzornih svetih.

Če pri novih članih nadzornega sveta Intereurope težko identificiramo izkušnje z upravljanjem večjih gospodarskih sistemov (delna izjema je Manja Skrenišak), pa lažje najdemo njihove politične reference. Boštjan Rigler se je v strokovnem svetu SDS ukvarjal z vprašanji informacijske družbe. Ervin Bužan pa se je leta 2004 na listi SDS potegoval za izvolitev v državni zbor.

Kaj pa novi predsednik uprave, Andrej Lovšin? Po osnovni izobrazbi je vojak; če bi sledili zgolj njegovim epoletam, bi ugotovili, da je naredil bliskovito, briljantno vojaško kariero. Maja 1991 je postal stotnik, februarja 1992 ga je predsednik Kučan povišal v majorja in mu podelil srebrni častni znak svobode. Junija 1993 ga je minister Janša povišal v podpolkovnika, nekaj mesecev kasneje pa je že bil generalmajor. In kmalu zatem je, ne da bi javnost dobila kakšno temeljitejše pojasnilo, službo prvega vojaškega (proti)obveščevalca zapustil.

Lovšinovo vojaško kariero lahko razdelimo v dve časovni obdobji. Reči, ki jih je počel leta 1990 in 1991, predstavljajo njegovo herojsko obdobje. Leta 1990 in 1991 je nosil glavo v torbi. S par sodelavci je postavil spodobno varnostno in obveščevalno službo obrambnega ministrstva. In ta je o JLA vedela več kot je JLA vedela o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Lovšin je leta 1990 in 1991 v resnici aktiviral vsa svoja znanstva, ki jih je vzpostavil še v času, ko je kot pehotni podporočnik služboval v JLA. Epopejo varnostne službe obrambnega ministrstva v obdobju 1990 in 1991 je popisal v knjigi Skrita vojna, objavljeni leta 2001.

Drugo obdobje je bolj kontroverzno, tudi kavbojsko.

Po slovenski osamosvojitveni vojni se varnostna služba obrambnega ministrstva ni ukvarjala zgolj z obveščanjem slovenskega političnega vrha o varnostnih razmerah v okolici, pač pa je dobila nov neuradnim opis del in nalog. Pri organizacijski orožarskih transportov, ki so prek Slovenije potovali na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino, je bila za operativno plat izvedbe zadolžena varnostna služba obrambnega ministrstva. Tudi najbolj občutljiv del teh operacij, gotovinska plačila orožja, je potekal prek obveščevalne varnostne službe obrambnega ministrstva, ki jo je vodil Lovšin. To gotovinsko poslovanje še danes ni ustrezno osvetljeno. Zgolj za ilustracijo: parlamentarna komisija za nadzor tajnih služb je prejšnji teden dobila poročilo vlade o gotovinskih poslih pri trgovini z orožjem, a tudi s tokratnim pojasnilom komisija ni bila zadovoljna. Če smo rekli, da je Lovšin leta 1990 in 1991 nosil glavo v torbi, je leta 1992 v torbi nosil predvsem gotovino.

Ko je Hasan Čengić kot najtesnejši sodelavec Alije Izetbegovića za Mladino govoril o tem, kako so tekli posli s Slovenijo, je omenil, da je bosanska stran nabavljeno vojaško opremo plačevala Lovšinu. Hkrati je Čengić omenil, da so se njegovi sodelavci o ceni nabavljenega blaga dogovarjali prav z Andrejem Lovšinom. Zanimivo je, da so Lovšinovi bosanski sogovorniki dolgo časa domnevali, da je Lovšin šef logistične službe slovenskega obrambnega ministrstva in so šele čez čas dojeli, da imajo opravka z direktorjem varnostne obveščevalne službe. Morda ga prav to, da je izgledal kot šef logistike, kvalificira za vodenje Intereurope; pač - Intereuropa je resna logistična firma.

In kavbojski del Lovšinove obveščevalne kariere? Leta 1992 je ekipa, povezana z obveščevalno službo obrambnega ministrstva, v Celovcu ugrabila grškega dealerja z orožjem, ker te ni izpolnil dogovora. Ugrabitev se je zapletla, ker so avstrijske varnostne službe aretirale slovenske kavboje. Lovšin je ob spodleteli operaciji ponudil odstop, a ga minister ni sprejel.

Po eni strani je Andrej Lovšin nedvomno oseba, ki o operativni plati orožarskih poslov, ki so tekli prek Slovenije, ve izjemno veliko. Položaj direktorja obveščevalno-varnostne službe je zapustil v trenutku, ko so prvi detajli o teh poslih zašli v javnost. Ob tem ni bilo jasno, ali je bil Lovšin ob tem žrtveno jagnje ali je šlo za kazensko odstavitev. Po eni strani je bil Lovšinov osebni stil za obveščevalca, ki naj bi posloval diskretno, precej v oči bijoč. Hiša pod Šišenskim hribom, ki jo je začel graditi kot ne ravno bajno plačani državni uradnik, se je zdela ekscesno velika. Hkrati se je Lovšina oprijel hudo piker vzdevek - v obveščevalnih krogih so ga klicali "Mister 6%". Ko je Mladina poročala o tem vzdevku, je kasirala celo ovadbo obrambnega ministrstva. No, z ovadbo se ni zgodilo nič.

Po letu 1994 se je Lovšin posvetil podjetniški karieri. Podjetje Alpe Avto je sicer ustanovil že leta 1989, po odhodu z obrambnega ministrstva pa se je posvetil poslom. Kljub trditvam bosanske strani, da je bilo orožje, nabavljeno prek slovenske obveščevalne varnostne službe obrambnega ministrstva izjemno drago, je Lovšin v Bosni in Hercegovini vzpostavil korektne poslovne vezi. Če bi sodili po tem, bi sklepali, da si v Bosni ni nakopal globlje zamere. Res pa je, da se je zaradi poslov v Bosni znašel v fokusu obveščevalnih struktur slovenskega obrambnega ministrstva. Lovšinovo ime se je namreč pojavilo v zaupnem poročilu slovenskega vojaškega atašeja, akreditiranega v Sarajevu. Dejstvo je zanimivo zaradi dveh razlogov. Prvič, sredi devetdesetih let, ko je nastalo poročilo slovenskega vojaškega atašeja o Lovšinovih sarajevskih poslih, je bil Lovšin že civilist. Kot tak pa ne bi smel biti predmet poročil vojaških struktur. Drugič, avtor spornega poročilo, polkovnik Dragutin Mate, je danes notranji minister.

Kljub temu, da se je Lovšin odločil za podjetniško kariero, ni opustil misli o vrnitvi na državno funkcijo. Razmišljal je, denimo, da bi postal poveljnik specialne brigade. Vendar se je v državno službo vrnil šele leta 2000, ko je v kabinetu predsednika vlade dr. Andreja Bajuka prevzel naloge svetovalca za obrambne zadeve, hkrati pa je bil sekretar sveta za nacionalno varnost. Lovšin sicer ni bil več direktor podjetja Alpe Avto, res pa je, da je podjetje, čigar lastnik je, na Kosovo vozilo Fructalove sokove in alpsko mleko. Zgolj spotoma: Fructal je med letoma 2002 in 2004 vodil Dušan Mikuš, torej človek, ki mu je Lovšin leta 1994 predal posle direktorja varnostne obveščevalne službe obrambnega ministrstva.

Po službi v kabinetu predsednika vlade se je Lovšin vrnil na obrambno ministrstvo, kjer je delal v centru za strateške študije. V času službovanja na obrambnem ministrstvu je napisal magisterij, ki se ukvarja z vprašanjem, skozi kakšno preobrazbo je med letoma 1991 in 2001 šla JLA. Lovšin je leta 2004 magisterij zagovarjal na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete. Mimogrede, Lovšin je še kot direktor obveščevalne službe pedantno spremljal preoblikovanje korpusov JLA, stacioniranih na Hrvaškem, ter njihovo povezovanje s srbskimi paravojaškimi formacijami. Lovšinova ambicija je, da bi študij končal z doktoratom.

Po spremembi oblasti leta 2004 so oživele tudi Lovšinove podjetniške ambicije. Ko je bil objavljen razpis za direktorja Luke Koper, je bil med kandidati tudi Lovšin. Vendar je nadzorni svet Luke Koper funkcijo namenil Robertu Časarju, ki je poslovanje Luke od blizu poznal še iz leta 2000, ko je bil krajši čas član nadzornega sveta koprskega pristanišča, zadnja leta pa je vodil špeditersko podjetje Feršped. V obdobju, ko so oživele Lovšinove podjetniške ambicije, se je mož vpisal v SDS. Kakšne bolj otipljive strankarske funkcije v preteklosti sicer ni imel, res pa je, da je po letu 1992 vzpostavil pristne kontakte s slovenskimi krščanskimi demokrati. Po volitvah leta 1992 so krajši čas krožile govorice, da bi bil Lovšin lahko kandidat SKD za položaj obrambnega ministra. Okrog leta 2000 se je gibal v SLS-ovskih krogih.

Vendarle pa se zastavlja vprašanje, zakaj je nekdanji obveščevalec, lastnik majhnega podjetja in uradnik obrambnega ministrstva naenkrat prevzel vodenje obalnega logističnega giganta. Lovšinove podjetniške izkušnje so namreč omejene na vodenje majhnega podjetja, Intereuropa pa je velik sistem. Prestopi iz obveščevalnih in varnostnih struktur v podjetniške vrste so bili pred petdesetimi leti sicer precej običajen pojav, danes pa niso več. Res je sicer, da je poslovanje sodobne vojske povezano predvsem z logističnimi operacijami, vendar bi pretiravali, če bi trdili, da so orožarski transporti, ki so pod budnim očesom varnostnikov obrambnega ministrstva potovali po Sloveniji, predstavljali orjaško logistično operacijo. Šlo je sicer za politično občutljivo, varnostno tvegano in zaradi gotovinskih transakcij tudi sumljivo početje. Z logističnega stališča te operacije vendarle niso bile velike. Intereuropa pa je velik logistični konglomerat. Vsak trenutke je na poti več kot 200 Intereuropinih tovornjakov.

Nadzorniki so zagotavljali, da so Lovšina na vplivni položaj postavili zaradi predstavljenega programa. Hkrati je Lovšin ob prihodu v podjetje sporočil, da je v Intereuropa že prinesel vsaj en posel. Pridobil naj bi posel s podjetjem Riko, ki v Makedoniji gradi energetske objekte. Novica je zanimiva zato, ker je podjetje Riko pred leti kupilo tisto imenitno hišo, ki jo je Lovšin gradil pod Šišenskim hribom. Andrej Lovšin in Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, sicer nista politična sopotnika. Sta pa oba iz Ribnice.

OK, zakaj je Andrej Lovšin postal predsednik uprave največjega špediterja? Ob objavi novice, da ga je nadzorni svet postavil na čelo podjetja, je najbolj odzvanjala izjava: "Predsednika vlade Janeza Janšo podpiram kot ob osamosvojitvi." Ni namreč jasno, s čim - razen s tem, da plačuje davke - naj bi direktor špediterske korporacije sploh lahko podpiral predsednika vlade. Izjava o podpori predsedniku vlade je po eni strani odvečna, po drugi strani pa je ravno zato, ker je odvečna, pomenljiva.