Kdo je bil prvi?

O teh nesrečnih karikaturah je bilo res rečeno in napisano že marsikaj. Vsakdo ima mnenje, vsakdo ga hoče povedati: razpravljajo o vzrokih, ideologiji, veri, blasfemiji, ekstremistih, svobodi govora, spopadu civilizacij ... Eni se opravičujejo, drugi ubijajo, pametni molčijo.

Tudi na Slovenskem ni nič drugače. O karikaturah se nekako spodobi pisariti, ker o tem poročajo vsi svetovni mediji. A slovenski mediji imajo pri objavah razmišljanj o karikaturah poseben vidik, specifičen za našo medijsko sceno.

Sprva so bile karikature in svetovno dogajanje v zvezi z njimi le novička v poročilih na televizijah in v dnevnem časopisju. Seveda je treba povedati, da je v tem primeru razlika med elektronskimi in tiskanimi mediji. V elektronskih je slika na zaslonu lahko le za hip, lahko se spregleda, v tiskanih ostane za vedno. Na nacionalki so se menda dogovorili, da karikatur ne bodo objavljali oz. da jih 'zablurajo', a kaj, ko so danske karikature vseeno pokazali prvi: v Zrcalu tedna. Pozneje so se pojavile še v Delu (tam ni šlo za originalne danske karikature, temveč za karikaturo v France Soir na temo islama in svobode govora, ki ni prikazovala Mohameda, temveč celo Alaha), šele potem smo jih objavili v Mladini, kjer smo povzeli vse ozadje dogodkov. Nato so ves teden po tej objavi v vseh medijih zvesto objavljali novice o protestih v muslimanskem svetu, poleg tega pa navajali, v katerih državah so jih že objavili. V vseh, razen v Sloveniji. Vsaj tako so poročali dnevni mediji. Kot da bi veljal konspirativni dogovor, da Slovenije ni na seznamu držav z objavljenimi karikaturami, ker je to apriori grdo, napačno, nemoralno, zlobno, če hočete. Intrigantno zamolčanje slovenskih medijev bi lahko pripisovali več dejavnikom. Od tega, da so bili tako ozaveščeni, da niso hoteli ogroziti varnosti Slovencev v muslimanskih državah, do tega, da se v Sloveniji dogaja huda bitka za obvladovanje medijev, ki je zameglila vse profesionalne kriterije.

Šele ko je Drnovšek v petek zvečer izjavil, da je objava karikatur v Mladini kriva, da Sudanci v soboto ne bodo prišli na mirovna pogajanja v Slovenijo, se je o zadevi zares začelo razpravljati tudi v slovenskih medijih. Verjetno je le naključje, da je isti dan Žurnal v slovenska gospodinjstva poslal izvod brezplačnika z "ekskluzivno" objavo spornih karikatur "brez cenzure" v okviru na sedmi strani. Tako malo na suho, brez konteksta. V naslednji številki brezplačnika se je jel njihov urednik v uvodniku (sicer posvečenemu ptičji gripi) opravičevati, da je šlo za "lahkomiselno objavo". Ja, kontekst je v takih primerih pomemben. Pri Žurnalu ga ni bilo, pa se ob to ni nihče obregnil. Pri drugih medijih je kontekst bil, vključno z Mladino, kar je presenetljivo opazil urednik Demokracije Metod Belec: "Posebno poglavje je seveda Drnovškovo opravičevanje muslimanom sveta zaradi objave Mohamedovih karikatur v Mladini, ki so bile - v nasprotju z običaji tega tednika - objavljene povsem korektno v določenem kontekstu."

Prvi kazalec, kam pes taco moli, je bila državnozborska razprava o napotitvi slovenskih vojakov v Irak, ki se je dogaja 13. februarja. Branko Grims, SDS, je v svojem ekspozeju takrat med drugim izjavil: "Zdaj tisto, kar je res po mojem mnenju nevarnost, pa ste nekateri danes že omenili in je bistveno večja in nepotrebna, kolegi, kajti tukaj ne gre za nobene mednarodne obveznosti naše države, je pa objava teh spornih karikatur v nekaterih slovenskih medijih. Jaz se sploh sprašujem, zakaj je bilo to potrebno za obrambo svobode govora. Pa lepo vas prosim, vsi, ki jih je to zanimalo, so si lahko na internetu ali na kateremkoli množičnem mediju ogledali to že pred dnevi. To se pravi, ni šlo za noben prispevek k svobodi govora. Še več. Vprašal bi načelno, ali je žaliti nekoga, ki misli drugače, res oblika svobode govora. Jaz trdim, da ne. Jaz trdim, da je svoboda govora prav v spoštovanju tistega, ki misli drugače ali drugače veruje, kot v tem primeru. Se pravi, zakaj je torej šlo? Je to povečalo nevarnost, kajti to bi bil lahko danes predmet razprave. Tukaj, mislim, da mnogo bolj upravičen kot tisti, zaradi česar je sklicana današnja seja, se je to naredilo zgolj zaradi enega bednega dviga naklade nekaj postranskih medijev. Žal moram reči, to ni bilo samo v enem mediju, jih je bilo več, tudi na eni od televizij, pa gospod Jurij Gustinčič je zraven govoril. Zdaj zakaj se je to storilo? Ali se je želelo sprovocirati nasilje, bog ne daj, žrtve, morda celo med fanti, ki jih pošiljamo v Irak, ali se je to zaradi nekega skrajno levičarskega cinizma, bomo pa naredili Slovenijo bolj prepoznavno v arabskem svetu na ta način. Ali se je zato tako ravnalo? Upam, da ne. Upam. Hkrati opozarjam na dejstvo, ki je tudi edino, kar nas potem tudi, ko bomo razlagali situacijo, v kateri smo se znašli zaradi te zgodbe, brani, je, da so bile hkrati objavljene tudi slike križa v Rimu, pa brezjanske matere božje in Marije s podgano v naročju in da torej očitno ni šlo za sramotenje muslimanov, ampak za enostavno spodbujanje verske nestrpnosti proti verujočim." Joj, torej Mladina ni več kriva le za sudansko krizo, tudi za morebitno smrt naših vojakov v Iraku smo krivi. A glej ga, zlomka, gospod poslanec Grims omenja tudi nacionalko (z evfemizmom "ena izmed televizij"), se pravi omenja institucijo, ki jo je vlada že osvojila. Seveda, spoštovani kolega Gustinčič je tudi sodelavec Mladine.

Molimo

Nacionalkini novinarji so res v nezavidljivem položaju. Na eni strani se borijo za svojo profesionalno integriteto, a hkrati morajo sklepati kompromise in biti všečni vladi. Četudi na račun svoje profesionalnosti. Pretekli teden, v sredo, je bilo denimo na nacionalki na sporedu omizje na temo karikatur. Tako kakšnih 14 dni za vsemi svetovnimi televizijami, a važno je sodelovati, ne zmagati. Vodila ga je Rosvita Pesek, morebitna kandidatka za vrhovna televizijska mesta. Naslov je bil Spopad civilizacij. Voditeljica je v studio povabila eminentna imena: ministra Rupla, misleca Tineta Hribarja, teologa Draga Ocvirka, pretendenta za slovenskega muftija Ibrahima Malanovića in urednika Maga Janeza Markeša. Uravnotežen izbor gostov. Voditeljica je pogovor začela takole: "Januarja in februarja so te karikature natisnili tudi nekateri časopisi na Norveškem, v Franciji, Nizozemskem, Nemčiji, Italiji, Španiji, tudi v Sloveniji jih je natisnila Mladina, na Hrvaškem tednik Nacional s pojasnilom, češ da je sleherna satira dovoljena." Ob tej izjavi smo gledalci mislili, da gre za lapsus v kombinaciji z nevednostjo, kaj počne medij, v katerem dela. Potem je padlo prvo vprašanje voditeljice Janezu Markešu: "Pa če začnem kar pri vas, kolega Markeš, zakaj se Mag ni odločil za ponatis teh karikatur?" Čakajte malo, kaj res ni raziskala, kdo vse je v Sloveniji objavil karikature? A odgovor Markeša je razblinil vse dvome: "Mag v bistvu je ponatisnil karikature, ampak ne v izvorni obliki, pač pa kot predstavitev tega, kar se dogaja. Se pravi, bilo jih je mogoče videti v obliki predstavitve problema, ne pa v izvorni obliki." Vprašanje Peskove: "Zakaj pa ne v izvorni?" Markeš: "Torej, ko je Mag izhajal, ni bil v poziciji, da bi se odločal. Torej, imel je take dead line, če tako rečem, da ni bil v poziciji, da bi se odločal, ali bo te karikature objavil izvorno ali ne. Če bi se pa odločal, bi se pa verjetno odločil, da bi bil do te problematike zadržan." Pesek: "Zakaj?" Markeš: "Iz preprostih razlogov, ker glede na odzive, kakršni so bili, verjetno ne bi šel v razpihovanje nekega sovraštva, vendar pa je bila naša odločitev zelo nedvoumna v trenutku, ko je bilo treba opisovati, kaj se dogaja po svetu, in dejansko smo ponatisnili oziroma smo pokazali prvo stran tega časopisa, zato ker zastopamo pač mišljenje, da svoboda govora, če je ta ogrožena, jo je pa treba zaščititi. Se pravi, gre za dve popolnoma različni vrednoti. Pri prvi stvari bi bili previdni, pri drugi nismo oklevali niti za sekundo." Ste opazili? Nič Žurnala, nič TVS, le Mag, ki je v imenu informiranosti objavil fotografijo strani danskega časopisa. Sedaj pa res prosim, da mi nekdo razloži, kakšna je razlika med objavo fotografije danskega časopisa v Magu 15. februarja, fotografije prve strani časopisa France Soir na zadnji strani Dela 3. 2. 2006, objave posnetkov ilustracij v Zrcalu tedna 5. 2. 2006 ali strani Die Welt v Mladini 6. 2. 2006? Zakaj je v tem primeru nekdo grešni kozel, drugi so edini pravi profesionalci, tretji pa ne obstajajo? Seveda, odgovor se skriva v maksimi uravnoteženosti medijskega prostora. Za razjasnitev situacije naj povemo le še to, da smo v Mladini res hoteli objaviti prave karikature. Naša sodelavka je navezala stik z danskim časopisom, a so ji rekli, da oni ne distribuirajo karikatur v obliki, primerni za objavo, ter da naj se obrnemo na Zvezo danskih karikaturistov, ki je sodelovala na natečaju. Tam so nam povedali, da tudi oni nimajo karikatur v resoluciji, primerni za tisk, ter da naj se obrnemo na avtorje karikatur. Ja, težko, kajti ti so se takrat že skrivali, ker je bila na njih razpisana fatva. Torej so vse karikature, objavljene v slovenskih medijih, bodisi slabe kopije, ki jih dobite na spletu, ali pa fotografije časopisov, ki so jih že objavili.

A zgodba o omizju na nacionalki ter Rosviti Pesek še ni končana. Kdor je zdržal do konca sicer dolgočasnega pogovora, je na koncu lahko slišal vprašanje voditeljice: "Sem, ko sem se pripravljala na to omizje, čisto slučajno spraševala, kaj se je zgodilo z zadevo podgana v naročju Matere božje in objavo na naslovnici na Mladini. In so mi povedali, da je doktor Rode na Brezjah molil za Mladino." Hm, sedaj v lapsuse voditeljice skorajda ne verjamemo več. A vseeno za razjasnitev dejstev povejmo, da Mladina ni sproducirala brezjanske Marije s podgano, temveč je le "v imenu obveščenosti javnosti" (kot je v opravičilu o karikaturah zapisal urednik Žurnala) objavila reprodukcijo ovitka zgoščenke skupine Strelnikoff. Na vprašanje Peskove je odgovoril Rupel: "Molil za Mladino ne bi. Ampak ..." Ampak, ja, ali so pri tem mislili Mladina ali mladina? To je sedaj vprašanje.