Zgodovino retušira tudi cerkev

Cerkev svetega Urha na jugovzhodnih obronkih Ljubljanske kotline stoji na za sprehajalce in rekreativne kolesarje idiličnem kuclju, njen zvonik pa je dobro viden tudi iz Ljubljane. Zrak je tam gori takoj lažji in ostrejši, mestni vrvež in zvoki avtomobilov se zdijo daleč spodaj, ravno dovolj daleč, da ne pozabiš, kako blizu mesta si, pa že lahko uživaš v milini narave. A ni bilo vedno tako, opominja Slavko Čerpič, še zadnji živeči od treh mitraljezcev, ki so septembra 1943 opravili glavno delo pri sicer neuspešnem napadu na cerkev z domobranskim ostrostrelskim gnezdom v turnu ter pripadajočimi stavbami in bunkerji spodaj. Med drugo svetovno vojno na Urhu ni bilo sprehajalcev, tja ljudje niso hodili prostovoljno, Čerpič in njegovi starejši someščani se še živo spomnijo takrat najhujše grožnje v Ljubljani: "Pazi se, drugače te bodo odpeljali na Urha."

Cerkev svetega Urha je le del zaščitenega kompleksa, ki zajema še spomenik z grobnico in mežnarijo. Kompleks je bil spomeniško zavarovan vse od vojne, nazadnje pa še dodatno pred tremi leti s "sklepom Mestne občine Ljubljana o razglasitvi spomeniškega območja Urh pri Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena". Cerkev svetega Urha, ki je najpomembnejši del zaščitenega kompleksa, ni zavarovana zaradi svoje starosti ali posebne lepote, pač pa zaradi vidnih posledic streljanja med napadom partizanov na domobransko utrdbo. Točneje, jedro domobranske utrdbe je bila prav cerkev, iz zvonika pa so varnost postojanke zagotavljali ostrostrelci in največji mitraljez - debela berta. Zavarovane so pravzaprav zgolj poškodbe fasade, ki so nastale ob napadu partizanov, vendar je ministrstvo za kulturo požegnalo namero sostrske župnije, da obnovi fasado cerkve, in dela so se hitro začela. S kulturnega ministrstva so namreč sporočili, da zadostuje fotografska dokumentacija poškodb cerkve in da ni potrebe po ohranitvi prvotne cerkvene fasade. Poškodbe fasade, ki so nastale med partizanskim obstreljevanjem, so bile, kot rečeno, edini razlog spomeniškega varstva, to pa v praksi pomeni, da se je cerkvi naklonjena oblast odločila nekako tako, kot če bi dovolila zasutje Postojnske jame, ker je več kot dovolj fotografskega gradiva o kapnikih in človeških ribicah. Kulturno ministrstvo se očitno lahko prosto odloča, kateri spomeniško varovani objekti naj se ohranijo in kateri ne, zato se ne gre nasmihati ob primerjavi s Postojnsko jamo. Če v njej recimo odkrijejo sledi domobranskega delovanja, bo padlo vsaj nekaj kapnikov, če že ne kar vsa jama. Pa ostanimo za zdaj še pri Urhu. S približno polovice cerkve skupaj z zvonikom so delavci že odstranili fasado, zamenjali so tudi že kovinsko streho s številnimi površinskimi poškodbami. Po zagotovilih delavcev bo morda že do zime, zagotovo pa do pomladi cerkev imela novo fasado in cerkveni krogi bodo lahko še glasneje kot doslej zagovarjali tezo, da se na Urhu ni dogajalo nič groznega oziroma da se na Urhu sploh ni nič dogajalo, razen da je bila tam vsak dan povsem navadna maša za okoliške farane.

In zakaj si cerkev sploh tako močno želi prikriti dogodke pri svetem Urhu? Luknje v cerkveni fasadi, ki so jih naredile partizanske krogle, bi lahko razlagali tudi kot opomin, kako zločinsko je bilo ravnanje partizanov, ki jim ni bilo nič dovolj sveto in so streljali celo na cerkve. Zato ker so domobranci cerkev uporabljali za vojaško utrdbo, zvonik pa celo za ostrostrelsko gnezdo. Zato ker je bila na Urhu ena najmočnejših domobranskih postojank v osrednji Sloveniji. Zato ker so domobranci z roko v roki z župniki v kletnih prostorih bližnje mežnarije zasliševali, mučili in pobijali partizane, njihove sodelavce in celo civiliste. Zato ker je bil najzloglasnejši mučitelj prav pripadnik cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj. Zato ker je prav Urh rojstni kraj oborožene "bele garde", saj se je tam 17. maja 1942 zbrala prva domobranska enota slabih dvajsetih mož. In končno zato, ker je pod njihovim strelnim in hladnim orožjem tam gori umrlo na stotine ljudi.

Denacionalizacija

Vendar pa obnova fasade cerkve svetega Urha ne pomeni začetka retuširanja umazane zgodovine, pač pa nadaljevanje ali kar dokončanje tega procesa. Od druge svetovne vojne pa nekje do osamosvojitve Slovenije je bila cerkev muzej s stalno razstavo dokumentov o medvojnih dogodkih na Urhu. Kmalu po osamosvojitvi pa je bila po zakonu o denacionalizaciji vrnjena rimskokatoliški cerkvi in spremembe so se lahko začele. Kot smo že zapisali, je sicer šlo za postopen proces zakrivanja dejanskih dejstev o domobranskih zločinih. Današnje stanje v zaščitenem kompleksu je bilo že pred začetkom obnove cerkve milo rečeno čudno. Kakih sto metrov od cerkve je sicer velik spomenik, vendar na njem niti z besedo ne piše, čemu tam stoji. Ob vznožju spomenika je resda v zelenico zabita obvestilna tablica z grbom Mestne občine Ljubljana, ki sporoča, da je spomenik postavljen "žrtvam fašizma". Nikjer pa ne piše, da je pod njim grobnica s prek 300 trupli žrtev, in jasno nikjer niso zapisana imena pokopanih. Tu se kar sama ponuja zanimiva primerjava. Država je namreč pod novo oblastjo zagotovila precej dodatnih sredstev za prekopavanje Kočevskega roga. Vse to z namenom, da bi tam pobiti dobili ime in bi se ta imena zapisala na znamenja nad odkritimi grobišči. Vse lepo in prav, vsak si zasluži vsaj osnovno pieteto, ne glede na to, kaj je počel med vojno. To pa očitno ne velja za žrtve, ki so jih na Urhu pobile kolaboracionistične sile. Sta pa na Urhu dve spominski plošči, ena je vzidana v mežnarijo, torej v poslopje, kjer so domobranci prebivali, druga v kletnih prostorih, kjer so zasliševali in mučili svoje žrtve. Obe spominski plošči zgolj pojasnjujeta, da so tam "mučili žrtve". Spet niti besede o tem, čigave žrtve, kdaj se je to dogajalo in kdo je bil mučitelj. Kdor se znajde na Urhu, torej izve zgolj to, da so tam gori ljudje grozno trpeli in nekateri v mukah umrli. Spomnimo se še drugega, poleg Urha najbolj zloglasnega prizorišča domobranskih zločinov - Kozlerjeve gošče. Tam večinoma ni bilo zasliševanj in mučenj, kdor je bil priveden v Kozlerjevo goščo, je tam tudi umrl. Prav tam so bile ustreljene nekatere žrtve z Urha. Zato v Kozlerjevi gošči v spomin na te grozote stoji spomenik, ki pa so ga lani za veliko noč oskrunili "neznani storilci" in z njega pobrali napise in imena žrtev. Edini moteči dejavnik v novi, čisti zgodovini Ljubljane torej še vedno ostaja cerkev na Urhu, a ne za dolgo. Po obnovi fasade bo preobrazba popolna. A zgodovine nikoli ni mogoče povsem zatajiti, v zaščitenem kompleksu bo vendarle ostal še en fizični dokaz o početju domobrancev. Skrita globoko v gozdu za spomenikom še stoji lipa, v katere lesu so železni obroči, na katere so mučitelji pogosto privezovali žrtve. Lipi je upanje, da ne bo v kratkem tudi sama posekana, vrnil čas, v katerem je les tako obrasel železo, da se to sploh ne vidi več. Kako simbolično.

Muzej v cerkvi

Povsem drugače pa je bilo, dokler je v cerkvi na Urhu še bil muzej. Vse je bilo razloženo in pojasnjeno, bil pa je pogled na nekatere slike tudi neprijeten. Muzej je spominjal predvsem na dogodke na Urhu in bil hkrati opomin, da se je samo v Ljubljanski pokrajini za namene domobranskih postojank uporabljalo prek 70 cerkva s pripadajočimi objekti. Še pred osamosvojitvijo sta se takratna občina Moste in ljubljanska zveza borcev že dogovarjali z župnijo Sostro o vrnitvi cerkve za namene bogoslužja in preselitvi muzejske zbirke v sicer požgano, a delno obnovljeno mežnarijo. Dogovor je vključeval tudi dokončno obnovo mežnarije. Pogovore pa je po nareku s cerkvenega vrha prekinila župnija Sostro, saj se je takrat že napovedoval zakon o denacionalizaciji in cerkveni vrh je dobro predvidel, da bo cerkev dobila v naravi vrnjene tako rekoč vse sakralne objekte ne glede na njihovo funkcijo ali pomen. Cerkveni upi so se uresničili in cerkev svetega Urha je bila kmalu po osamosvojitvi denacionalizirana. Še pred tem, julija 1992, pa je takratna občina Moste dovolila v cerkvi mašo, po njej pa so prisotni pod vodstvom predsednika Nove zaveze Tineta Velikonje razstavo odstranili in jo pospravili v mežnarijo. Razstava je bila zatem na kratko ponovno postavljena, Velikonja pa se je zaradi svojega dejanja znašel celo na sodišču, a je zadeva zastarala. No, kmalu zatem je kulturni minister Sergij Pelhan izdal odločbo o vrnitvi svetega Urha rimskokatoliški cerkvi v naravi, odločba pa je vključevala tudi odstranitev razstave in zaprtje muzeja. Z njo je takratni sostrski župnik prišel na zvezo borcev in ta je razstavo odstranila. Odtlej je razstava deponirana v ljubljanskem Mestnem muzeju in skrita očem javnosti.

Ljubljanska borčevska organizacija v zadnjem času šteje za precejšen dosežek, da ji je vendarle deloma uspela namera, da da podobi zavarovanega kompleksa na Urhu rep in glavo. Muzej na Urhu je že preteklost, razstava bo verjetno za vedno ostala v depojih. Tudi jim ni uspela postavitev spominskih plošč, ki bi najdostojneje opravile to nalogo, bodo pa menda še letos na Urhu postavljeni informativni panoji, ki bodo pojasnjevali medvojne dogodke. Zmaga? Ne, poraz! Saj fizičnih dokazov kmalu ne bo več.