Humanitarna diskriminacija

Marec je ponavadi čas, ko poštar Rdeči križ "razveseli" s prav posebno položnico. Vsako leto jo pošlje občina Koper, na njej pa je zapisan vrtoglavi znesek, višji od 84 tisoč evrov. Toliko namreč znaša nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga mora Rdeči križ (RK) lokalni skupnosti plačati za svoje zdravilišče na Debelem rtiču v Ankaranu, kjer letujejo otroci, ki jim starši zaradi svojega socialnega položaja počitnic ne morejo omogočiti.

Del denarja, ki ga občani v tednu Rdečega križa podarimo za humanitarne namene z nakupom poštnih znamk ali kako drugače, na koncu pristane tudi v proračunu koprske občine, kjer je uporabljen za asfaltiranje cest, plače občinskih uradnikov in druge investicije. Znesek ni zanemarljiv; z njim bi lahko vsako leto eni socialno ogroženi družini kupili manjšo, na periferiji ležečo hišo ali stanovanje.

Direktorica zdravilišča Vlasta Mramor Jovanovič je tudi letos na koprsko občino naslovila prošnjo, naj jih oprostijo tega davka, češ da Rdeči križ deluje v javnem interesu kot neprofitna, humanitarna ustanova, ki nudi pomoč najšibkejšim, a z občine ni bilo glasu. Nam pa so odgovorili, da o popustu ali celo oprostitvi plačila ni govora. Tudi občina mora od česa živeti in po zakonu ima pravico, da 30 tisoč kvadratnih metrov stavbnih prostorov Rdečega križa obdavči tako, kot vsak zasebni hotel, ki z dobičkom izkorišča slikovito primorsko podnebje.

Odpustki za Karitas

Poleg Rdečega križa imamo v Sloveniji še drugo, približno enako vplivno dobrodelno organizacijo - Karitas, s katero Rdeči križ konkurira za srca ljudi in za sredstva, ki jih v podporo človekoljubnih aktivnosti namenja država. Rdeči križ ima svojo mrežo razpredeno po 56 območnih in 916 krajevnih organizacijah, Karitas pa deluje v 442 župnijskih, dekanijskih in območnih Karitas, posebne programe pa izvajajo še v treh zavodih.

Do obeh organizacij poskuša država vzpostaviti enako spoštljiv odnos in Fiho, Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, katere proračun se polni iz Loterije Slovenije, je pozorna, da vsako leto obema nameni približno enako vsoto evrov. Prav ta teden je Fiho objavil finančni načrt za leto 2008, po katerem bosta Rdeči križ in Karitas od skupaj 11 milijonov evrov dobila vsak svoj milijon. Rdeči križ največ za program oskrbovanja socialno ogroženih posameznikov in družin s prehranskimi in higienskimi paketi ter za letovanje 1500 socialno ogroženih otrok na Debelem Rtiču, Karitas pa za pomoč ogroženim družinam in otrokom na lokalni ravni, na državni pa za program "Žarek dobrote, zagovorništvo in skrb za dostojanstvo človeka".

A Karitas bo poleg tega dobila še dodatno pomoč, v drugačni obliki. Od občine Celje, kjer domuje njen zavod Samarijan, od Slovenskih Konjic, kjer domuje njeno dnevno varstvo Čebela ali od občine Ljubljana, kjer je aktiven njen zavod Pelikan, ta mesec ne bo prejela položnice za uporabo stavbnega zemljišča. Zakaj ne? V nasprotju z Rdečim križem in drugimi humanitarnimi organizacijami, ki so registrirane kot društva, Karitas nadomestila ne plačuje. V državnih registrih je namreč uradno večinoma zaznamovana kot verska skupnost oziroma del katoliške cerkve, ki je že od sredine osemdesetih tega davka oproščena. Razumljivo. Glede na kvadraturo vseh cerkva bi tak davek slovensko RKC pokopal. Toda Karitas ima zaradi svojega verskega statusa še druge ugodnosti in prednosti pred konkurenti.

Tudi izdatki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje niso zanemarljivo breme. Pravzaprav so ti pri dobrodelnih organizacijah še višji strošek, kot je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V ljubljanski centrali Unicefa, slovenski izpostavi te organizacije, ki deluje v sklopu širše strukture Združenih narodov, je zaposlenih 11 ljudi. Prispevki, ki jih ti plačujejo za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (brez prispevkov Unicefa), znašajo na leto približno 60 tisoč evrov in pomenijo 2,5 odstotka vseh Unicefovih odhodkov. Med dobrodelnimi organizacijami, ki tekmujejo med seboj, katera bo manj obdržala zase, bodisi 10, 15 ali največ 20 odstotkov, je ta delež pomemben. Za okoli 50 delavcev Rdečega križa, ki morajo prav tako plačevati omenjene prispevke, državi na leto nakažejo približno 300 tisoč evrov.

Teh birokratskih težav Karitas nima. Ker so posamezne enote registrirane kot verske skupnosti, prispevke zavarovancev za socialno varnost, za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za obvezno zdravstveno zavarovanje krije država oziroma urad vlade za verske skupnosti, kot nam je potrdil tudi njegov direktor, dr. Drago Čepar. Samo ugibamo lahko, koliko bi morala Karitas plačevati državi, če bi hotela biti enakopravna Rdečemu križu in drugim. Ker je po podatkih v poslovnem imeniku Slovenije v največjih enotah Karitas zaposlenih skupaj okrog 50 ljudi, je odpustek, ki ji ga je država še dodatno zagotovila, na leto verjetno vreden okrog 300 tisoč evrov.

Brez revizije

A najhujši sovražnik dobrodelnih organizacij je dvom o njihovi dobrodelnosti. Leta 2002 je izbruhnila afera, ki je bila povezana z nekaterimi posamezniki, zaposlenimi na Rdečem križu, in z nekaterimi zunanjimi sodelavci. Afera se je začela po tem, ko so mediji objavili "predsedniško" plačo tedanjega direktorja RK Mirka Jeleniča. Nato je prišlo računsko sodišče, za njim je prikorakala policija in nato še davčna inšpekcija. Afere so se zvrstile in ugled Rdečega križa je bil po tem precej načet.

Škode, ki jo je povzročil upad zaupanja v javnosti, na RK niso konkretno ovrednotili, sam po sebi pa je dovolj zgovoren podatek, da akcij, ki jih je Rdeči križ vse do tedaj zelo uspešno vodil in izvajal, niso več nadaljevali. Pred afero so denimo zbirali pomoč za socialno ogrožene družine, za kar je bilo v letih 1996 do 2001 zbranih 2,2 milijona evrov, ustavili so tudi zbiranje pomoči za obnovo zdravilišča na Debelem rtiču in zbiranje pomoči za zagotavljanje pomoči ostarelim, bolnim in osamljenim.

Da bi se izognili vsem dvomom in pomislekom, pomembnejše humanitarne organizacije vsako leto spišejo finančno poročilo, ki jo revidira neodvisni revizor. Lep primer za to je Unicef. Vodja Unicefa Maja Vojnovič pravi, da v društvu revidirajo zaključni račun že 10 let, po eni strani so to počeli zaradi zahtev matične organizacije, po drugi zato, ker finančna sredstva deloma pridobijo s prodajo voščilnic in drugih izdelkov, kar pomeni konkurenčno dejavnost na trgu.

Leta 2006 so poslanci sprejeli nov zakon o društvih, ki v 27. členu predpisuje revidiranje računovodskih izkazov za vsa društva, ki so imela v preteklem letu več kot 200 milijonov tolarjev prihodkov ali odhodkov. To je velika novost. Vsa večja društva bodo morala letos prvič zagotoviti javno poslovanje in Agenciji za javnopravne evidence (Ajpes) do konca avgusta 2008 predložiti revidirano letno poročilo. Tudi Rdeči križ se bo moral pustiti revidirati. In spet je Karitas iz tega izpuščen. Člen, s katerim bo zagotovljeno transparentno delovanje društev, ne velja za verske organizacije. Pa tudi računsko sodišče ne more potrkati na vrata Karitas in narediti generalnega pregleda; revidirajo lahko le porabo javnih sredstev, ki jih Karitas pridobiva prek razpisov, od ministrstev ali občin.

Zakaj se Karitas ne pusti revidirati? Odgovorili so nam, da posamezna revidirana finančna poročila oddajajo le, če tako zahtevajo večji domači ali tuji donatorji. Razlog, zakaj Karitas ne revidira finančnega poročila za vse svoje enote, naj bi ležal v razdrobljenosti mreže. Generalni tajnik Alojzij Štefan pojasnjuje, da gre za decentralizirano mrežo več kot 400 pravno in finančno avtonomnih organizacij, ki delujejo v različnih pravnih oblikah, tako da se vsaka organizacija glede na pravno obliko in potrebe o načinu poročanja odloča sama. Ker so stroški revidiranja zelo visoki, naj bi bilo revidiranje delovanja pretežno prostovoljskih organizacij težko sprejemljivo. Zato je za zdaj organizacija podvržena zgolj notranjemu nadzoru: vsako leto do konca februarja Karitas s svojimi službami pripravi finančna poročila in zaključni račun, ki ga pregleda nadzorni odbor, tega pa sestavljajo trije od škofov izbrani strokovnjaki.

Stiskanje Rdečega križa

Z zadnjim zakonom o verski svobodi je Karitas kot verska skupnost dobila še več ugodnosti. Dvignila se je denimo višina subvencij za plačevanje prispevkov za socialno varnost verskih uslužbencev: prej je država krila 80 odstotkov njihovih prispevkov, po novem krije 100 odstotkov, s tem, da se je hkrati dvignila tudi osnova, po kateri se izračuna višina subvencije.

Če se torej na Karitas gleda z rastočimi simpatijami, pa država na druge humanitarne organizacije gleda z vse večjim skepticizmom, kot da gre za dobičkonosna podjetja. Najnovejša inovacija v tej smeri, ki so jo pripravili na finančnem ministrstvu, se imenuje pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Veljati je začel to leto, na grozo humanitarnih organizacij, kot so Slovenska filantropija, Unicef ali Rdeči križ, pa večji del njihovih prihodkov uvršča v kategorijo dobičkonosnih in obdavčljivih zaslužkov. Čeprav velja tudi za Karitas, bo zaradi Debelega rtiča veliko bolj prizadel Rdeči Križ.

Konkretno naj bi se za pridobitno dejavnost v primeru Rdečega križa po novem štelo zdraviliško zdravljenje in rehabilitacijsko okrevanje otrok in mladostnikov, letovanje otrok in njihovega spremstva pod okriljem dobrodelne organizacije, letovanje oseb s posebnimi potrebami in njihovega spremstva pod okriljem dobrodelne organizacije ali letovanje socialno ogroženih oseb na podlagi izdanih potrdil o socialnem stanju. Za povrh vsega pa novi pravilnik kot pridobitno dejavnost šteje tudi ves denar, ki ga humanitarne organizacije "zaslužijo" z javnimi razpisi. Na drugi strani pa finančno ministrstvo blagoslovitve neverskih objektov in vseh drugih dobičkonosnih aktivnosti verskih organizacij še vedno ni uvrstilo med pridobitne dejavnosti.

Generalni sekretar Rdečega križa Janez Pezelj nam je na naše vprašanje o novi ureditvi odgovoril, da so ministrstvu predlagali spremembo pravilnika ter ministrstvo in davčno upravo opozorili na "nevzdržno stanje", vendar sugestije niso bile upoštevane. Pezelj meni, da bi morala država iz obdavčitve izvzeti vse prihodke, ki so nastali kot posledica zdravstvene ali socialne napotitve v ustanove, ki so v lasti Rdečega križa, in da bi morali biti tudi morebitni dobički neobdavčljivi, če se v celoti porabijo za vnaprej točno določen projekt humanitarne narave.

Z davčne uprave so nam odgovorili, da sicer ni mogoče pritrditi trditvi, da se od prihodkov, ki so opredeljeni kot prihodki od pridobitne dejavnosti, plača davek. Drži pa, da se bodo morali po novem ti prihodki vštevati v davčno osnovo. "Davčna osnova je dobiček, ki je enak presežku prihodkov nad odhodki, ki so določeni z zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb. Če presežka ni, tudi davka ni mogoče obračunati," odgovarjajo. Če je tako, bo še večje težave imel Unicef, ki ogromne "dobičke" nakazuje v tujino, svoji matični organizaciji za programe razvojne in nujne pomoči.

Seveda se je tudi Unicef pritožil. Ker so v pravilniku našli stavek, da so pri opredeljevanju pridobitne ali nepridobitne dejavnosti "pomembna tudi dejstva in okoliščine posamezne pravne osebe", so na tri ministrstva (finančno ministrstvo, ministrstvo za delo in na zunanje ministrstvo) preprosto naslovili pismo, da njihova "dejstva in okoliščine pravijo, da so naši dohodki v celoti nepridobitni", in jih prosili za odziv. Vendar odgovora še niso dobili. Konec februarja je na Unicef prispelo pismo s finančnega ministrstva, v katerem so jih obvestili, da so "zadevo" odstopili davčni upravi.

Verski ali humanitarni?

Odgovora na vprašanje, zakaj država vseh humanitarnih organizacij ne meri z istim vatlom, ni mogoče dobiti. Pristojnost za to področje je namreč razdeljena na ministrstvo za notranje zadeve (društva), ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za zdravje (humanitarne organizacije), urad za verske skupnosti, davčno upravo in ministrstvo za finance ... Zato smo vprašali na Karitas, ali razmišljajo, da bi si status civilne humanitarne organizacije uredili sami, ne pa, da delujejo kot verska ustanova.

Generalni tajnik Alojzij Štefan sicer priznava, da je njihova pomoč "v veliki meri razdeljena ljudem, ki niso povezani s cerkvijo ali pa so drugačne veroizpovedi", kar bi naj pomenilo, da Karitas le ni v prvi vrsti verska, ampak splošna, humanitarna organizacija. Kljub temu pa Štefan meni, da je področje dobrodelnosti po njihovem mnenju za zdaj dovolj dobro urejeno. "Ne glede na pravno obliko si želimo in se trudimo za čimvečjo povezanost z lokalnim nivojem in za čim manj birokracije ter s tem povezanih stroškov delovanja," dodaja generalni tajnik.

Karitas se po učinkovitosti posredovanja ali razdeljevanja pomoči ne razlikuje od svojih konkurentov. Sodeč po njihovem zadnjem poročilu je Karitas leta 2006 razdelila okrog 80 odstotkov zbranih sredstev. Preostanek, 11 odstotkov, so namenili za delovanje organizacije, 4 odstotke so dali za stroške dobrodelnih akcij, 6 odstotkov pa je šlo za investicije, predvsem v domove za starejše.

Rdeči križ praviloma od posameznih donacij obdrži od 10 do 15 odstotkov sredstev za svoje stroške in delovanje, odgovarja generalni sekretar Pezelj, vendar ne pri vseh akcijah. Ob nedavnih vodnih ujmah je denimo Rdeči križ pokril vse stroške, kar pomeni, da so bile vse donacije v celoti posredovane na prizadeta območja. Podobno velja tudi za akcije, ki jih je Rdeči križ za prizadeta območja izvedel samostojno, kot so bile ob potresu v JV Aziji, potresu v Pakistanu ali pomoči Darfurju.

Največ dodatnih stroškov naj bi potemtakem imel Unicef. Od celotno ustvarjenih prihodkov v letu 2006 je Unicef pomoči potrebnim razdelil 72 odstotkov zbranih sredstev (63 odstotkov je šlo za Unicefove programe pomoči, 9 odstotkov pa za izobraževalne, zagovorniške in komunikacijske programe v Sloveniji). 15 odstotkov zbranih sredstev je šlo za stroške zbiranja sredstev, 8 odstotkov za stroške prodaje, 5 odstotkov pa za stroške vodenja in upravljanja organizacije.

Toda vprašanje, kaj je Karitas, ali je predvsem verska ali dobrodelna organizacija, ni povezano samo s finančnimi bonitetami ali birokratskimi ovirami. Po novem zakonu o verski svobodi uživajo verske skupnosti posebne ugodnosti zato, ker igra cerkev s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju "z razvijanjem karitativnih dejavnosti" s področja socialne države, "s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo".

Poenostavljeno rečeno, razlog, zakaj država rimskokatoliški cerkvi v Sloveniji priznava nekatere ugodnosti, je: ker ima Karitas. Če pa državo vprašamo, zakaj je Karitas po statusu privilegirana v primerjavi z drugimi, podobnimi humanitarnimi organizacijami, dobimo odgovor, da je Karitas del cerkve, torej verske skupnosti. Cerkvi in Karitas to seveda ustreza, pripomb pa tudi vlada nima.