Opus Dei

Udbomafija, Organizacija, Kučanov klan: celo če bi bilo res vse, kar je zrastlo v glavah njihovih avtorjev, bi bili le amaterska združenja. Obstaja resnična, globalna organizacija visoko usposobljenih, v strogo hierarhijo povezanih profesionalcev, z milijardami dolarjev kapitala in člani na najpomembnejših položajih v vladah, državni upravi, medijih ter poslovnem svetu. Imenuje se

Opus Dei

prvi del

Ko je Michael Walsh, nekdanji jezuit in vrhunski strokovnjak za notranjo politiko rimskokatoliške cerkve, leta 1989 objavil svojo knjigo o Opusu Dei, ki še danes velja za eno najbolj poglobljenih analiz te skrivne organizacije, jo je podnaslovil Raziskava tajnega društva, ki se bori za prevlado znotraj rimskokatoliške cerkve. Le tri leta pozneje, 26. junija 1992, je papež Janez Pavel II. pred stotisočglavo množico navdušenih privržencev Opusa Dei, ki se je zbrala na trgu pred baziliko sv. Petra, uradno beatificiral ustanovitelja, španskega duhovnika Joseja Mario Escrivo de Balaguerja y Albasa - in Opus Dei je že pomenil najmočnejšo skupino znotraj rimskokatoliške cerkve. Danes je Opus Dei dejanska oblast rimske kurije in nadzoruje finance rimske cerkve, njene stike z javnostjo, zunanjo politiko, ideologijo ter vse druge pomembne aktivnosti. Vsi, ki delajo v Vatikanu ali so tako ali drugače povezani s hierarhijo katoliške cerkve, skrbno pazijo, da se s svojimi dejanji ali izjavami ne bi zamerili tej skrajno konzervativni organizaciji, katere cilj je, da - zlepa ali zgrda - postavi rimsko cerkev v samo središče vsega družbenega dogajanja ter ji pribori položaj, kakršnega je uživala v srednjem veku.

Kaj je Opus Dei?

Po uradnem statusu je Opus Dei - Božje delo - (edina) osebna prelatura rimskokatoliške cerkve. Sedanji generalni predsednik Javier Echevarria nosi naziv škofa. Za svoje delo je odgovoren samo papežu, kateremu uradno poroča vsakih pet let. Člani Opusa Dei so povsod po svetu podrejeni le lastni organizaciji: Opus Dei je sicer lokalnega škofa dolžan obvestiti o ustanovitvi novega centra, s tem pa so izpolnjene vse obveznosti Božjemu delu zavezanih članov do lokalne cerkve. Poglavitni dokument organizacije je Camino (Pot), knjiga 999 pravil, ki jo leta 1934 napisal ustanovitelj Jose Maria Escriva in predstavlja temeljna načela, najstrože obvezujoča za vse člane. Zbirko obvezujočih napotkov predstavlja še interno glasilo organizacije Cronica, ki je tajno in v celoti dostopno samo najožjemu vodstvu (v centrih organizacije hranijo kopije Cronice pod ključem) - nekatere "številke" so nedostopne celo organom rimskokatoliške cerkve.

Najvišji rang članov Opusa Dei so numerari, redni člani, za katere je obvezen strogi celibat. Numerari živijo v centrih organizacije in so v veliki večini moški. Escriva je namenil ženskam povsem podrejeno vlogo, saj jim zaradi njihove krivde v prvotnem grehu ne gre zaupati. "Biti morate kot preproga, po kateri ljudje hodijo," jim je svetoval. Čeprav lahko redke ženske dosežejo celo položaj direktorja centra, je večini namenjena vloga celibatnih služabnic (asistenti numerari) moških rednih članov.

Numerari morajo imeti visoko izobrazbo ali jo biti sposobni doseči. Samo izmed rednih celibatnih članov, ki predstavljajo dejansko oblast Opusa Dei, izhajajo posvečeni duhovniki organizacije (inscripti) in prelati ter ostali kandidati za najvišje položaje (electi). V Escrivovih delih in mislih je jasno izpostavljen posebni položaj rednih članov, ki pomenijo elito organizacije. Najvišji cilj vsakega člana ali sodelavca naj bi bil, da doseže status numerari.

Po obveznostih praktično enak rang pomenijo aggregati. Od rednih članov se ločijo le v tem, da lahko živijo z družinami ali drugače izven centrov organizacije, čeprav velja tudi zanje celibat. Med aggregati je visoka izobrazba zaželena, čeprav ne obvezna. V notranjih odnosih Božjega dela dejansko veljajo aggregati manj kot numerari.

Vsi člani, ki živijo v centrih Opusa Dei, so podrejeni strogi cenzuri. Vsa njihova pošta gre najprej skozi roke direktorjevega osebja, ki je dolžno odstraniti vse, kar bi bilo lahko "moteče". Tudi pisma, ki jih rezidenti pišejo znancem ali prijateljem, morajo najprej pridobiti soglasje cenzorjev. Kakršnikoli stiki z ljudmi izven organizacije so predvsem za nove člane strogo omejeni in naj bi načeloma potekali le v navzočnosti izkušenejšega člana; celo za obisk družine morajo rezidenti pridobiti dovoljenje.

Celibatnim članom je zapovedanih nekaj srednjeveških običajev. Po dve uri dnevno morajo nositi cilis, trnasto verižico, ki si jo vernik z bodicami navznoter pritrdi okoli stegna. Po vzoru ustanovitelja se morajo vsaj enkrat na teden bičati z vrvmi (Escriva se je sicer bičal s kovinskimi verižicami, pogosto tako strastno, da je bila njegova kopalnica oškropljena s krvjo). Moški člani morajo enkrat na teden spati na golih tleh (ženskam je dovoljeno spati na deskah, ki jih položijo na posteljo).

Večina Opusa Dei so izredni člani, supernumerari. Lahko so poročeni, živijo lahko s svojimi družinami, visoka izobrazba je zaželena, a ni obvezna; v poglavitnih disciplinarnih obveznostih pa med rednimi in izrednimi člani ni bistvene razlike. Po podatkih vatikanskega letopisa Annuario Pontifico iz leta 1996 je je bilo vseh članov Opusa Dei 80.454, od tega 1572 duhovnikov (izključno iz vrst numerari), 78.517 "laikov" (supernumerari in tisti celibatni člani, ki niso duhovniki) ter 365 semeniščnikov.

Rimskokatoliška cerkev sicer ne priznava, da bi bil Opus Dei verski kult oz. sekta, ker po njihovem razumevanju nobena katoliška organizacija ne more biti kult - ta status je po katoliški definiciji rezerviran za vsa druga verstva. Vendar ima Božje delo v psihološkem in sociološkem smislu vse značilnosti verskega kulta, ki oblikuje in nadzoruje mišljenje svojih članov; med sekte ga uradno uvršča tudi sklep belgijskega parlamenta iz leta 1997.

Najpomembnejše načelo Opusa Dei je absolutna, nekritična poslušnost do nadrejenih. Vsakršen dvom, celo povsem nedolžna vprašanja v pojasnilo, so znak neustreznosti in "šibke volje", greh proti poslanstvu organizacije. Če nadrejeni rednemu ali izrednemu članu naroči, naj zamenja službo, se preseli v drugo mesto ali državo, zapusti poklic, za katerega se je lahko leta usposabljal - vsako zahtevo je dolžan vernik izpolniti nemudoma, brez pripomb in z vsem srcem.

Bistvena obveznost je reden tedenski pogovor z direktorjem, ki skrbi za posameznikov "duhovni razvoj". Vsi člani so dolžni svojemu duhovnemu ravnatelju do podrobnosti opisati vse vidike svojega življenja, od morebitnih osebnih dvomov, družinskih neskladij do detajlov svojih poslovnih dejavnosti; vernikova profesionalna obveznost do poslovnih ali uradnih skrivnosti je podrejena njegovi zvestobi do Opusa Dei. Maria Del Carmen Tapia, ki je več let vodila ženski center Opusa Dei v Venezueli, potrjuje, da so podatki, ki jih direktorji zbirajo med tedenskimi "iskrenimi pogovori", dragocen arhiv uradnih in zasebnih skrivnosti, ki organizaciji omogočajo, da usmerja svoje družbene dejavnosti in z ustreznimi prijemi nadzoruje celo miselni svet svojih članov. Poleg tedenskih pogovorov so za vse obvezni še mesečni ("meditativni") obiski v centrih, ki običajno trajajo tri dni.

Pomembni obveznosti sta še samokritika in bratska korekcija. Člani so dolžni odkrivati lastne napake, ki jim preprečujejo popolno predanost nalogam Božjega dela in se pred soverniki javno obtoževati. Vernost morajo dokazovati tudi tako, da odkrivajo napake svojih bratov ter jim bodisi javno predlagajo poboljšanje ali zasebno o pomanjkljivostih posameznikov poročajo duhovnemu direktorju. Bratska korekcija pomeni tako pomemben vidik discipline, da se člani Opusa Dei redno tožarijo med seboj (poznavalce zgodovine delavskega gibanja bo "bratska korekcija" spomnila na "tovariško kritiko").

Vsem članom je strogo zapovedano, kaj lahko berejo in česa ne. Čeprav je rimskokatoliška cerkev (vsaj formalno) odpavila index librorum prohibitorum, Opus Dei literaturo še vedno deli v tri kategorija: besedila, ki so dovoljena in priporočena (predvsem Sveto pismo, Camino in druga dela Escrive); dela, ki jih lahko izbrani člani prebirajo le, če najprej preberejo "protisredstvo"; in strogo prepovedane knjige, o katerih se lahko člani poučijo samo skozi Opusov povzetek (med slednje, na primer, sodi Marxov Kapital).

Opus Dei vzdržuje svoj imidž elitizma na vseh ravneh organizacije. Kandidate izbirajo na podlagi akademskega uspeha in splošne inteligence, posamezniki s "fizičnimi pomanjkljivostmi" ne pridejo v poštev; čeprav to v nobenem pravilu ni posebej zapisano, je dejanski pogoj tudi fizična privlačnost. Uradno lahko kandidati zaprosijo za članstvo šele s sedemnajstimi leti, a dejansko poteka intenzivna "obdelava" perspektivne mladine že v prvih razredih srednjih šol.

Poleg rednih in izrednih članov prišteva Opus Dei med "svoje" še sodelavce (cooperatores), po Escrivovih besedah tiste posameznike, ki "z molitvijo, dejanji ali finančnimi prispevki" podpirajo delovanje in cilje organizacije. Zanimivo, da je ta sicer konzervativna katoliška družba med sodelavce pripravljena sprejeti tudi pripadnike drugih verstev, čeprav so člani "dolžni moliti za njihovo spreobrnjenje". Liberalni odnos do izbire sodelavcev postane bolj razumljiv, če vemo, da Opus Dei - če pride do težav - še tako zveste sodelavce mirno žrtvuje. Seveda nimajo vsi sodelavci enake vrednosti. Posebej cenjeni so Božjemu delu naklonjeni visoki funkcionarji rimskokatoliške cerkve (ti pogosto tudi ne morejo postati člani, ker pravila prepovedujejo vpis duhovnikov, posvečenih v drugih redovih), ki predstavljajo osnove Opusove oblasti v rimski kuriji. Število sodelavcev Opusa Dei je v glavnem neznano, poznavalci ocenjujejo, da jih je med 700.000 in milijon (ocena števila sodelavcev je odvisna od definicije: Robert Hutchinson ocenjuje, da jih je skupaj s takimi, ki se svojega dela v korist ciljev organizacije niti ne zavedajo, med 4 in 5 milijonov; ocena 700.000-1,000.000 zajema samo zavestne sodelavce).

Ob dejanskem vplivu Opusa Dei tako v rimskokatoliški cerkvi kot v mednarodnih političnih, medijskih, poslovnih in finančnih krogih je obseg organizacije presenetljivo majhen: z zunanjimi sodelavci vred ne presega 1,100.000. Vendar temelji moč Božjega dela na visokih položajih, ki jih do fanatične lojalnosti indoktrinirani posamezniki zasedajo v vladah, mednarodnih organizacijah, izobraževalnih institucijah, bankah, medijskih hišah in v Vatikanu. Opusa Dei nikakor ne gre podcenjevati: res, samo milijon jih je, a ta milijon sestavlja visoko izobražena, disciplinirana in dobro organizirana elita, ki je najprej zvesta Božjemu delu in šele potem delodajalcem ali volilcem, ki so jih na položaje postavili.

Oznanjanje in pridobivanje poklicev

Escriva je kot najpomembnejšo dejavnost rednih in izrednih članov posebej izpostavljal pridobivanje novih moči. "Nobenega drugega cilja nimamo kot društvenega: oznanjanje, pridobivanje poklicev ... Oznanjanje je natančno prava pot, način za dosego svetosti. Kadar posameznik ne čuti strasti, da bi pridobil druge, je mrtev. Jaz trupla pokopljem." (Cronica V, 1963); "Nobeden izmed mojih otrok ne more biti zadovoljen, če ne pridobi štiri ali pet zvestih poklicev na leto," (Cronica VII, 1968) je zapisal Escriva.

V terminologiji organizacije je rekrutiranje novih članov in sodelavcev prikrito pod dvema izrazoma: "oznanjanje" (proselitizem) pomeni "obdelavo" za organizacijo zanimivih posameznikov, na primer z usmerjenimi pogovori ali povabili v študijske in meditacijske centre. Kar je "kandidatu" predstavljeno kot študijska pomoč ali družba "sorodnih duš", se dejansko odvija po skrbno načrtovanih scenarijih, ki izkoriščajo utrjene reakcijske vzorce in specifične slabosti posameznikov, da jim vsadijo namenom Božjega dela prirejeno sliko organizacije, rimskokatoliške cerkve, vere in družbe. Ob tem se trudijo "obdelovanemu" posamezniku čim bolj omejiti stike z ljudmi izven organizacije. Opus Dei sicer zatrjuje, da člani vstopajo povsem prostovoljno, vendar je posebno pri mladih žrtvah "oznanjanja" (ki se lahko prične že v prvih razredih srednje šole) težko reči, da so sploh še sposobni kritičnega razmišljanja.

"Pridobivanje poklicev" (vokacij) označuje bolj ali manj subtilno prepričevanje izbranih (in že ustrezno pripravljenih) posameznikov, naj zaprosijo za članstvo: v besednjaku Opusa Dei mora kandidat "zažvižgati", kar pomeni, napisati osebno pismo Očetu (tako člani naslavljajo generalnega prelata), v katerem zaprosi za sprejem v Božje delo. Kandidate še posebno opozarjajo, naj se o svoji odločitvi ne posvetujejo z "zunanjimi", tudi z družino ne, saj "ne bi razumeli". Med mlajšimi je rekrutacija osredotočena predvsem na verne posameznike katoliške veroizpovedi, ki izkazujejo vrhunske študijske rezultate, hkrati pa so zaradi idealizma in določene stopnje čustvene nestabilnosti dovzetni za indoktrinacijo. Med starejšimi se Opus Dei trudi pridobiti konzervativne izobražence, predvsem tiste z visokimi položaji na univerzah, v bankah in državni upravi, v medijih, mednarodnih organizacijah in seveda v rimskokatoliški cerkvi.

Nasilna indoktrinacija, s kakršno skuša Opus Dei svoje mlade "pripravnike" pretvoriti v poslušna orodja organizacije, a hkrati izkoristiti njihovo inteligenco v strogo profesionalnih usmeritvah, ima za mnoge posameznike škodljive posledice. Nekdanji člani, ki se jim je uspelo izviti iz dušečega objema Božjega dela, poročajo, da so pri sebi in svojih sovrstnikih opazili vrsto vedenjskih motenj ter umskih in čustvenih težav: nespečnost, preganjavico, resne oblike depresije, panično obsesivnost ...; prenekateri "pripravnik" redno uživa pomirjevala in tudi samomori niso redkost.

Kako konkretno deluje "oznanjanje" in "pridobivanje poklicev", mi je na svojem lastnem primeru razložila Tammy A. DiNicola, ena redkih žensk, ki ji je Opus Dei namenil položaj numerari.

Ko je prišla osemnajstletna Tammy septembra 1986 študirat v Boston, se je prvič v življenju znašla sama v velemestu. Tiha, vestna študentka iz malega podeželskega mesta je bila že sicer plašna, z glasnimi in "blaziranimi" Bostončani, ki so sestavljali veliko večino slušateljev, pa sploh ni znala vzpostaviti stika. Počutila se je vse bolj osamljeno in zapuščeno. A že v drugem semestru je "po naključju" naletela na "sorodno dušo": kolegica iz višjega letnika jo je povabila na "oddih" v podeželsko rezidenco Božjega dela.

Tammy ni prej še nikoli slišala za Opus Dei in nihče ji tudi sedaj ni razložil pravil ali ciljev organizacije. Bila je sicer zmerno verna katoličanka, a v novi družbi se je pričela veri posvečati naravnost obsesivno. Okolje razumevajočih članov Opusa Dei jo je tako pritegnilo, da je redno obiskovala "meditacijske vikende", se spovedovala samo še pri duhovniku iz vrst organizacije, v bostonskem centru Božjega dela se je udeleževala vrste dodatnih "izobraževalnih" dejavnosti. Občasno jo je sicer malo zbodlo, ker jo je najbolj "pristna" prijateljica (dejansko pooblaščena za njeno rekrutacijo) redno in vztrajno vabila na vse dejavnosti Opusa Dei, vendar šibki dvomi niso preprečili njene vse bolj popolne vpletenosti v Božje delo.

Oktobra 1987 jo pričela prav ta "prijateljica" prepričevati, da ji je usojena "vokacija" kot redni članici Opusa Dei. Tammy je o tem že premišljala, a sama si je vedno želela družinskega življenja z otroki, zato se je videla le kot necelibatna sodelavka organizacije. Predvsem pa je hotela najprej doštudirati.

Sedaj so pritiski postajali vse bolj nasilni. "Prijatelji" so jo enodušno prepričevali, da lahko izpolni božjo voljo le, če postane numerari, da daje Bog vsakomur le eno priložnost, in kdor jo zamudi... Ko je med organiziranim izletom v Washington šla k spovedi, ji je duhovnik, čeprav mu ni govorila o svojih dvomih, svetoval, naj "izpolni božjo voljo in postane numerari". Tammy te presenetljive "pronicljivosti" ni povezala z dejstvom, da se je njena "prijateljica" spovedovala tik pred njo, ampak jo je pripisala božanskemu navdihu. Končno je popustila in "zažvižgala".

Numerari so jo zasuli s pozornostjo, a hkrati se je pričela okoli njenega življenja stiskati kletka uzanc in obveznosti organizacije. Najprej je morala Tammy povsem pretrgati vse stike s (povsem platonskim) prijateljem iz otroštva. Ker je tudi družini vezalo dolgoletno prijateljstvo, je njena na videz kruta poteza povzročila mnogo bolečega nerazumevanja, saj v tem trenutku domači še niso niti vedeli, da je zaprosila za redno članstvo v Opusu Dei. Bilo ji je težko, a takrat je Tammy že verjela, da so zahteve organizacije božja volja. Opusu Dei je uspelo zlomiti njen odpor, in ko so ji povedali, da mora vso pošto najprej predložiti v pregled nadrejenim, je poslušno ubogala.

Družini je lahko šele več mesecev pozneje povedala, da je vstopila v redno članstvo - bili so zaskrbljeni in so jo skušali prepričati, naj z odločitvijo vsaj počaka do konca študija. A Tammy jih ni več poslušala: Opus Dei je postala njena nova družina, domače je obiskovala vse bolj poredko, kadar je že prišla, je večino obiska prebila sama, zaprta v svoji sobi. Pogosto jo je mučila nespečnost, najbolj preproste samostojne odločitve so ji poslale prava nočna mora.

Medtem so njeni starši, vse bolj zaskrbljeni zaradi Tammyjinega spremenjenega obnašanja, poklicali na pomoč psihologa, specializiranega za zdravljenje žrtev kultnih indoktrinacij. Ko se je po dolgi odsotnosti le vrnila domov, da bi z družino proslavila svojo diplomo, jo je pričakalo celotno sorodstvo in jo prepričalo, da se prične pogovarjati s psihologom. Pokazali so ji neodvisne vire o Opusu Dei ter pričevanja nekdanjih članov. Celonočni pogovor je Tammy večkrat spravil v jok, a dovolj informacij je predrlo kopreno njene indoktrinacije, da se v center Opusa Dei ni več vrnila. Po večmesečnem psihiatričnem zdravljenju je 10. junija 1990 tudi formalno izstopila iz organizacije.

Tammy je kljub neprijetni izkušnji ostala verna katoličanka. Po vrnitvi v realnost je spoznala mnoge druge družine, ki so kot njena utrpele indoktrinacijo katerega od svojih članov. V prostem času je pričela zavzeto študirati psihologijo verskih kultov in metode indoktrinacije. Skupaj z drugimi prizadetimi je ustanovila ODAN (Opus Dei Awareness Network - http://www.odan.org/), organizacijo za medsebojno pomoč družinam in posameznikom, ki se zapletejo v mreže Božjega dela. ODAN danes združuje več tisoč članov, ki katoliške vernike opozarjajo na nevarnosti delovanja Opusa Dei.

Tammy A. DiNicola je danes uspešna podjetnica, lastnica podjetja za uvoz in veleprodajo živilskih izdelkov. Je tudi srečna mati petletnega sina, oktobra pa pričakuje svojega drugega otroka.

Ideologija

Opus Dei sicer v javnosti zatrjuje, da ni tajna organizacija, vendar so Escrivova navodila jasna: "Število članov mora ostati tajno; še več, z nečlani se o tem ne sme govoriti. Nihče ne sme nikomur izdati, da je član Opusa Dei." (Camino 190) Organizacija tudi trdi, da se ukvarja le z osebnim razvojem članov in ne usmerja njihovega profesionalnega življenja; vendar lahko v Caminu preberemo, da je infiltracija članov v vse veje oblasti eden poglavitnih ciljev Božjega dela: "Poseben način izvajanja apostolskega poslanstva organizacije so (položaji) v javnih službah, še posebno direktorski." (Camino 202) Vsako demokratično državo mora skrbeti, če se lahko v njene organe oblasti naselijo člani tajne organizacije, ki so lojalni in poslušni predvsem lastni hierarhiji - zato si je Božje delo prislužilo naziva Octopus Dei ('božja hobotnica') in bela mafija.

Moč in vpliv Božjega dela skrbita predvsem verne katolike, ki vse teže usklajujejo svojo zvestobo rimskokatoliški cerkvi z dejstvom, da ta sodobnim družbenim načelom skrajno sovražna organizacija praktično vlada Vatikanu in s tem odloča o usmeritvah in dejavnostih cerkve po vsem svetu. "Mnoge duhovnike in škofe skrbi rastoča moč Opusa Dei," mi je razložila Tammy A. DiNicola. "Večina si ne upa javno nasprotovati Božjemu delu, saj se bojijo moči in vpliva organizacije. Več pomembnih kardinalov je danes povezanih z Opusom Dei - vse bolj verjetno se zdi, da bi lahko eden od njih postal novi Sveti Oče; to bi za rimskokatoliško cerkev pomenilo pravo katastrofo."

Ciljev in motivacij Božjega dela ni lahko razumeti. "Opus Dei skuša predvsem vzdrževati eksponencialno rast, pridobiti več in več članov ter prevzeti popoln nadzor nad rimskokatoliško cerkvijo," je prepričana Tammy A. DiNicola. Čeprav njegovo članstvo - s sodelavci vred - komaj presega milijon, je organizacija v Vatikanu tako usidrana, da verniki, ki se z njenimi metodami ne strinjajo, praktično ne pridejo več do besede. Zdi se, da se je vse, česar se Tammy A. DiNicola boji, že uresničilo: Janez Pavel II. je Božjemu delu zagotovil toliko oblasti, da je vprašanje, kaj bi sploh še lahko dodal morebitni novi papež iz vrst Opusa Dei.

Vendar delovanje organizacije presega okvire Vatikana in rimskokatoliške cerkve, kar bi moralo skrbeti vse, ki ljubijo demokracijo in osebno svobodo. Idealna družba, kot si jo predstavlja Opus Dei, namreč temelji na dveh stebrih oblasti: državljani naj bodo v svojih posvetnih zadevah podložni državni oblasti, v duhovnem pa rimskokatoliški cerkvi. Ne le, da Opus Dei vidi rimskokatoliško cerkev kot edino duhovno oblast in s tem zanika pravico do svobodne izbire veroizpovedi - ključni pojem "idealne države" je podložnost: državljani morajo biti podložni posvetni oblasti, ki vlada pod moralnim vodstvom rimskokatoliške cerkve. Taka "idealna družba" je Evropo nazadnje obvladovala v srednjem veku in v takem konceptu seveda ni prostora za demokracijo in svobodno izbiro.

Metode, s kakršnimi se Opus Dei bori za posest in oblast, postanejo bolj jasne, če si ogledamo nekatere izmed velikih finančnih škandalov - Matesa, Rumasa, Ambrosiana -, v katere se je organizacija zapletla. Nekatere povezave so glede na versko usmerjenost Božjega dela naravnost presenetljive.

Na primer propad banke Ambrosiana, ki je ob začetku 80. let dodobra pretresel Italijo, se je dejansko začel razpletati septembra 1978, ko je rimski rumeni tisk objavil šokantno, a dokazano resnično novico: kar 121 višjih prelatov rimske kurije je sodilo med člane tajne prostozidarske lože P2; na seznamu so bili tudi kardinali Villot, Poletti in Baggio. Najpomembnejša oseba P2, ki ni bila prava prostozidarska loža, ampak bolj združenje skrajno konzervativnih mogočnikov v skupnem boju proti komunizmu, naj bi bil krščanski demokrat, najpogostejši član vseh italijanskih vlad Giulio Andreotti (P2 pomeni Propaganda Due; loža P1 je delovala in najbrž še vedno deluje v Franciji, P3 pa v Španiji).

Na prvi pogled morda zveni presenetljivo, da se v zgodbi o skrajno konzervativni katoliški organizaciji pojavljajo prostozidarji. V devetnajstem stoletju in ob začetku dvajsetega so veljali za ene najhujših sovražnikov rimskokatoliške cerkve, celo Escriva jim je v svojih delih namenil precej žolčnih kritik ter jih primerjal s samim satanom. Vendar je ideologija rimske cerkve v šestdesetih letih doživela bistvene spremembe in nov odnos do prostozidarjev je le eden od primerov ideoloških prevalov, kakršnih je Vatikan sposoben, kadar mu jih interesi narekujejo. Na primer, v letih 1942-43, ko se je še zdelo, da lahko sile osi zmagajo v drugi svetovni vojni, so vatikanski teologi celo našli skupne točke z budizmom in šintom, poglavitnima religijama takrat na videz nepremagljive Japonske.

Javier Sainz Moreno, profesor prava na univerzi v Madridu in odločen kritik metod Božjega dela, takole razlaga navidezno protislovje: "Opus Dei si drzne uporabljati prijeme, ki se jih ne upa noben drug katoliški red: izkorišča ista orožja kot sovražniki. Za dosego svojih ciljev je organizacija pripravljena sodelovati z ljudmi slabega slovesa, ki zanjo opravijo umazana dela. To Božjemu delu omogoča dosego ciljev, ne da bi bilo samo neposredno vpleteno. Cilj posvečuje sredstva. Ko doseže, kar hoče, Opus Dei svoja 'orodja' izplača ali žrtvuje, znebi se jih kot umazanih cunj."

Ključna beseda za razumevanje metod Opusa Dei je pilleria, ki pomeni "nepošteni prijemi" ali "umazani triki". Escriva je zapisal, da je "za dosego ciljev Božjega dela dovoljena tudi pilleria; naše Delo je vojna ljubezni, v vojni in ljubezni pa je vse dovoljeno." V Božjem delu cilj posvečuje sredstva: pilleria v korist premoženja in oblasti organizacije članom očitno dovoljuje laganje, krivoprisežništvo, podkupovanje, goljufijo, krajo in celo umor.

Smrt v Vatikanu

Ob petih zjutraj 29. septembra 1978 - le 33 dni po njegovi izvolitvi - je sestra Vincenza našla papeža Janeza Pavla I. mrtvega v postelji. Vatikanski zdravnik Renato Buzzonetti je vzrok smrti diagnosticiral kot srčni infarkt, infarto miocardiaco acuto, in čas smrti ocenil na 23:00 prejšnjega dne. Truplo so na hitro balzamirali in nekaj dni pozneje pokopali v vatikanski grobnici. Vendar so se že takoj pričeli pojavljati sumi: zakaj je vatikanska služba za stike z javnostjo objavila, da je pokojnega Lucianija prvi našel eden njegovih tajnikov, oče John Magee, ki je sicer prispel kot drugi, in najprej poklical vatikanskega državnega sekretarja kardinala Jeana Villota? Zakaj so skušali prikriti pričanje sestre Vincenze, da je Janeza Pavla I. našla v sedečem položaju, s šopom papirjev v rokah (papirjev, ki so izginili brez sledu)? Kam je izginila steklenička effortila, blagega tonika, ki ga je Luciani občasno jemal zaradi težav z nizkim pritiskom in je bila vedno na papeževi nočni omarici?

Drugi papežev tajnik, oče Diego Lorenzi, ki je delal še kot Lucianijev pomočnik v Benetkah, je takoj poklical papeževega dolgoletnega osebnega zdravnika. Antonio de Ros, ki je Lucianija temeljito pregledal le dva tedna pred smrtjo, je bil šokiran: papež ni bil le dobrega zdravja, bil je v odlični formi! Imel je celo nekoliko prenizek pritisk (kar praktično izključuje možnost infarkta!), za kar mu je prav de Ros predpisal effortil. Izkušeni zdravnik si ni mogel predstavljati, da bi lahko tako zdrav človek umrl zaradi srčnega infarkta in na podlagi njegovega mnenja so Lucianijevi sorodniki nemudoma zahtevali, naj pokojnika obducirajo neodvisni strokovnjaki. Ker Vatikan kot formalno neodvisna država ni podrejen italijanskemu pravnemu redu, so lahko diplomati svetega sedeža neodvisno obdukcijo zavrnili in postopek balzamiranja je dokončno izničil morebitne sledi drugačnih vzrokov smrti. Sumljive poteze vatikanske nomenklature so takoj porodile dvome, ki so postali še bolj izraziti, ko je kakršnokoli resno preiskavo, kot so jo zahtevali liberalnejši kardinali, odločno preprečil eden najbolj reakcionarnih mogočnikov rimske kurije kardinal Silvio Oddi, prominentni zaščitnik interesov Opusa Dei.

Izvolitev Albina Lucianija je že sama po sebi pomenila odločen protest (takrat še večinskih) liberalnih kardinalov proti konzervativizmu rimske kurije. Janez Pavel I. je takoj objavil, da namerava uresničevati sklepe II. vatikanskega koncila, ki jim je konzervativna nomenklatura vatikanske kurije vedno nasprotovala. Liberalni Papa Luciani, sin preprostega beneškega zidarja, se je že s svojimi prvimi potezami nedvomno zameril Božjemu delu. Opus Dei je vedno nasprotoval kontracepciji in kakršnimkoli ukrepom za zaustavitev rasti prebivalstva, Luciani pa je večkrat javno izrazil svoje nasprotovanje prepovedi kontracepcije, iz svojega nastopnega govora (ki so mu ga napisali vatikanski uradniki) je celo prečrtal vse reference na encikliko Pavla VI. Humanae Vitae (s katero je Pavel VI. na predlog konzervativne manjšine - med najglasnejšimi je bil Karol Wojtyla - in proti volji večine škofov in kardinalov prepovedal kontracepcijo). 24. oktobra 1978 naj bi se sestal z ameriškim kongresnikom Jamesom Scheuerjem, podpredsednikom Fondacije Združenih narodov za prebivalstvo - govorila naj bi o vatikanski podpori iniciativi ZN, da bi svetovno prebivalstvo do leta 2050 stabililizirali pri 7,2 milijarde. Pri imenovanju škofov je zavračal konzervativne predloge in striktno podpiral liberalne kandidate. Nameraval je tudi nadaljevati ostpolitik Pavla VI.; Lucianijeva prizadevanja, da bi navezal vatikanske odnose z Moskvo, so bila začasno prekinjena, ko se je 49-letni ruski pravoslavni nadškof Nikodim v papeževi sprejemnici nenadno zgrudil mrtev - diagnoza: infarto miocardiaco acuto. Nikodim je bil sicer znan kot sodelavec sovjetske obveščevalne službe KGB, zato bi imelo njegovo srečanje s papežem več kot le verski pomen.

Janez Pavel I. je dal tudi jasno vedeti, da namerava v vatikanski kuriji zamenjati vrsto konzervativnih, Božjemu delu naklonjenih mogočnikov in upravo svetega sedeža posodobiti v skladu z lastno vizijo poslanstva rimskokatoliške cerkve. Kardinalu Jeanu Villotu je povedal, da pričakuje njegov odstop in že zaprosil kardinala Giovannija Benellija, nadškofa Firenc, naj prevzame položaj državnega sekretarja - Benelli je bil znan kot eden najhujših nasprotnikov Božjega dela, saj je že pod Pavlom VI. ostro nasprotoval posebnemu položaju organizacije, se zavzemal za liberalnejši odnos rimskokatoliške cerkve do kontracepcije in zagovarjal strpnejšo politiko do socialističnih držav. Luciani je odkrito napovedal še druge menjave: kardinal Sebastian Baggio naj bi odšel v Benetke, kardinal Ugo Poletti v Firence. Janez Pavel I. se je očitno odločil tudi razčistiti vatikansko vlogo v sumljivem poslovanju banke Ambrosiane: s položaja je nameraval odstraniti nadškofa Marcinkusa in po nekaterih virih italijanskim preiskovalnim organom celo izročiti interno dokumentacijo vatikanske banke IOR. Papa Luciani najbrž ni vedel, da se je s tem, ko je napovedal odstranitev Villota, Polettija, Baggia in Marcinkusa iz rimske kurije, dejansko lotil štirih najpomembnejših sodelavcev Opusa Dei v Vatikanu, ključnih za uspeh treh najbolj prioritetnih načrtov organizacije: beatifikacije Escrive, institucionalizacije Božjega dela kot osebne prelature in nadzorom nad vatikanskimi financami.

Okoliščine smrti liberalnega in simpatičnega Janeza Pavla I. ostajajo še danes nerazjasnjene in večina neodvisnih poznavalcev vatikanske politike je prepričanih, da Papa Luciani ni preminil po naravni poti. Ne glede na to, ali je imel Opus Dei zares prste vmes ali ne, ostaja dejstvo, da so nadaljnja dogajanja na svetem sedežu potekala kot po dobro organiziranem državnem udaru. Ob intenzivnem lobiranju konzervativcev so kardinali izvolili poljskega kardinala Karola Wojtylo, ki je svojo strastno privrženost Božjemu delu izrazil tudi s tem, da je noč pred izvolitvijo prebil v molitvi na grobu Escrive - in je kot papež Janez Pavel II. uresničil vsa pričakovanja organizacije. Karol Wojtyla si je prvotno izbral ime Stanislaus, po prvem krakovskem škofu in mučeniku. Na prigovarjanje kardinala Giuseppeja Sirija, sicer znanega po svoji vlogi v organizaciji "podganjih stez", po katerih so tihotapili nacistične zločince v Južno Ameriko, je Wojtyla, "da bi zacelil odprte rane", sprejel ime svojega predhodnika.

Ob tej vatikanski kriminalki se ne morem upreti obrobni pripombi v slogu amaterskega detektiva: če so Janeza Pavla I. zares umorili in pri tem uporabili - kot ocenjujejo poznavalci dejavnosti Opusa Dei - ekstrakt Digitalis purpurea, je bila zavrnitev neodvisne obdukcije skrajno nerazumna poteza. Aktivna substanca (med več funkcionalno podobnimi je najbolj strupen digoksin), ki močno poviša krvni tlak (in s tem povzroči srčni infarkt), se namreč izjemno hitro absorbira ter veže v spojine, ki so v telesu tudi naravno prisotne - že nekaj deset minut po zaužitju je ni mogoče več odkriti. Seveda, če Janeza Pavla I. niso umorili, je bila zavrnitev obdukcije še bolj nesmiselna. Če bi kdorkoli v tem podatku videl namig, kako se brez tveganja znebiti nadležnega sorodnika, mu uporabo lepega prsteca odsvetujem: ostanke listov ali soka Digitalis purpurea je namreč v pokojnikovih prebavilih zelo lahko odkriti; prvi pogoj za popoln umor je čisti digoksin, ki bi ga z amatersko kemijsko opremo in znanjem bolj težko pripravili!

(prihodnjič: zadnji koraki do zmage in finančni škandali, ki so obogatili Opus Dei)

povezava