Opus Dei

Izredni in redni člani Božjega dela so predvsem visoko izobražena elita, indoktrinirana v skrajno konzervativni tradiciji rimskokatoliške vere. Pripadnost organizaciji je skrbno čuvana skrivnost. Absolutna poslušnost je najvišja vrednota dobrih 82.000 rednih ter izrednih članov, ki se skupaj z milijon sodelavci trudijo zasesti najvišje položaje v politiki, državnih administracijah, medijih in rimskokatoliški cerkvi. Z izvolitvijo Janeza Pavla II. je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo v Vatikanu zavladal

OPUS DEI

2. del

Teologija osvoboditve

Poglavitni nasprotniki Opusa Dei znotraj rimskokatoliške cerkve so jezuiti, najbrž vsaj delno zato, ker je Božje delo za širjenje svojega vpliva med katoliško elito prevzelo jezuitske metode: v preteklih stoletjih je bilo elitno izobraževanje v rokah Jezusove družbe, v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja pa je začel Opus Dei ustanavljati vrhunske študijske centre ter univerze (prva je bila še danes vrhunska Navarska univerza v Pamploni) in jezuitom uspešno prevzemati "tržni delež". Vendar izhaja vsebinski spor med obema mogočnima organizacijama rimskokatoliške cerkve iz teologije osvoboditve, ki je nastala v Južni Ameriki.

Oče teologije osvoboditve je perujski duhovnik Gustavo Gutierrez. Razočaran nad arogantnostjo in korupcijo "tako imenovanih" krščanskih demokratov, ki so s pomočjo rimskokatoliške cerkve bogateli na vse mogoče načine, predvsem pa na račun revnih množic, se je Gutierrez družbenih razmer v Peruju in Južni Ameriki nasploh lotil z marksistično analizo, čeprav je sicer zavračal osnovne ideološke predpostavke dialektičnega materializma. Leta 1968 je objavil svojo tezo o novem pastoralnem pristopu, ki naj spodbudi prizadevanja revnih, "da razvijejo lastne temeljne organizacije, ki jim bodo pomagale utrditi njihove pravice in iskati poti do resnične pravičnosti". Teologija osvoboditve je podpirala pravico revnih, da razmislijo o lastnem pristopu k veri in družbenemu razvoju. Gutierrez je Južno Ameriko opisal kot zaprti svet, ki mu s pomočjo "cerkve bogatašev" vlada nepravičnost. Devet od desetih Južnoameričanov je ob rojstvu krščenih v rimskokatoliški veri, štirim od petih je že ob rojstvu usojena rana smrt v revščini. Ne le, da je večini zaradi bede in neizobraženosti dejansko onemogočena osvoboditev, ki jo obljublja Kristus - večina se temeljne krščanske obljube sploh ne zaveda. "V končni analizi pomeni revščina pomanjkanje hrane in neprimerna bivališča; neustrezno zdravstveno oskrbo in izobrazbo; izkoriščanje delavcev ter trajno nezaposlenost; nepoštene omejitve osebne svobode pri izražanju osebnih prepričanj, političnih stališč in vere. Revščina uničuje ljudstva, družine in posameznike ... Beda in zatiranje vodita le v kruto, nečloveško smrt in sta zato proti božji volji," je zapisal Gutierrez. General jezuitskega reda Pedro Arrupe je Gutierrezove teze podprl in članom priporočil, da se bolj dejavno vključijo v razreševanje vprašanj družbene pravičnosti; pri tem naj ne bo izključeno niti kritično sodelovanje z marksistično usmerjenimi gibanji.

Seveda je bil spor z Opusom Dei neizbežen. Escrivi se je zmračilo že ob omembi marksizma, kakršnokoli sodelovanje med socialistično ali komunistično usmerjenimi gibanji in rimskokatoliško cerkvijo pa je bilo zanj povsem nepojmljivo. V Escrivovi ideologiji je revnim dopustno le življenje po načelu ora et labora (moli in delaj); revščina je bodisi kazen za grešnost ali v najboljšem primeru izraz božje milosti, ki trpečim obljublja nebeško kraljestvo. Nižjim socialnim slojem je torej dovoljeno le trdo delo v okviru obstoječih družbenih razmerij. Bogati so bogati, ker je taka božja volja in pika - kakršnokoli namigovanje, naj revni s politično dejavnostjo spremenijo družbeni red, je bilo za Opus Dei nagovarjanje k prevratu in blasfemija.

Največji "greh" teologije osvoboditve pa je bil predlog, naj se rimskokatoliška cerkev postavi na stran revnih množic, proti bogati in skorumpirani eliti, ki je pomenila temeljni vzvod oblasti Opusa Dei v Južni Ameriki.

Opus Dei teologije osvoboditve ni nikoli formalno porazil: konferenca južnoameriških škofov (CELAM) v Medelinu (Kolumbija) leta 1968 je Gutierrezove ideje podprla kot za Latinsko Ameriko primerno interpretacijo sklepov II. vatikanskega koncila; tudi škofovska konferenca v Limi leta 1983 podpore ni preklicala, čeprav so somišljeniki Opusa Dei dosegli celo, da je Janez Pavel II. sodelujoče poklical v Rim na "prijateljski pogovor" o sklepih konference. Kljub sovražnim navodilom konzervativnega kardinala Josefa Ratzingerja so škofje vztrajali in še papež je bil prisiljen (vsaj navidez) omiliti svoja odklonilna stališča.

Vendar je Opus Dei teologijo osvoboditve onemogočil na svoj način. Že pod Pavlom VI., predvsem pa pod Janezom Pavlom II. je organizacija dosegla, da so škofovske položaje v Južni Ameriki zasedli skoraj izključno člani ali simpatizerji Božjega dela. Danes je že večina južnomeriških škofov lojalnih Opusu Dei in na celini z največjimi socialnimi razlikami je rimskokatoliška cerkev spet cerkev bogatih. Jezuitski odpor sicer ni povsem zamrl (najglasnejši so nekateri nekdanji člani Jezusove družbe), vendar teologije osvoboditve danes v Vatikanu nihče več ne upa omeniti.

Ena manj znanih tragičnih osebnosti v boju Opusa Dei proti teologiji osvoboditve je oče Giuliano Ferrari. V petdesetih letih je postal laični pomočnik kardinala Eugena Tisseranta, se odločil za duhovniški poklic in bil posvečen leta 1962. Iz teologije je diplomiral na univerzi v Tübingenu in študiral še na vatikanski diplomatski akademiji. Ko je papež Janez XXIII. pozval duhovnike, naj se podajo med revne v Južno Ameriko, je Ferrari ustanovil Društvo za Boga in človeštvo ter se namenil na Filipinih (ki jih je zaradi španske kolonialne preteklosti videl kot most med Evropo in Latinsko Ameriko) zbrati prostovoljce za pastoralno delo. Vendar se je že takoj zapletel v spore s konzervativci: iz Manile so ga poslali nazaj v Rim, na raport k nadškofu Antoniu Samori, ki je bil znan kot zaščitnik interesov Opusa Dei in je predstavljal dejansko oblast nad rimsko cerkvijo v Južni Ameriki. Samora je Ferrariju zagrozil, da ga bo dal izobčiti, če ga ne bo ubogal in opustil heretične ideje o delu med revnimi.

Vendar Ferrari ni bil povsem brez podpore - lahko je računal na pomoč svojega mentorja kardinala Tisseranta. Kljub Samorovem nasprotovanju se je zato podal v Južno Ameriko in se tam kmalu prepričal, kako vseobsežna je oblast Opusa Dei. Najprej je skušal v Ekvadorju začeti s pomočjo nemške dobrodelne organizacije Adventiat, vendar je Božje delo očitno nadzorovalo porabo Adventiatovih sredstev. Januarja 1969 se je preselil v San Salvador, najel bivališče in zaposlil hišno pomočnico, ki mu jo je priporočila lokalna nadškofija. Kmalu za tem so očeta Ferrarija pričele pestiti zdravstvene težave: krvni tlak se mu je nevarno povišal, mučili so ga hudi glavoboli, sklepi so mu otekali. Zdravnik mu je predpisal zdravila, ki so sicer ublažila glavobole, visokega pritiska pa niso odpravila.

A bolezen je kazala neobičajno "lokalno" odvisnost: kadarkoli je Ferrari zapustil San Salvador, da bi obiskal cerkvene seminarje ali organiziral pogovore v Gvatemali, kjer je tudi nameraval delovati, so simptomi že po nekaj dneh izginili. Ko so junija 1969 neznanci vdrli v Ferrarijevo hišo in je bila hišna pomočnica osumljena sodelovanja, jo je policija pridržala tudi zaradi suma, da je skušala Ferrarija zastrupiti, najverjetneje z ekstraktom lepega prsteca (Digitalis purpurea) - vendar so morali žensko zaradi pomanjkanja dokazov izpustiti. Ferrari je pomočnico vseeno odpustil - in "čudežno" ozdravel.

Ferrarijevo poslanstvo pa je bilo kljub spet dobremu zdravju neuspešno. Ko je papež Pavel VI. imenoval Antonia Samoro za kardinala in vodjo prve sekcije vatikanskega državnega sekretariata, so Ferrariju kmalu usahnila vsa sredstva. Ko je umrl kardinal Tisserant, pa so Ferrarija takoj povabili v nadškofijo v Guatemala Cityju, mu izročili letalsko karto za Evropo in ga dejansko izgnali - da ne bi slučajno zamudil poleta, sta ga dva duhovnika Opusa Dei naslednjega dne zjutraj osebno pospremila na letalo za Ženevo.

Velika večina bi se s svojo usodo sprijaznila in si našla sinekuro v kaki evropski katoliški inštituciji, vendar ne oče Giuliano Ferrari. O svojih južnoameriških izkušnjah je napisal knjigo, zbiral je podatke o vatikanskih finančnih goljufijah in cerkvi bogatašev v Južni Ameriki. Kot predan katolik je hotel opozoriti na nesprejemljivo početje svoje cerkve in doseči, da bi se kaj spremenilo. Vendar so ga, še preden je lahko svoje izsledke javno objavil, našli mrtvega na vlaku med Parizom in Ženevo - diagnoza: infarto miocardiaco acuto. Kot bomo v tem članku še zapazili, je srčni infarkt med ljudmi, ki se zamerijo Opusu Dei, presenetljivo pogost vzrok smrti.

Osebna prelatura in beatifikacija

Beatifikacija njenega ustanovitelja je za Opus Dei pomenila pomembno simbolično zmago: potrditev posebnega statusa organizacije. Opus Dei je namreč, poudarja Michael Walsh, poleg rimskokatoliške cerkve same, edina katoliška organizacija, ki ji sveti sedež priznava, da je ustanovljena po božjem navdihu (vse druge katoliške organizacije in redovi imajo samo človeške ustanovitelje). Vendar je bil Jose Maria Escriva precej neprimeren kandidat za svetnika.

Rimskokatoliška cerkev pozna dve vrsti kandidatov za svetnike. Mučeniki si status prislužijo s tem, da umrejo za vero - kako so pred tem živeli, je nepomembno, saj "kri mučenika opere vse grehe". Escriva ni sodil med mučenike: v postopek beatifikacije so ga lahko predlagali le kot pričevalca. Lahko bi celo spregledali dvomljiv čudež (čudežno ozdravljenje kot posledico molitve je Escrivi potrdil le zdravnik iz vrst Opusa Dei), ki ga je Kongregacija za svetniške zadeve sprejela brez ugovorov (res pa je, da so precej neprepričljivi vsi čudeži, ki so pogoj za beatifikacijo pričevalcev in za razglasitev svetniškega statusa vseh blaženih); proces Escrivove beatifikacije bode v oči predvsem zato, ker morajo pričevalci živeti zgledno sveto življenje, ustanovitelj Opusa Dei pa se je pogosto vdajal vsaj dvema smrtnima grehoma: napuhu in jezi.

24. januarja 1968 je Oče Opusa Dei, sicer rojen kot plebejski Jose Maria Escriva, uradno postal markiz Don Jose Maria Escriva de Balaguer y Albas - zahtevek je vložil sam, v času, ko je imela organizacija v Španiji že toliko moči, da zavrnitve ni bilo pričakovati. Zagovorniki Božjega dela zatrjujejo, da se je Escriva gnal za tuzemskim plemiškim naslovom le v korist svoje družine. Vendar postane "altruistična" razlaga malo verjetna, če vemo, da si je Escriva poleg plemiškega naziva priskrbel še vrsto najvišjih španskih odlikovanj: veliki križ St. Raymonda Pentfortskega, veliki križ Alfonza X. Modrega, veliki križ Isabele Katoliške in križ Karla III. Escriva je izkazoval svojo "skromnost" tudi tako, da je v poznejših letih, ko si je Opus Dei to lahko privoščil, vztrajal, da ga povsod obkroža le najdražje in najboljše. Na primer, na Escrivovih uradnih obedih in sprejemih so lahko gostje občudovali najdragocenejše - tudi zlate - pogrinjke in najdražje specialitete; znani so celo primeri kardinalov in drugih katoliških dostojanstvenikov, ki so obisk pri Escrivi iz protesta predčasno zapustili, ker se jim je zdelo tako razkazovanje bogastva neokusno.

Čeprav je bil ob rojstvu krščen kot Jose Maria, se je pričel v petdesetih letih podpisovati kot "Josemaria" - priče znajo navesti Escrivovo motivacijo, češ, da "je veliko svetnikov z imenom sv. Jose, a nobenega sv. Josemaria". Markiz Don Jose Maria Escriva de Balaguer y Albas je danes "blaženi Josemaria" in na dobri poti, da postane res edini "sveti Josemaria".

Nasprotniki Escrivove beatifikacije so skušali odgovorne obvestiti o dokazanih izlivih nenadzorovanega besa, ki se jim je znal ustanovitelj vdati, kadar je naletel na nasprotovanje. Predlagali so izkaze neposrednih prič in magnetofonske posnetke: Escriva je svojo "sveto jezo" izražal z zajedljivo zlobo in je lahko celo zapadel v skrajno vulgarno izrazje. Vendar so bili vsi protidokazi kot bob ob steno: komisija ni hotela niti zaslišati nikogar, ki bi lahko vrgel senco dvoma na svetniško življenje ustanovitelja Božjega dela in Escrivo so beatificirali po izredno (eden od kardinalov je uporabil izraz "neokusno") hitrem postopku (Robert Hutchinson navaja, da je bil v katoliški zgodovini hitreje beatificiran le angleški nadškof in mučenik Thomas Becket).

Če je pomenila beatifikacija ustanovitelja le simbolično potrditev položaja in moči Božjega dela v rimskokatoliški cerkvi, je bilo dolgoletno manevriranje, ki je Opus Dei končno vzpostavilo kot osebno prelaturo, bolj praktične narave. Escriva je hotel svoji organizaciji zagotoviti status, kakršnega v katoliški cerkvi dvajsetega stoletja ne bi imel noben drug red ali organizacija: Opus Dei naj bi za svoje člane poskrbel "od zibelke do groba", jim ekskluzivno zagotavljal vse zakramente, verouk ter izobrazbo. Po prvotnih načrtih naj bi Opus Dei postal prelatura nullis - tak status so imele nekatere srednjeveške opatije, ki so na svojem ozemlju izvajale popolno versko in posvetno oblast ter so bile odgovorne le papežu. Po II. vatikanskem koncilu je dobilo Božje delo položaj (takrat edinega) verskega inštituta, vendar to za ambicije organizacije ni bilo dovolj.

Predlog, naj bi Opus Dei dobil status osebne prelature, je dobil prvo potrditev v zadnjih mesecih vladavine Pavla VI. Escriva in njegov najtesnejši sodelavec (ter poznejši naslednik) Don Alvaro del Portillo y Diez de Solano sta se na sestanku z že precej bolehnim papežem in kardinalom Villotom dogovorila, naj bi Opus Dei v zameno za naziv osebne prelature s svojimi obsežnimi finančnimi sredstvi in ekspertizo saniral vatikanske finance. V krogih poznavalcev je predlog znan kot "Portillova opcija" - Alvaro del Portillo je dogovor po smrti ustanovitelja dejansko realiziral (Escriva je umrl 26. junija 1975). Vatikan dogovor sicer zanika, vendar ga potrjujejo tudi pisni dokumenti. Direktor Ambrosiane Roberto Calvi je trdil, da je bil prvi korak pri uresničevanju Portillove opcije prav imenovanje Marcinkusa na čelo IOR, s čimer je Opus Dei prevzel nadzor nad vatikansko banko. Junija 1978 je Pavel VI. Portillu svetoval, naj pripravi formalni predlog za transformacijo Opusa Dei v osebno prelaturo rimskokatoliške cerkve, a preden je lahko novi generalni predsednik organizacije dokument pripravil, je papež 6. avgusta 1978 umrl.

Manj kot mesec dni po svoji izvolitvi je Janez Pavel II. poslal Alvaru Portilllu tople pozdrave ob petdeseti obletnici ustanovitve Opusa Dei; čestitke je spremljal dopis kardinala Villota, da "Njegova Svetost razmišlja o pretvorbi Božjega dela v osebno prelaturo kot o nujnosti, ki je ne gre več zadrževati". V petnajst strani dolgem Portillovem poročilu, ki je bil osnova za vzpostavitev novega statusa Opusa Dei, preberemo, da je imela organizacija takrat 72.375 članov 87 narodnosti, od tega 2 % duhovnikov. Portillo je zapisal: "Transformacija Opusa Dei iz statusa verskega inštituta v osebno prelaturo ... ponuja Svetemu Sedežu možnost, da bolj učinkovito razpolaga s corps mobile duhovnikov in laikov (posebno usposobljenih), ki so zmožni delovati povsod kot močan duhovni in apostolski spodbujevalec katoliškega delovanja, predvsem v družbenih in profesionalnih okoljih, kjer je danes pogosto nemogoče odločno delovati v apostolskem duhu s sredstvi, ki so Cerkvi na razpolago". Poročilo prvič razkriva obseg "pomožnih" dejavnosti organizacije: "Člani Opusa Dei že delujejo v naslednjih profesionalnih dejavnostih ... na 479 univerzah in višjih izobraževalnih inštitucijah na petih celinah; v 604 časopisih, revijah in znanstvenih publikacijah; v 52 radijskih in televizijskih postajah; v 38 tiskovnih agencijah in založniških hišah; v 12 podjetjih za filmsko produkcijo in distribucijo, itd. Ob pomoči navadnih državljanov, katolikov in nekatolikov, kristjanov in nekristjanov, spodbujajo apostolske dejavnosti izobraževalne in družbene narave v 53 državah: skozi osnovne in višje šole, tehnične inštitute, mladinske centre, trgovske šole, bolnice in poliklinike ..."

Kljub naklonjenosti Janeza Pavla II. pretvorba Opusa Dei v osebno prelaturo še vedno ni bila povsem zagotovljena. Odločilno mnenje naj bi dalo plenarno srečanje zbora kardinalov, ki ga je Vatikan pripravljal v novembru 1982. Božjemu delu očitno naklonjeni kardinali so bili v manjšini, večina je bila še posebno po sumljivi smrti Janeza Pavla I. skeptična. Najglasnejši predstavnik liberalne opozicije, ki je odločno nasprotovala privilegiranemu in nenadzorovanemu statusu Opusa Dei, je bil spoštovani in prepričljivi kardinal Giovanni Benelli: za kardinalski zbor naj bi pripravil argumentiran spisek ugovorov. Vendar je bila "božja previdnost" spet na strani organizacije: robustni, 62-letni Benelli je začel 20. oktobra 1982 nenadno in presenetljivo kazati znake srčnih težav, dva dni pozneje ga je prizadel infarto miocardiaco acuto in 26. oktobra je umrl.

Z Benellijevo smrtjo je v kardinalskem zboru zamrlo javno nasprotovanje ciljem Opusa Dei in tri dni po koncu srečanja je Janez Pavel II. izdal encikliko, s katero je Božje delo povzdignil v osebno prelaturo: "Z zelo velikim upanjem usmerja Cerkev svojo pozornost in materinsko skrb v Opusu Dei, ki ga je - po božanskem navdihu - v Madridu 2. oktobra 1928 ustanovil božji služabnik Josemaria Escriva de Balaguer, da bo lahko vedno primerno in učinkovito orodje za odrešilno poslanstvo, ki ga Cerkev izvaja za življenje sveta."

Matesa

Juan Vila Reyes je bil eden prvih diplomantov IESE (Instituto de Estudios Superiores de la Empresa - visoka šola za poslovne študije), prestižnega študijskega centra Opusa Dei v Barceloni. Julija 1956 je ustanovil podjetje za tehnično podporo tekstilni industriji, delniško družbo Maquinaria Textil de Norte de Espa''a Sociedad Anonima - skrajšano Matesa. Podjetje je za le 12.000 USD odkupilo patent novega tkalnega stroja, po izumitelju imenovanega iwer; leta 1959 so na industrijskem sejmu v Milanu predstavili prvi prototip, ki je vzbudil le malo pozornosti, saj ni bilo očitno, zakaj naj bi iwer pomenil tako revolucionarno novost, kot so prepričevali predstavniki Matese.

Vendar je Reyesu ob pomoči tehnokratov Opusa Dei v bankah, medijih in državnih ustanovah uspelo "prepričati" španske državne organe, da je iwer perspektivni izvozni proizvod. Z državnimi subvencijami in garancijami za posojila poslovnih bank je Reyes v Pamploni zgradil tovarno in zaposlil več sto inženirjev. Proizvodne zmogljivosti (ki niso ničesar proizvajale) so Reyesu omogočile še večja posojila in dostop do izvoznih stimulacij. Reyes je v podporo "izvoznim strategijam" ustanovil še vrsto navideznih podjetij (največ v švicarskem kantonu Freiburg), skozi katera naj bi s sposojenim denarjem, za katerega so jamčili španski davkoplačevalci, vzpostavljal možnosti za izvoz "revolucionarnega" iwerja.

Kot so pokazale poznejše revizije, je Matesa potrošila za pripravo nikoli uresničenih izvoznih poslov le delček sposojenega kapitala. Reyes je velikodušno financiral Opusovo Navarsko univerzo v Pamploni, IESE in vrsto Escrivovih izobraževalnih projektov v tujini. Največji del sredstev pa je poniknil v nedoločljivih poslih z neulovljivimi podjetji v Liechtensteinu, Švici in Južni Ameriki. Kljub temu da Matesa ni nikoli izvozila nobenega iwerja, je podjetje s svojimi fiktivnimi dejavnostmi nadaljevalo vse do leta 1969. Ko se je balon končno razpočil, so lahko revizorji ugotovili le, da je v neizsledljive tokove mednarodnega kapitala izginilo 180 milijonov dolarjev, zavarovanih s španskimi državnimi garancijami. Opus Dei je seveda odločno zanikal kakršnokoli povezavo z Reyesom in Mateso, zanikali so celo dobro dokumentirane donacije njihovim univerzam ter projektom. Vendar nekdanji člani poročajo, da so si poslovni numerari ob propadu Matese medsebojno čestitali za uspešno izvedeno pillerio, ki je organizaciji priskrbela prva obsežnejša sredstva izven nadzora katerekoli države. Juan Vila Reyes je bil sicer aretiran in obsojen zaradi goljufije, vendar svojih poslov z Opusom Dei ni izdal in kralj Juan Carlos (sicer Escrivov kandidat za špansko krono) ga je kmalu pomilostil.

2: Rumasa

Jose Maria Ruiz-Mateos je začel kot mladi preprodajalec šerija v pokrajini Jerez de la Frontera. Bil je dedič bogate družine s tradicijo vinskih poslov, ki je segala celo do leta 1857. Leta 1958 mu je uspelo skleniti ekskluzivno pogodbo za dobavo vina britanski firmi Bristol, ki je obvladovala 10 % svetovne trgovine s šerijem. Leta 1963 sta oba z ženo postala izredna člana Opusa Dei, z obsežnimi dobički iz prodaje vina in pomočjo Opusovih članov v svetu bančništva in poslovnih krogih se je Ruiz-Mateos lotil gradnje svojega velikanskega poslovnega imperija. Februarja 1968 je svoj holding preimenoval v Ruiz-Mateos Sociedad Anonima, skrajšano: Rumasa.

Na svojem vrhuncu je bila Rumasa največje špansko poslovno združenje v zasebnih rokah. Njen promet je presegal 2 % BDP celotne Španije. Rumasa je nadzorovala 350 industrijskih, transportnih, farmacevtskih, živilskih in turističnih podjetij ter 20 bank v Španiji in v tujini. Zaposlovala je 40.000 delavcev, letno je iz Španije izvozila za 260 milijonov USD blaga in storitev. Opus Dei je iz Rumasinih financ uradno prejemal po 1,65 milijona dolarjev na leto (v povprečju). Vendar je bilo za poslovne stratege Božjega dela pomembnejše, da je Ruiz-Mateos kot poslušni supernumerari Opusovim tehnokratom dejansko prepustil vodenje svojega finančnega imperija - poleg samega Ruiz-Mateosa je bilo kar osem od dvanajstih Rumasinih izvršnih direktorjev članov organizacije. Ker Rumasa ni bila javna delniška družba, je bila v svojem poslovanju bistveno bolj svobodna kot delničarske korporacije. Strategi Opusa Dei so lahko s poslovnimi enotami po vsem svetu učinkovito in neizsledljivo prenašali obsežna finančna sredstva ter financirali svoje poslovne načrte od Hongkonga do Južne Amerike. Poznavalci ocenjujejo, da je Rumasa v svojih najboljših letih financirala praktično vso ekspanzijo Opusa Dei po svetu.

Rumaso je dejansko pokopalo reševanje Banco Atlantico, ki je začela toniti leta 1974, ko je nenadno zvišanje cen nafte pretreslo vse svetovno gospodarstvo. Ko je leta 1977 Atlanticin največji solastnik banka Continental Illinois ponudila na tržišču celoten blok svojih delnic, so španski strategi Opusa Dei Ruiz-Mateosu naročili, naj delež odkupi - Matesa je v posel takoj vezala 50 milijonov USD. Da bi dokončali prevzem Banco Atlantico, je morala Matesa odkupiti še Banco Latino za 13,5 mio USD. Banco Latino je obsežno kreditirala Fundacion General Mediterranea in še nekaj koncernov pod nadzorom Opusa Dei - in Ruiz-Mateos je vse Opusove dolgove takoj po prevzemu Banco Latino enostavno odpisal. Celotna operacija, z odpisanimi dolgovi vred, je že tako preobremenjeno Rumaso osiromašila še za prek 100 mio USD - Opusova podjetja Esfina, Fundacion General Mediterranea in še nekatera, ki so z neplačevanjem svojih dolgov spravila v težave tako Banco Atlantico kot Banco Latino, pa so lahko razbremenjena obveznosti poslovala naprej.

Leta 1978 je španska centralna banka Ruiz-Mateosa najprej opozorila, naj ustavi svoje neustrezno pokrite širitve, in zahtevala, naj Rumasa državnim revizorjem predloži overovljena finančna poročila o poslovanju holdinga, kar Opusu Dei ni nikakor ustrezalo, saj bi bili s tem razkriti skrivni finančni prenosi v projekte organizacije. Marca 1983 je španska vlada zasegla Rumaso in pričela postopek likvidacije. Revizije so pokazale, da je uprava prikrivala finančno "vrzel" v višini 2000 mio USD - večinoma na račun posojil z državnimi garancijami. Ruiz-Mateos je bil obtožen goljufije.

Vprašanje je, kdaj se je začel Ruiz-Mateos zavedati, da je Opus Dei zavestno izčrpal njegov finančni imperij do bankrota in da bodo tudi njega samega prepustili usodi ter zanikali kakršnokoli zvezo s poslovanjem Rumase. Po njegovem mnenju je Opus Dei tudi poskrbel, da je država zasegla Rumaso in s tem Ruiz-Mateosu onemogočila dostop do dokumentacije, s katero bi lahko dokazal svojo nedolžnost. Vendar Ruiz-Mateos Božjega dela ni poslušno ščitil kot Matesin Juan Vila Reyes. Proti državi je sprožil tožbo zaradi nezakonite zaplembe in javno obtožil nekatere pomembne člane ter sodelavce Opusa Dei.

Junija 1989 je bil Jose Maria Ruiz-Mateos izvoljen v Evropski parlament in je s tem pridobil začasno imuniteto. Vendar svoje svobode ni mogel ustrezno proslaviti: z rešilcem so ga morali odpeljati v bolnišnico, kjer so mu zdravniki zaradi mezenterialne tromboze odstranili meter črevesja. Tovrstna troboza je sicer običajno smrtna. Ruiz-Mateos se je na postoperativno okrevanje podal v ameriško bolnišnico Mayo, kjer so zdravniki skušali ugotoviti, kako je do bolezni prišlo. Ruiz-Mateos še zdaleč ni bil v letih, ko se mezenterialna tromboza običajno pojavlja; ob podrobnem pregledu niso našli nikakršnih znakov, ki bi pacienta uvrščali v rizično skupino za tovrstne tromboze; ob dejstvu, da se je tromboza akutno in nenadno izrazila prav v črevesju, so strokovnjaki klinike Mayo ugotovili, da je napad lahko povzročil le eden od strupov, ki so sicer v nekaterih vrstah rib, pajkov ali mehkužcev. Enostavneje povedano: Ruiz-Mateos je bil zastrupljen.

Ruiz-Mateos se je na sklepe španske vlade pritožil na Evropsko sodišče, ki je razsodilo, da je bila zaplemba Rumase protiustavna in da bi morali španski sodni organi Ruiz-Mateosu omogočiti pošteno sojenje. Vendar se to še vedno ni zgodilo in bolj malo verjetno je, da bi Ruiz-Mateos dobil priložnost pod sedanjo špansko vlado: poznavalci so prepričani, da bi proces, če bo do njega sploh kdaj prišlo, trajal več let in razkril vrsto za Opus Dei izjemno neprijetnih podrobnosti.

Ambrosiana

Že od same izvolitve Pavla VI. leta 1963 so Vatikan pestile finančne težave: proračun svetega sedeža je leto za letom izkazoval primanjkljaj med 20 in 30 mio USD. Poleg tega je italijanska vlada, ki so jo vodili socialisti, nameravala obdavčiti naložbe svetega sedeža, zato so se jih vatikanski strategi odločili diversificirati. V pomoč so si izbrali milanskega advokata Michelea Sidono, ki je skonstruiral odkup izjemno profitabilne Banca Cattolica del Veneto. Sidonovi posli z Vatikanom so pricurljali v javnost leta 1969 in naenkrat je postal slavna osebnost. Tudi najboljši poznavalci si še danes niso na jasnem, ali so se v Vatikanu zavedali, s kakšnim človekom imajo opravka: Michele Sidona je imel močne zveze v mafiji, bil je celo osebni prijatelj Vita Genoveseja. Vsekakor se je sodelovanje s Sidono za sveti sedež končalo slabo: po vrsti sumljivih transakcij je moral Sidona pobegniti iz Italije, vatikanske finance pa so imele najmanj 240 milijonov USD izgube.

Vatikanska banka IOR (začetnice pomenijo Instituto per l'Opere di Religione - Inštitut za verska dela) je dejansko hotela obdržati nadzor nad večino svojih boljših naložb, samo da bi ga v izogib napovedanemu obdavčenju izvajala prek podjetij v tujini. Sidona je nadzor nad Banco Cattolico del Veneto prepustil enemu izvršnih direktorjev Bance Ambrosiane Robertu Calviju, ki je postal izvajalec skritih transakcij med IOR in Ambrosiano. Calvi je kmalu za tem napredoval v generalnega direktorja.

Druga ključna oseba zgodbe o Ambrosiani je bil duhovnik Paul Casimir Marcinkus iz Chicaga, ki se je sicer izkazal kot sposoben organizator papeževih popotovanj - ob obisku na Filipinih je Pavlu VI. celo rešil življenje, ko je na letališču v Manili obvladal z nožem oboroženega napadalca. 24. decembra 1968 je postal nazivni škof Orta in papež ga je imenoval na položaj sekretarja IOR. Leta 1971 je Marcinkus postal predsednik IOR. Marcinkus je bil sicer odličen organizator in je zagotavljal oblast Opusa Dei v IOR, a vse, kar je vedel o bančništvu, se je naučil med enotedenskim obiskom pri štirih ameriških bankah: italijanski sodni organi so ga po propadu Ambrosiane sicer želeli zaslišati (čemur se je lahko kot državljan Vatikana izognil), vendar ob svoje skromnem bančniškem znanju Marcinkus najbrž ni niti razumel, kaj šele sam organiziral zapletene mreže mednarodnih operacij, ki je končno privedla do največjega finančnega škandala v zgodovini Italije.

Roberto Calvi je po pričevanju svojih družinskih članov večkrat zagotovil, da izvaja finančne operacije Abrosiane po dogovoru z Opusom Dei in za račun vatikanske banke IOR. Po Marcinkusovem in Calvijevem vzponu na čelo svojih bank so se pričele Ambrosianine naložbe vrteti v krogu mednarodnih in offshore podjetij z neznanimi lastniki - kot v "molznih" operacijah, ki so potopile Rumaso in Mateso.

Na primer, liechtensteinsko podjetje Nordeurop AG se je pri enoti Ambrosiane v Limi zadolžilo za skoraj 400 mio USD, ki jih ni nikoli vrnilo. Nordeurop AG je bila evropska podružnica panamskega United Trading, ki ga je ustanovila pravna pisarna švicarskega advokata Arthurja Wiederkerja, ki je bil hkrati predsednik Nordfinanz Bank, prek katere se je vrtel občuten delež sredstev Opusa Dei. Uradno je z United Trading upravljala Banca del Gottardo, po navodilih IOR. Banca Ambrosiana je za račun tajnega partnerja (po mnenju poznavalcev IOR) ustanovila podjetje Lovelok v Liechtensteinu, to pa je ustanovilo Banco del Gottardo in luksemburško podjetje Compendium S.A., ki je nakupilo pomemben zalogaj Ambrosianinih delnic (in se pozneje preimenovalo v Banco Ambrosiano Holding S.A.). 40 % delnic Compendium S. A. je bilo v lasti Banco Ambrosiano; 20 % v lasti Banco del Gottardo; in 40 % v lasti liechtensteinskega podjetja Radowal AG, ki ga je (tudi) ustanovila pisarna Arthurja Wiederkerja, skozi bančni račun pri IOR. Leta 1974 sta Lovelok in Radowal prenehala poslovati, vse njune dejavnosti in naložbe pa je prevzel United Trading.

Vse te zapletene povezave kažejo, zakaj je Banca Ambrosiana v Limi tako radodarno kreditirala povsem neznano liechtensteinsko podjetje in tako dolgo mirno prenašala izpade odplačil. Skozi vso to poslovniško mrežo je IOR (I. e., Opus Dei) dejansko nadzoroval Nordeurop AG in bil hkrati kot pomemben delničar Ambrosiane v položaju, da zagotovi ustrezne garancije, na podlagi katerih je podružnica v Limi kreditirala Nordeurop AG. S tem se je denar Ambrosianinih vlagateljev mimo italijanskih finančnih nadzornikov dejansko prenesel v Nordeurop AG, kjer je poniknil.

Roberto Calvi je trdil, da je s podobnimi transakcijami po navodilih Opusa Dei iz sistema Ambrosiane izčrpal prek 1300 milijonov USD. Po njegovih besedah naj bi z Ambrosianinim denarjem financirali tudi Solidarnost in rušenje komunističnega režima na Poljskem. "Po vsej Južni Ameriki sem zagotavljal sredstva za nakup bojnih ladij in druge vojaške opreme, namenjene boju proti prevratniškim dejavnostim dobro organiziranih komunističnih sil. Tem sredstvom gre zahvala, da se lahko Cerkev danes pohvali z novo avtoriteto v državah, kot so Argentina, Kolumbija, Peru in Nikaragva ..." je leta 1982 izjavil Roberto Calvi.

Zaradi tovrstnega "molzenja" je postala Banca Ambrosiana kreditno preobremenjena in po naftni krizi 1973-1974, ki je povzročila vsesplošno pomanjkanje prostega kapitala, je bilo sumljive naložbe vse teže skriti. Prve razpoke v finančnem pročelju Ambrosiane so se pričele pojavljati leta 1977 in aprila 1978 je italijanska centralna banka zaukazala revizijo. Inšpektor Gulio Padalino, ki je vodil skupino petdesetih revizorjev, je lahko ugotovil, da se zdijo Ambrosianine operacije znotraj Italije kar solidne, a stabilnost celotnega sistema je temeljila na naložbah v tujini, ki so bile povsem nepregledne. Padalino je pravilno posumil, da zapletena struktura zunanjih naložb dejansko prikriva sistem za nenadzorovan prenos finančnih sredstev.

Če Janez Pavel I. ne bi umrl, Italije ne bi nikoli pretresel škandal Bance Ambrosiane. Pač pa bi ves svet pretresel za Vatikan skrajno neprijeten škandal IOR in posledično razkril finančne malverzacije Opusa Dei. Z zamenjavo Marcinkusa bi Božje delo izgubilo nadzor nad IOR in italijanski sodni organi bi lahko iz vatikanske dokumentacije razvozlali povezave med IOR in United Trading, Banco del Gottardo, Nordeurop AG, Radowal, Lovelok in drugimi offshore podjetji, skozi katera je odtekal kapital Ambrosiane. S smrtjo Papa Lucianija pa so na ključnih položajih ostali isti ljudje in pilleria se je lahko nadaljevala.

Calvi je na primer v imenu Ambrosiane odkupil 100.000 delnic madridske Banco Occidental, kar je predstavljalo 10 % njene vrednosti. Investicija ne bi bila nič posebnega, če ne bi Abrosiana tega bloka delnic odkupila za kar desetkratno tržno ceno; na videz nesmiselna poteza postane razumljiva, če vemo, da je Calvi odkupil delnice v lasti švicarskega podjetja Zenith Finance S. A. - leta 1980 je postal direktor podjetja že znani Arthur Wiederkehr. Banco Occidental je od leta 1977 sodelovala s prav tako znano Rumaso, s katero je delila vrsto komplementarnih depozitov; leta 1980 je Banco Occidental, ki je med tem z Ambrosianinim kreditom nakupila 1 % Ambrosianinih delnic (kar je utrdilo njen finančni položaj), Rumasi odobrila srednjeročno posojilo v višini 80 mio USD - denarja Rumasa seveda nikoli ni vrnila.

Leta 1980 je Calvi še lahko dokončal finančno konstrukcijo, ki je italijanskim desničarjem omogočila prevzem medijske hiše Rizzoli in s tem enega najvplivnejših italijanskih časopisov Corriere della Sera. Uradno sta odkup nadzornega deleža organizirala Licio Gelli in Umberto Ortolani, v poznejši zgodovini razkrita kot pomembna člana prostozidarske lože P2; a dejansko je njuno operacijo s 76 mio USD financiral United Trading, seveda s krediti na račun sistema Ambrosiane. Za popolno rekonstrukcijo podjetja Rizzoli pod novimi lastniki je enota Ambrosiano Services v Luksemburgu pri banki Rothshild odkupila 189.000 delnic podjetja Rizzoli v lasti Zirka Corporation iz Liberije za 46,5 mio USD - po dvajsetkratni ceni; poleg tega je enota Ambrosiano Andino na račun podjetja Zirka prenesla 95 mio USD kot kredit panamski firmi Bellatrix, ki jo je ustanovil United Trading. S še 8 mio USD neposrednega posojila Bellatrixu (ki po prevzemu niti ni bil zaveden med delničarji hiše Rizzoli) in krediti v korist drugih udeležencev je za prevzem Corriere della Sera v škodo Ambrosiane odteklo 260 mio USD - in nadzor hiše Rizzoli je bil realiziran prek anonimnih podjetij v tujini, nad katerimi italijanski finančni organi niso imeli avtoritete. Ambrosianin finančni položaj je bil sedaj že tako preobremenjen, da je bilo najbrž le še vprašanje časa, kdaj bo počilo.

Sodeč po njegovih dejanjih se Roberto Calvi ni zavedal povezanosti med P2 in Opusom Dei. Še iz njegovih zadnjih pogovorov z družino in najožjimi sodelavci je mogoče sklepati, da je Calvi videl v Opusu Dei zaveznike, medtem ko sta mu bila Gelli in Ortolani sumljiva. Calvi je v tem času večkrat obiskal IOR in skušal vatikanske finančne stratege prepričati, naj nekako pokrijejo obveznosti United Tradinga: kljub statusu najvišjih ugodnosti so samo letne obresti za posojila United Tradinga presegale 50 mio USD, Calvi pa je moral z vrhunskim finančnim žongliranjem skrivati dejstvo, da panamsko podjetje ni odplačevalo niti glavnice niti obresti. Ker pri IOR ni dobil nikakršnega uporabnega odziva, je skušal Calvi kot vsak iznajdljiv bančnik Ambrosiano rešiti z novimi vlagatelji - in pri tem je najbrž zaradi politične naivnosti zagrešil usodno napako: dogovarjati se je pričel z italijanskimi socialisti.

Za Opus Dei in P2 je bilo to nedopustno: če bi njihovi politični sovražniki s finančnimi vložki kupili pravico do sedeža v nadzornem svetu Ambrosiane, bi s tem pridobili vpogled v finančne transakcije, ki so morale ostati skrite. Kazen je bila zato bliskovita: še preden je bil prevzem podjetja Rizzoli končan, je milansko sodišče Calviju zaradi suma nedovoljenega izvoza kapitala odvzelo potni list. 20. maja 1981 je italijanska finančna policija Calvija aretirala pod obtožbo, da je skozi sistem offshore podjetij odnašal Ambrosianin kapital v tujino.

Obtožba je bila smešna: v Italiji so takrat formalno res še veljali strogi zakoni o iznosu kapitala, a dejansko so jih vsi bančni in borzni finančniki bolj ali manj zvito kršili, sodni organi pa so kršitve redno spregledali: Italija je bila del skupnega evropskega trga, zato denarja preprosto ni bilo mogoče obračati samo znotraj države; v sklopu usklajevanja s skupnim evropskim pravnim redom je bila nova finančna zakonodaja že v postopku. Roberto Calvi ni bil aretiran zaradi suma poneverbe (kar je po navodilih Opusa Dei in za račun IOR dejansko počel), ampak se je kot edini italijanski finančnik znašel v zaporu zaradi poslovnih operacij, po katerih so posegali vsi, državni organi pa so jih pragmatično tolerirali, če ne celo spodbujali.

S Calvijevo aretacijo se je pričel sistem Abrosiane sesuvati. Najprej je s 100 mio USD veliko finančno "luknjo" propadla Banco Occidental - delnice, ki jih je Calvi kupil za desetkratno ceno, je Ambrosiano Holding prodal za 1 mio USD (kar je pomenilo 40 mio USD izgube) španski Banco Vizcaya. Banco de Espag''a je prevzela 51 % Banco Occidental za simbolično 1 peseto, s poravnavami in odpisi sanirala dolgove ter svoj delež v spet likvidni banki po tržni ceni prodala Banco Vizcaya, ki je po združitvi z Banco Bilbao postala največja španska banka - vodi jo sodelavec Opusa Dei Alvarez Rendueles. Podobno so propadale druge Ambrosianine naložbe, premnogi ostanki pri Calvijevi banki visoko zadolženih podjetij pa so se po intervencijah državnih bank razbremenjeni dolgov in spet likvidni znašli v rokah sodelavcev Opusa Dei. Dejansko so denar izgubljali le Ambrosianini vlagatelji.

Calvijeva družina je skušala intervenirati pri vseh mogočnikih: Calvijeva žena je obiskala Giulia Andreottija, njegov sin je skušal prek apostolskega nuncija v New Yorku doseči, naj bi IOR priznala svojo udeležbo in s tem Roberta Calvija razbremenila obtožb, da je vse nezakonite opreracije počel po lastni presoji in za svoj račun. Vendar ni pomagalo: Opus Dei je Calvija pustil na cedilu in zaradi kršitve zakonodaje o izvozu kapitala so ga obsodili na štiri in pol let zapora ter 13,5 mio USD finančne kazni. Medtem ko je Calvi na prostosti čakal na izid pritožbe oziroma pravnomočnost obsodbe, se je še vedno trudil rešiti Ambrosiano, a vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Strategi Opusa Dei so preprečili vse poskuse, da bi Calvi stanje svoje banke izboljšal z udeležbo novih vlagateljev, v Vatikanu pa z "božjim bankirjem" ni hotel nihče več govoriti; Calvi je bil odpisan.

Vendar je bil Roberto Calvi še vedno nevaren. Morda se mu je šele po obsodbi pričelo dozdevati, da bo le on grešni kozel, ki bo kriv za vse izgube Ambrosiane, medtem ko bodo resnični manipulatorji odnesli celo kožo in Ambrosianin kapital v tujini. Prek svojih zvez je začel Vatikanu groziti: Ambrosiana in IOR bosta šla skupaj pod vodo, če IOR ne bo pokril svojih obveznosti! Calvi je bil kmalu ponovno sprejet, a vsa dogovarjanja so se izkazala kot zavlačevanje. Končno je Calvi kardinalu Luigiju Menniniju na sestanku 20. maja 1982 zagrozil: "Pazite! Če pride na dan, da ste dejansko vi dajali denar za Solidarnost, v Vatikanu ne bo ostal niti kamen na kamnu!" (Sveti sedež je skušal v celoti zanikati, da bi se Calvi in Mennini sploh sestala - vendar je Calvijev spremljevalec celoten pogovor posnel na skriti magnetofon.) 7. junija 1982 je Calvi upravni odbor Ambrosiane obvestil, da je zaradi njegovih transakcij za račun in po navodilih IOR v nevarnosti 1300 milijonov USD. Naslednjega dne je Roberto Calvi iz arhiva Ambrosiane odnesel dve zajetni škatli dokumentov - po njegovih besedah so bili to papirji, s katerimi bi lahko dokazal, da so ga v Ambrosianine sumljive transakcije zavedli "duhovniki"; kam je dokumente skril, še danes ni znano - vsekakor pa so popolnoma izginili.

9. junija 1982 je bil Calvi spet v Rimu - naslednjega dne naj bi nastopil pred kardinalsko komisijo, ki naj bi ji razložil poslovne odnose med IOR in Ambrosiano. A Calvi je sestanek odpovedal z obrazložitvijo, da ima bistvene dokumente v tujini in da jih brez potnega lista ne more dobiti - jasno sporočilo Opusa Dei, da so za IOR obtožujoči dokumenti na varnem: Calvi je bil namreč prepričan, da mu strežejo po življenju.

Imel je prav. Še istega dne so mu "prijatelji" prinesli ponarejeno kopijo naloga za aretacijo in Calvi se je odzval po predvidevanjih: takoj je odpotoval v svoj vikend ob jezeru Como (njegova hiša v kraju Drezzo je stala le 50 m od švicarske meje) in pobegnil čez mejo. 18. junija 1982 so Calvija našli mrtvega v Londonu: obešen je bil na zidarskem odru pod mostom Blackfriars, njegovi žepi so bili polni kamenja in bankovcev, v hlače je imel zataknjeno opeko. Britanski preiskovalci so smrt pripisali samomoru, čeprav so strokovnjaki opozarjali, da kaže neobičajna "oprema" trupla na kazenski umor mafije ali napolitanske Camorre; obe sta s propadom Ambrosiane izgubili precej opranega denarja. Januarja 1999 je dal Calvijev sin truplo ponovno pregledati in milanski patologi so potrdili, da se res ni mogel obesiti sam: na rokah ni bilo nobenih sledi materialov iz vrvi ali zidarskega odra - Calvi se jih torej ni dotaknil; poleg tega so na mrtvečevih rokah našli sledi DNK neznane osebe, očitno nekoga, ki je pomagal truplo obesiti.

(prihodnjič: imena in položaji - konkretna moč Opusa Dei v Vatikanu, mednarodni politiki in okoli nas)