Opus Dei

Brezskrupulozni boj za oblast in pilleria sta Božjemu delu zagotovila poseben, privilegiran status znotraj rimskokatoliške cerkve, Josemaria je postal "blaženi". Organizacija razpolaga z milijardami dolarjev lastnega kapitala in dejansko nadzoruje finance svetega sedeža. V Vatikanu se ji nihče več ne upa nasprotovati. Pohvali se lahko s pomembnimi položaji v vladah ter mednarodni politiki in tudi v naši okolici najdemo njegove sledi -

Opus Dei

3. del

Kdo je kdo

Za Opus Dei najpomembnejša osebnost je nedvomno papež Janez Pavel II.; skrajno konzervativni Kristusov namestnik zanesljivo ni formalni član organizacije, vsekakor pa ga moramo šteti med sodelavce: pod njegovim pontifikatom je Božje delo doseglo vse, kar so si Escrivovi nasledniki želeli, od privilegiranega statusa osebne prelature, množice škofovskih nazivov do uradne beatifikacije ustanovitelja. Kar petdeset duhovnikov Opusa Dei nosi častni naziv kaplana papeškega doma. Janez Pavel II. je do sedaj imenoval že 122 kardinalov (vseh skupaj jih je 165) in zanesljivo lahko trdimo, da nobeden od teh 122 ni nenaklonjen Opusu Dei.

Robert Hutchinson navaja obširen spisek položajev, ki jih člani Božjega dela zasedajo v Vatikanu. Dr. Carl Anderson je podpredsednik Instituta Janeza Pavla II. za družino. Monsignor profesor Lluis Clavell Ortoz-Lepizo je magnifico rettore Atteneo Romano della Santa Croce in podsekretar vatikanskega sveta za kulturo. Virgil C. Dechant in Jose Angel Sanchez Asiain sta centralna direktorja vatikanske banke IOR. Monsignor Enrique Planas y Comas je direktor Filmotece Vaticana. Joaquim Navarro-Valls je vodja vatikanskega urada za stike z javnostjo. Monsignor Stanislaw Dziwisz je vodja papeškega urada za splošne zadeve in osebni tajnik Janeza Pavla II. Dr. John M. Haas je predsednik mednarodnega inštituta za kulturo, ki ga je papež ustanovil kot orodje za reevangelizacijo svetovne kulture. Nadškof Julian Herranz Casado je predsednik sveta za interpretacijo zakonskih besedil in sopredsednik sveta papeževih svetovalcev. Profesor Gonzalo Herranz Rodriguez, sicer vodja oddelka za biokemijo na univerzi v Pamploni, je predsednik direktorskega sveta Pontifikalne akademije za življenje. Vsi ti se poleg v opisanih pojavljajo še v mnogih drugih funkcijah, kot uradni svetovalci ali člani svetov za kulturo, družino, svetnike ... Aktualni "Oče" Opusa Dei Javier Echevarria je veliki kancler Atteneo Romano della Santa Croce, uradni svetovalec Kongregacije za svetniške zadeve ter uradni svetovalec Kongregacije za duhovništvo, ki odloča o karierah tisočev škofijskih duhovnikov po vsem svetu. In vse to je le delček položajev, ki jih pripadniki in simpatizerji Božjega dela zasedajo v Vatikanu.

V ilustracijo vpliva Opusa Dei v mednarodni politiki omenimo le nekaj imen, ki sodijo med sodelavce ali člane organizacije: španski ministrski predsednik Jose Maria Aznar - Jesus Ynfante (Le Monde Diplomatique) omenja celo vrsto sodelavcev Opusa Dei v španski vladi; perujski predsednik Alberto Fujimori; aktualni francoski predsednik Jacques Chirac, nekdanji francoski predsednik Valerie Giscard d'Estaing in nekdanji predsednik francoske vlade Alain Juppe - FranĐ'ois Normand (Le Monde Diplomatique) je sprožil pravi val protestov, ko je naštel vrsto članov Opusa Dei v Juppejevi vladi; nekdanji predsednik italijanske vlade, medijski mogotec in vodja Forza Italia Silvio Berlusconi; nekdanji argentinski predsednik Carlos Menem; vodja Solidarnosti in nekdanji poljski predsednik Lech Walensa; predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch; predsednik Unesca Frederico Mayor; direktor ameriškega Zveznega preiskovalnega urada Louis J. Freeh. Na listi, ki jo vzdržuje organizacija Catholics for Choice (http://www.population-security.org/cffc-97-01.htm), najdemo še dve v Sloveniji dobro znani imeni: nekdanji predsednik Evropske komisije Jacques Santer in nekdanji avstrijski zunanji minister Alois Mock. Že ta kratki seznam jasno izraža politično orientacijo in moč Božjega dela.

Povej mi, s kom se družiš ...

Le nekaj dni po krvavem državnem udaru leta 1973 je Jose Maria Escriva prihitel v Santiago, da bi sodeloval na proslavi v čast "svojega duhovnega sina" generala Pinocheta. Ob njegovi zlati poroki, 18. februarja 1993, je čilskemu diktatorju naklonil "posebni apostolski blagoslov" sam papež Janez Pavel II. Ko je čilska vlada v letih 1997-98 (neuradno) premišljala, če bi spoštovala Pinochetu zagotovljeno amnestijo, ne pa tudi priznala sedeža dosmrtnega senatorja, ki si ga je izgovoril v pogajanjih o sestopu z oblasti, je "ustavno pravico" nekdanjega diktatorja glasno branil eden najpomembnejših čilskih dostojanstvenikov RKC: monsignor Jorge Medina si je za svoj najbolj odmevni javni nastop izbral nedeljo, 18. januarja 1998 - dan, ko ga je Janez Pavel II. povzdignil v kardinala. Ko so leta 1999 britanske oblasti Pinocheta zadržale v hišnem priporu, ker je španski sodnik zahteval njegovo izročitev zaradi zločinov proti človeštvu, je vatikanska diplomacija večkrat posredovala v korist čilskega "dosmrtnega senatorja"; ob vrsti formalnopravnih zapletov je zahtevek za ekstradikcijo pogorel in Augusto Pinochet Uguarte, eden najhujših zločincev 20. stoletja, se je lahko mirno vrnil v domovino.

Simpatije, ki jih Vatikan pod taktirko Opusa Dei izraža v korist čilskega diktatorja, pomenijo le enega mnogih namigov, kako si ta skrajno konzervativna katoliška organizacija predstavlja idealno družbo. Nekdanji duhovnik Opusa Dei Vladimir Felzman je Vatikan opozarjal, naj ne hiti z Escrivovo beatifikacijo, saj je ustanovitelj Opusa Dei večkrat izražal celo "razumevanje" do Adolfa Hitlerja. Po Escrivovem mnenju je caudillo Franco prav s Hitlerjevo pomočjo obranil krščanstvo pred komunizmom. Felzman navaja, da mu je Escriva osebno rekel, kako zgodovina Hitlerja "obravnava nepošteno": "Nikoli ne bi mogel pobiti 6 milijonov Židov. Največ 4 milijone bi jih lahko bilo." Po mnenju Escrive je bil "Hitler proti Židom, Hitler proti Slovanom, torej Hitler proti komunizmu", zato je bil Hitler zgodovinsko koristna osebnost. Komisija, ki je obravnavala Escrivovo beatifikacijo, Felzmanovega pisnega opozorila ni upoštevala.

Opus Dei se je rodil v Francovi Španiji. Pod oblastjo caudilla se je prvič povzpel na oblast, v zadnjih Francovih vladah so bili člani Opusa Dei bistveno številčnejši kot falangisti. V ozračju skrajnega protiliberalizma in nasilne katolizacije je Opus Dei prevzemal vajeti vladnih služb, medijev ter finančnih institucij in s sumljivimi finančnimi transakcijami prenašal obsežna sredstva v neizsledljive tokove mednarodnega kapitala. Pod Francovo diktaturo je Opus Dei z veliko državno pomočjo ustanavljal študijske centre in univerze, namenjene predvsem katoliški eliti, ki se je poleg poslovnih spretnosti navzela tudi konzervativne miselnosti in zato ostala vse življenje dovzetna za sugestije svojih učiteljev.

Francova Španija je pomenila očitno plodna tla za rast Opusa Dei, ki je svoje strategije oblikoval v okolju brezpravnega tiranstva - in v takih okoljih se še danes najbolje znajde. Verniki Joseja Marie Escrive uspevajo v diktaturah brez utrjenega pravnega reda, kjer je mogoče vladati skozi pooblaščeno elito in se poglavitna vprašanja rešujejo v zaprtih krogih, "med prijatelji"; družbe, v katerih uspeva pilleria, so pisane na kožo Opusu Dei. Zato je razumljivo, da ima organizacija največ moči na celini z največjimi socialnimi razlikami in večinskim deležem katoliških vernikov - v Latinski Ameriki.

V Latinski Ameriki se je pričel Opus Dei uradno širiti v petdesetih letih. Marca 1950 so odprli prve uradne centre v Čilu in Argentini; leta 1951 v Venezueli in Kolumbiji; 1952 v Braziliji, Ekvadorju, Gvatemali, Peruju in Urugvaju. Oglejmo si modus operandi Opusa Dei na treh državah.

Argentina

Ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let, ko je privlačnost Juana Perona zbledela in je Argentini grozila državljanska vojna, je Opus Dei že zbral prek tisoč članov med katoliško elito. Eden od teh je bil tudi general Juan Carlos Ongania, ki je leta 1966 izvedel državni udar in prevzel oblast. Ongania je pozneje vzneseno izjavil, da ga je k prevratu spodbudil občutek "osebne poklicanosti", ki ga je doživel med verskim počitkom v centru Opusa Dei. Skupaj s kolegi je delil prepričanje, da bodo "krščanstvo in vojaške vrednote španskega plemstva" prerodile skorumpirano argentinsko družbo. A čeprav je Ongania za kratek čas zares omejil med Peronovo vladavino razbohotlo politično korupcijo, je njegov režim dejansko postavil osnove in bil zato uvod v skrajno desne in skrajno krvave vojaške diktature, ki so Argentini vladale v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Peron, ki je moral Argentino že prej zapustiti, je iz Madrida toplo pozdravil prevrat Onganie. Nekdanji argentinski predsednik, ki je sicer načrtoval tudi lastno vrnitev v domovino, se je v Madridu odlično počutil - zlobni jeziki porečejo, da sta se Franco in Opus Dei Perona tako razveselila predvsem zato, ker je s seboj prinesel 400 ton zlata (po takratnih cenah vrednih približno 1400 milijonov ameriških dolarjev), ki ga je deponiral pri španski vladi. Sledi Peronovega zaklada so pozneje izginile, znan je le podatek, da je bilo zlato leta 1973 ponujeno v prodajo kot lot BOR1345, kupnina pa se je zbirala na računu fiktivnega podjetja VITALITA pri podružnici Banque Credite de Suisse. Za nadzor transferjev je bil uradno pooblaščen generalni inšpektor italijanskega finančnega ministrstva profesor De Nardo, katerega poznejši dogodki v zgodovini italijanskih financ povezujejo z Liciom Gellijem, velikim mojstrom prostozidarske lože P2. Ko je bil Juan Peron septembra 1973 ponovno izvoljen za predsednika Argentine, je postal Licio Gelli finančni svetovalec vlade in argentinski častni konzul v Firencah.

Po smrti Juana Perona julija 1974 in kratki vladavini njegove vdove Isabelite ("Evite") je marca 1976 oblast v Argentini prevzela vojaška hunta, ki jo je vodil general Jorge Rafael Videla. Leta 1976-1983 veljajo za najmračnejša v argentinski zgodovini. Vojaška hunta je organizirala t. i. umazano vojno, da bi iztrebila "levičarski terorizem", kar je pomenilo ugrabitve, mučenja, umore in sploh pregon vseh, ki so se jim drznili ugovarjati; v umazani vojni je po uradnih podatkih argentinske vlade izginilo 9000 ljudi, po navedbah Amnesty International in sorodnikov žrtev pa kar 30.000. V podatkih o zločinskem delovanju generalske hunte, ki so pričeli prihajati v javnost ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let, se pojavljajo tudi imena visokih dostojanstvenikov rimskokatoliške cerkve.

Organizacija sorodnikov žrtev umazane vojne, znana kot "Matere s trga Mayo", je leta 1995 zahtevala, naj argentinska vlada diplomatsko prtisne na Italijo, da bi ta sprožila kazenski postopek proti nekdanjemu vatikanskemu pronunciju v Argentini. Pio Laghi, ki je po zlomu generalske hunte zapustil Argentino in do leta 1990 deloval kot papežev zastopnik v Washingtonu, je obtožen, da je v vatikanski ambasadi v Buenos Airesu vzdrževal listo izginulih, ki so jo rimskokatoliški dostojanstveniki vsakih 10 do 14 dni "usklajevali" neposredno s predstavniki argentinske vojske. Za Vatikan neprijetna zadeva je izbruhnila 13. aprila 1995, ko je skrivne liste javno potrdil oče Frederico Richards, duhovnik irskega rodu, ki je v času generalske hunte urejal časopis irske skupnosti v Argentini The Southern Cross. Zaradi pisanja o izginulih (ki so jih vsi drugi argentinski časopisi popolnoma spregledali) je bilo tudi Richardsovo uredništvo tarča huntinih pritiskov. Ko je izginila Richardsova 21-letna nečakinja, se je oče Fred podal po pomoč k pro-nunciju - in tam je videl inkriminirane spiske.

Matere s trga Mayo Laghija obtožujejo, da je s skrivanjem podatkov o izginulih, za katere so na vatikanski ambasadi dobro vedeli, da so v rokah argentinske vojske, hunti omogočal, da je svoje krvavo delo opravljala brez pozornosti domače in mednarodne javnosti, ter so tako zakrivil smrt tisočev, ki bi jih bila vojska sicer prisiljena izpustiti, če bi bilo njeno početje javno znano. Laghi sicer odgovarja, da mu je tajnost omogočala posredovanje v korist vsaj nekaterih ugrabljenih, a podatki kažejo, da so bili Laghijeve intervencije deležni le zelo redki pripadniki bogatih katoliških družin. Oče Richards še navaja, da je podoben seznam vzdrževal tudi škof Adolfo Tortolo, vrhovni vikar argentinskih oboroženih sil - prav tako v strogi tajnosti. Poznavalci trdijo, da sta tako Laghi kot Tortolo sodelavca Opusa Dei.

Argentinska vlada se danes javno opravičuje, ker je država v letih po drugi svetovni vojni odprtih rok sprejemala nacistične zločince, kot so Adolf Eichman, Franz Stangl, Gustav Wagner, Klaus Barbie in Ante Pavelič - zločince, ki so jih v Argentino pretihotapili po vatikanskih "podganjih stezah" in z diplomatskim priporočilom svetega sedeža. Moč Opusa Dei je v zadnjih letih v Argentini toliko zbledela, da vlada pod pritiskom domače in mednarodne javnosti odpira arhive iz mračnejših časov, zato je pričakovati še nove podrobnosti o vlogi Vatikana med desetletji vojaških diktatur.

Čile

Po odprtju prvega centra leta 1950 je Opus Dei v Čilu neverjetno hitro zbral prek 2000 članov in sodelavcev. Ključna oseba organizacije je bil takrat še mladi španski duhovnik Jose Miguel Iba''ez Langlois, ki je postal najvidnejši ideolog Opusa Dei v Južni Ameriki. Med prvimi, ki jih je pritegnil v organizacijo, sta bila mlada aktivista skrajne desnice Jaime Guzman in Alvaro Puga. V šestdesetih letih sta Guzman in Puga postala urednika časopisa El Mercurio, kjer je Langlois sodeloval kot literarni kritik.

Vatikan je v Čilu prvotno podpiral krščanske demokrate in njihovega predsednika Eduarda Freia, vendar se je Langlois s poročili o dogovarjanju z levičarsko usmerjenimi sindikati potrudil, da je Frei izgubil zaupanje svetega sedeža. Čeprav je zmernemu desničarju Freyu že skoraj uspelo ukrotiti čilsko inflacijo ter z dogovarjanjem vzpostaviti stabilnejše razmere v državi, sta ga tako Vatikan kot Richard Nixon hotela nadomestiti z bolj konzervativno osebo. Kot alternativno, skrajnejšo desno politično strujo je Opus Dei organiziral ustanovitev Instituta za splošne študije, ki ga je sofinancirala tudi CIA. Okoli instituta se je zgradilo jedro konzervativnih ekonomistov, pravnikov, publicistov in tehnokratov - prav ta skupina je pod vodstvom Guzmana in Puge dejansko razbila glasove desnice in tako omogočila zmago socialista Salvadorja Allendeja.

Načrt za destabilizacijo države in prevzem oblasti so izdelali v Opusovem Institutu za splošne študije. Po Pinochetovem državnem udaru septembra 1973 je postal Alvaro Puga generalov predstavnik za stike z javnostjo; še eden od Institutovih direktorjev Herman Cubillos je zasedel položaj zunanjega ministra; soustanovitelj Instituta za splošne študija Pablo Baraona je postal minister za gospodarstvo; tretji soustanovitelj Jaime Guzman je spisal novo čilsko ustavo. Vsaj še dva člana vojaške hunte, admiral Jose Merino in general Jaime Estrada Leigh, sta dokazano pripadala Opusu Dei. Čilski izobraževalni sistem so zaporedno vodili trije ministri iz vrst Opusa Dei, ki je prispeval še vrhovnega nadzornika izobraževanja in dekana (edine) Katoliške univerze. Tehnokrati iz vrst Opusa Dei so povsem obkrožili generala Pinocheta in zanesljivo lahko trdimo, da diktator ni mogel nikoli sprejeti nobene odločitve mimo vednosti, kaj šele proti volji vernikov Escrive.

Kot zanimivost dodajmo le še, da je Alvaro Puga celo spisal dnevnik o svoji kampanji proti predsedniku Allendeju. S finančno podporo CIA je bilo besedilo Diario De Vida de Ud objavljeno v knjigi, skupaj z zbirko najbolj virulentnih člankov, ki jih je Puga napisal še kot urednik El Mercuria. Enrique Campos Mendez, novi urednik iz vrst Opusa Dei, je v uvodu poudaril, kako je Puga pravilno napovedal atentat na Allendeja in njegovo "preroško vizijo" pripisal kar božanskemu navdihu!

Papež Janez Pavel II. je čilsko rimskokatoliško cerkev temeljito očistil "mehkih" škofov in na njihove položaje imenoval člane ter simpatizerje Opusa Dei.

Peru

Leta 1957 je Jose Maria Escriva izvedel, da bi Vatikan želel v Peruju preizkusiti, kako z avtoritarnimi idejami Opusa Dei zaustaviti širitev marksistične ideologije v deželah tretjega sveta. Organizacija je prevzela na novo ustanovljeno prelaturo revne hribovite pokrajine Yauyos, s centrom v mestu Ca''ete, 150 km južno od Lime. Najprej so vzpostavili radijsko postajo Radio Estrella del Sur, ki je oddajala verski program in škofijske novice. Leta 1964 je Opus Dei ustanovil drugo radijsko postajo Radio ERPPA - Escuelas Radiofonicas Populares Andinas, ki je oddajala izobraževalni program 300 krajevnim šolam. Vse župnije prelature so dobile radijske zveze, po katerih so center obveščali o izrazih socialnega nezadovoljstva.

Seveda, Opus Dei perujske operacije ni financiral iz lastnih sredstev. Večino denarja je prispevala nemška katoliška dobrodelna organizacija Adventiat, ki se financira iz državnega verskega davka 28 milijonov nemških katolikov. Bistvena sredstva je prispeval še ameriški US AID.

"Izobraževalna" dejavnost Opusa Dei je bila po mnenju Vatikana tako uspešna, da je papež Pavel VI. prvega prelata Yauyos, Don Ignacia de Obergoza, oktobra 1963 povzdignil v nazivnega škofa Ariassa. S tem primerom uspeha je regionalni vikar Manuel Botas prepričal vatikanskega nuncija v Peruju, da zna pohod teologije osvoboditve in marksizma zaustaviti le Opus Dei in v nekaj mesecih si je še pet članov Božjega dela v Peruju nadelo škofovske mitre.

Z novimi škofi in novimi sredstvi mednarodnih dobrodelnih in izobraževalnih organizacij se je Opus Dei po vsej Južni Ameriki, najprej pa prav v Peruju, podal v boj za nadzor nad katoliškimi univerzami. Ob podpori papeškega nuncija so kot prvo osvojili univerzo v Piuri (industrijsko mesto 1000 km severno od Lime), kjer so si bogate meščanske družine želele bolj konzervativnega izobraževanja za svoje mladince. Da bi projekt uresničili, je Opus Dei leta 1966 iz Španije poslal dva redna člana: eden od njiju je bil je bil sociolog Alberto Moncada, ki je prav v Peruju spoznal "ogromni razkorak med učenjem Escrive in krutimi realnostmi, s katerimi se srečujejo katoliki tretjega sveta". Po treh letih v Piuri je zapustil Opus Dei in svet še danes opozarja na nepoštene metode in socialno nepravične cilje organizacije.

Kljub redkim glasovom nasprotovanja je Opus Dei uspešno prevzel večji del perujskega izobraževalnega sistema, ki je še danes pod njegovo popolno oblastjo. Z elitnim izobraževanjem in indoktrinacijo bogate manjšine te revne andske države se je organizacija vsidrala v vseh vejah politične, ekonomske in vojaške oblasti Peruja. Opus Dei je poglavitni organizator koalicije poslovnih ter bančnih mogotcev, visokih državnih uradnikov in vojaških oficirjev, ki je leta 1990 pripeljala na oblast Alberta Fujimorija. Odlični službi za stike z javnostjo je Fujimorija sicer uspelo predstaviti kot sodobnega politika, ki Peruju prinaša ekonomski razcvet, a dejansko so ukrepi novega predsednika še hitreje poglabljali socialne razlike v tej revni andski državi. Rastoče socialno nezadovoljstvo je dolgo ostalo prikrito, a prej ali slej je moralo izbruhniti, tako očitno, da so dogodki v Limi pritegnili pozornost vsega sveta.

17. decembra 1996 je skupina dobro oboroženih borcev Revolucionarnega gibanja Tupac Amaru (MRTA) vdrla v rezidenco japonskega ambasadorja v Limi in na diplomatskem sprejemu zajela prek 400 talcev, članov diplomatskega zbora in predstavnikov čilske elite, vključno z mlajšim bratom predsednika Fujimorija. Kriza se je vlekla 126 dni, dokler niso 5. maja 1997 iz podzemnih tunelov v rezidenco vdrle posebne enote čilske vojske ter v petnajstih minutah onesposobile vseh 14 napadalcev; v opozorilo drugim revolucionarjem so vojaki sistematsko postrelili vse ranjene borce Tupac Amaru (med drugimi tudi dve dekleti, ki sta po pričevanju očividcev na kolenih prosili za milost) in predsednik Fujimori, ki je v rezidenco vstopil le nekaj minut po koncu boja, je lahko zmagoslavno izjavil: "Uporniki so bili izničeni!"

Alberto Fujimori je s svojim odločnim nastopom postal heroj mednarodnega boja proti terorizmu. Vendar ima ta perujska "zgodba o uspehu" še enega, najbrž pomembnejšega "junaka". Razvlečena pogajanja, med katerimi so gverilci v dokaz dobre volje izpustili vse razen 72 talcev, je vodil nadškof Juan Luis Cipriani, ki je prav s svojimi diplomatskimi spretnostmi varnostnim silam zagotovil dovolj časa, da so lahko izkopale dolge tunele do rezidence.

Fujimori si je Ciprianija izbral mimo volje perujskega metropolita, kardinala in nadškofa Lime Augusta Vargasa Zamore, ki je sicer jezuit. Fujimorija in Ciprianija vežeta dolgo prijateljstvo in skupna ideologija: Juan Luis Cipriani, takrat še nadškof gorske pokrajine Ayacucho, je numerari, redni član Opusa Dei; tega prevejanega pogajalca, nosilca več doktorskih nazivov in nekdanjega olimpijskega atleta, ki s svojim nastopom in pojavo najbolje izraža elitizem celibatnih članov Opusa Dei, čaka po mnenju poznavalcev še velika prihodnost. 13. januarja 1999 je takrat 56-letnega Ciprianija papež Janez Pavel II. imenoval za nadškofa Lime, na položaj, ki po tradiciji vodi h kardinalskemu klobuku; Cipriani je tudi svetovalec Kongregacije za duhovništvo in velja za enega pomembnejših stebrov moči Opusa Dei znotraj vatikanske kurie. Če bo Cipriani še pravočasno dosegel kardinalski naziv, bo nedvomno najresnejši kandidat za naslednjega Kristusovega namestnika na Zemlji, s čimer bi Opus Dei tudi formalno dosegel absolutno oblast v rimskokatoliški cerkvi.

Peru je ponovno pritegnil pozornost svetovne javnosti med letošnjimi predsedniškimi volitvami. Ne samo, da je Alberto Fujimori kandidiral za tretji mandat, ki ga perujska ustava prepoveduje: v slogu klasične pillerie je Fujimori svojo predvolilno kampanjo financiral kar iz državnega proračuna. Državni mediji so zanosno blatili opozicijo, policija je nadlegovala zborovanja opozicijskega kandidata Alejandra Toleda, ki je iz protesta končno odstopil, in Fujimori je kot edini konkurent v drugem krogu 28. maja 2000 "premočno" zmagal. Celo za politične manire Južne Amerike je bilo vse to le preveč. Fujimorijevo uradno zaprisego 28. julija je bojkotirala večina latinskoameriških držav (udeležila sta se je samo predsednika Ekvadorja in Bolivije). V nemirih, ki so sledili protestom opozicije, je bilo 6 oseb ubitih in 80 ranjenih - "slavnostno" sceno pred predsedniško palačo so krasili oblaki solzivca in množice do zob oboroženih policistov. Celo v desnici vedno naklonjenemu Washingtonu je kongres zagrozil, da bo Peruju za kazen zmanjšal ameriško razvojno pomoč.

Peru ostaja demokratična država samo še na papirju. V preteklih desetih letih Fujimorijeve vladavine so se sicer minimalno popravili nekateri makroekonomski kazalci (inflacija, rast BDP), vendar na račun vse večjih socialnih razlik, saj Fujimorijeve reforme favorizirajo bogato elito. Brezposelnost raste, zaradi grozeče politične nestabilnosti se tuji investitorji umikajo.

Pred tedni je v Peruju prišlo do nepričakovanega preobrata. Fujimori je sporočil, da bo razpisal nove volitve, zaradi korupcijskega škandala pa sam na volitvah ne bo kandidiral.

Lobist in nuncij v Sloveniji

Septembra 1994 je v Kairu potekala konferenca Združenih narodov o prebivalstvu. Večina sveta se je zavedala žalostnega dejstva, da so vsa prizadevanja za ohranitev okolja, razvoj najrevnejših držav in politično stabilizacijo kriznih območij vnaprej obsojena na propad, če človeštvo ne ustavi eksplozivne rasti prebivalstva, ki je temeljni vzrok vseh drugih težav. Nerazviti so želeli več gospodarske pomoči, razviti so poudarjali načrtovanje družine, organizatorji pa so upali, da se bo iz vsega skupaj le rodil nekakšen kompromis, na katerem bi bilo mogoče ob vsaj nekaterih ukrepih za omejitev rasti prebivalstva graditi uporabne načrte demografskega in gospodarskega razvoja. Vendar se je konferenca končala z neuporabno, povsem razvodenelo skupno deklaracijo, ki ni priznavala niti, da je rast prebivalstva sploh problem.

V lobiranju proti kakršnimkoli sklepom, ki bi samo napeljevali k pomislekom o načrtovanju družine, širši dostopnosti kontracepcije in izobraževanju žensk, je najbolj vztrajno delovala diplomacija Vatikana; Opus Dei se je javno hvalil, da so prav njegova prizadevanja preprečila namere "libertincev", da bi te grešne pojme vključili v sklepe konference.

V svojih diplomatskih prizadevanjih se je Vatikan znašel v dokaj čudni druščini: predstavniki svetega sedeža so lobirali in glasovali skupaj z Iranom, Savdsko Arabijo, Sudanom in Libijo. "Nenačelna koalicija" pa se ni spontano rodila na samem kairskem srečanju: pred populacijsko konferenco so vatikanski diplomati obiskovali najbolj reakcionarne države našega planeta in se dogovarjali o skupnem nastopu. Za temo pričujočega članka je zanimiv predvsem potek dogovarjanja z Libijo.

Takratni apostolski nuncij v Alžiriji je pred konferenco Tripoli obiskal dvakrat, in ker je bila Libija zaradi nesreče PanAmovega letala nad Lockerbiejem pod najstrožjim diplomatskim bojkotom, so vatikanske poteze povzročile precej negodovanja. Vodja vatikanskega urada za stike z javnostjo Joaquim Navarro-Valls je sicer zanikal kakršnokoli politično trgovanje. Vendar je Moamer Al Gadafi v zameno za svoje sodelovanje pridobil nekaj diplomatskih točk. Libijska tiskovna agencija Jana je lahko poročala, da sveti sedež nasprotuje nadaljevanju političnega in ekonomskega embarga proti Libiji in posredovala uradno izjavo vatikanskega diplomata, da "se nadaljuje dialog za mirno rešitev Lockerbiejske krize". V imenu Vatikana se je z Libijci takrat pogovarjal današnji apostolski nuncij v Sloveniji, njegova ekscelenca monsignor Edmond Farhat; jeseni leta 1995 je slovenskemu predsedniku predal svoja poverilna pisma, od leta 1997 pa mu slovenska država priznava položaj doajena, uradnega zastopnika celotnega korpusa tujih diplomatov v Sloveniji.

Vendar za prihodnost Slovenije niti ni tako pomembno, katere vplivne osebnosti so dejansko člani Opusa Dei in katere sodelavci. Dejstvo je, da vrh slovenske rimskokatoliške cerkve in "pomladna" desnica, ki v politiki zastopa interese RKC, Sloveniji vsiljuje rešitve in načela Opusa Dei. Radodarna denacionalizacija, ki prenaša nekdanji družbeni kapital predvsem v roke RKC in potomcev predvojne katoliške elite, ustvarja družbeno strukturo, kakršna je značilna za južnoameriške države, kjer vlada Božje delo. Konkordat naj bi utrdil privilegiran položaj rimskokatoliške cerkve, ki pričakuje, da jo bo država priznala kot enakopravnega partnerja v vsem družbenem odločanju. Nasilne zahteve po uvedbi katoliškega verouka v javne šole; lobiranje proti ustavni pravici, ki staršem zagotavlja svobodo pri odločanju o rojstvu svojih otrok; poskusi rehabilitacije domobrancev; žaljivi izpadi nadškofa Rodeta ter njegovih somišljenikov, ki nazorno kažejo, kako si slovenska desnica predstavlja pravice drugače mislečih - vse to zveni in deluje kot prepisano iz Escrivovih misli. Če se tega zaveda ali ne, skuša slovenska desnica v državi ustvariti razmere, ki bi neizogibno privedle do absolutne vladavine RKC - kar je danes enako vladavini Opusa Dei.