Inkvizicijske metode

Najpogosteje uporabljana metoda mučenja je bil strappado. Žrtvi so zvezali roke za hrbtom, jih privezali na dolgo vrv, ki so jo napeljali prek visoko vgrajenega tramu. Telo so najprej za kak meter dvignili od tal ter vrv pritrdili na obroč ali primeren kamen. Potem so žrtev dvignili, kolikor se je še dalo, in spustili, kar je povzročilo skrajno boleče izpahe sklepov v rokah in ramenih. Postopek so ponavljali tudi stokrat in več. Za še bolj temeljito torturo so uporabljali sqassamento: v osnovi strappado, le da so žrtvi na noge obesili od 25 do 200 kg uteži, kar je izpahnilo še nožne sklepe. V splošnem je veljalo, da je bilo štirikratno mučenje po metodi squassamento dejansko ekvivalentno smrtni kazni.

Instrument, ki ga najpogosteje povezujemo z inkvizicijo, je bila natezalnica. V najpreprostejši obliki je bila sestavljena iz ravne deske, na katero so položili obsojenca in mu nanjo zvezali roke. Noge so privezali z drugo vrvjo, ki se je navijala na vreteno. Tako so lahko raztegovali celotno telo in izpahnili skoraj vse sklepe. V inkvizitorskih poročilih lahko preberemo, da je bilo mogoče z natezalnico človeško telo "podaljšati" celo za 30 cm, preden se je kateri od udov dokončno odtrgal. Bolj razvite natezalnice so bile izdelane v obliki pokončne lestve ali pa so imele dodatne, z žeblji posejane prečke, ki so med raztezanjem trgale žrtev.

Natezalnica je bila pogosto le osnova za uporabo drugih metod. Osumljene heretike in čarovnice so žgali z razbeljenim železom ali jim s kleščami trgali meso. Izkopali ali izžgali so jim oči. Heretikom in tistim, ki so bili obsojeni blasfemije, so s posebnimi kleščami iztrgali jezik. Iz trebušne votline so jim potegnili konec črevesja in ga pred očmi umirajoče žrtve počasi navijali na posebno kolo. Razvili so tudi nekaj specializiranih instrumentov. Bodeči zajec je bilo orodje v obliki kuhinjskega valjarja, posejano z žeblji - napravo so "valjali" čez prsi in trebuh. S posebno oblikovanimi prijemali so moškim trgali moda. Za čarovnice so inkvizitorji izumili posebno orodje: pajek so bile namenske klešče, običajno sestavljene iz šestih zavitih jeklenih osti. Rabelj je razbeljenega pajka nastavil čez dojko, klešče stisnil, da so se osti zarile vanjo, ter jo razmesaril in odtrgal.

Ko so naši daljni predniki izumili kolo, si najbrž niso predstavljali, da bo postalo orodje mučenja. Kolo kot mučilni instrument je bilo običajno izdelano v obliki valja, na katerega so privezali obsojenca, mu lomili kosti ali ga vrteli nad ognjem; posebno priljubljeno je bilo v Španiji ter Franciji. V drugi obliki mučenja s kolesom so obsojenca privezali na lestvi podobno mizo, sestavljeno iz prečk; rabelj je čez telo žrtve med prečkami valjal težko kolo in tako polomil vse kosti. Kolo sv. Katarine je bilo dejansko običajno kolo lojtrnega voza. Rablji so žrtvi najprej polomili roke pod in nad komolcem ter noge pod kolenom in nad njim - pravi strokovnjaki so to znali izvesti tako natančno, da niso poškodovali nobene večje žile, zato žrtev ni izkrvavela. Telo s polomljenimi udi so potem umetelno prepletli med prečkami in kolo dvignili na dolgem drogu ter žrtev prepustili počasni smrti. Ker je običajna smrt na kolesu predolgo trajala, so v javnih eksekucijah žrtev zažgali. Kolo sv. Katarine je bilo posebno popularno v nemških deželah.

Judeževa zibka (v francoskih deželah znana kot la veille, 'bedenje') je bila koničasta piramida, na katero so žrtev nastavili tako, da se je vrh zaril v anus ali vagino. Rabelj je lahko nadzoroval, s kolikšno težo je telo pritiskalo na piramido; za dodatni učinek so žrtvi na noge in roke privezali uteži.

Stiskanje (v Franciji imenovano peine forte et dure) je bilo hkrati metoda za izsiljenje priznanja in metoda usmrtitve. Žrtev so privezali na tla, nanjo položili desko in jo oblagali z vedno več utežmi. Pritisk je prej ali slej zdrobil rebra, ki so prebodla pljuča in druge notranje organe, kar je končno povzročilo smrt.

Obtožene čarovnice so pogosto privezali na čarovniški prestol, poseben naslanjač, posejan z žeblji; da bi se osti bolje zarile v meso, so jim v naročje naložili uteži. Če vse to še ni zadostovalo za priznanje, so v posebno pečico pod sedalom naložili žareče oglje, ki je žeblje razbelilo.

Jean Bodin (1530-1596), uradni pariški lovec na čarovnice in priznan teoretik demonologije, je priporočal mučenje z ognjem, še posebno raženj - v načelu enako napravo, kot jo še danes uporabljamo za pripravo hrane, le da so na njej pekli ljudi. Po Bodinovem mnenju je bilo počasno cvrtje ali kuhanje še mila kazen v primerjavi s tem, kaj je čarovnice čakalo v peklu.

Med opremo inkvizicijskih sodišč so sodile tudi različne kovinske maske. V najmilejši aplikaciji je moral skesanec masko v podobi demona nositi dan in noč, kot znamenje svojih grehov in pokore. Pri mučenju so kovino pogosto segreli, preden so masko pritrdili na glavo. Nekatere maske so imele še posebne tulce, ki so jih zatlačili v usta žrtve: skoznje so vlivali vrelo olje ali stopljen svinec.

Med posebno inventivnimi metodami je treba omeniti srednjeveški izum, imenovan hruška: valjasta naprava z razširjenim zgornjim delom je bila sestavljena iz treh ali štirih "rezin", ki jih je bilo mogoče s centralnim vijakom razširiti. Hruško so zatlačili v usta, anus ali vagino žrtve ter jo razprli, kar je poleg bolečin najpogosteje povzročilo tudi notranje krvavitve in smrt.

Inkvizicija je uporabljala več izvedenk golenskega primeža, s katerimi je bilo mogoče stiskati eno nogo ali obe hkrati; nekatere variante so bile posejane z žeblji. Golenski primež so občasno uporabljali že kar v prvem zaslišanju, in če je obtoženec priznal, so pisarji priznanje zapisali kot prostovoljno. Med podobno "nežne" metode so sodili različni primeži ali stiskalnice za palce, s kakršnimi so žrtvi tipično zdrobili kosti v prstih.

Škornje, znane tudi kot bootikens, sta dejansko sestavljali dve deski, ki so ju bodisi privezali ali s posebnimi primeži pritrdili okoli goleni osumljenca. Rabelj je potem med goleni zabijal kline, ki so najprej razmesarili meso in potem zdrobili kosti, da - kot poroča očividec - "je mozeg ob vsakem udarcu brizgnil iz naprave". V ednini je bil škorenj povsem drugačna naprava: žrtvi so nataknili kovinsko obuvalo in vanj vlili vrelo olje ali stopljen svinec.

Med manj smrtonosne metode so sodile heretikove vilice, ki so jih v Italiji uporabljali še v 18. stoletju. Dvostranske vilice s po dvema ostema na vsaki strani so zarili pod brado in nad grodno kost ter privezali na vrat obtoženca; heretik je lahko trpel tudi več dni, dokler ni izdavil "abiuro", s čemer je priznal svojo heretično zmoto (čemur je seveda sledila ustrezna kazen). Čarovnicam je bilo namenjeno vozljanje: dolge lase so preprosto ovili okoli primerne palice in jo vrteli ter tako zategovali lase, dokler jih niso bodisi izpulili ali celo odtrgali celotno lasišče.

V Angliji so obsojene čarovnice in heretike največkrat obesili. V "humanejših" načinih obešanja, ki so še danes v uporabi, vozel in padec telesa obsojencu zlomita vrat, kar povzroči trenutno smrt - žrtve inkvizicije so obešali tako, da so se počasi zadušile. V celinski Evropi je bila najpogostejša metoda usmrtitve sežig na grmadi - pristop je izhajal iz katoliške logike, da "Cerkev ne sme prelivati krvi"; občasno so obsojenca, če se je pred zažigom pokesal, kot dejanje posebnega usmiljenja zadavili, preden so prižgali ogenj. V 17. stoletju so v mestu Neisse v Šleziji za usmrtitve čarovnic uporabljali velikega, iz brona ulitega bika: obsojence so strpali v votli trebuh, zaprli loputo in pod trebuhom prižgali ogenj. Očividec poroča, da so kriki umirajočih na svojstven način odmevali skozi usta in nosnice skulpture, kar je spominjalo na "krike prekletih duš v peklenskem breznu". V bronastem biku so v devetih letih sežgali prek 2000 predvsem mladih deklet.

Ker so verjeli, da je mogoče moč čarovnice izničiti, če ji izpustijo kri, so obsojene ponekod "zarezali nad usti in nosom"; včasih je bilo puščanje krvi pravzaprav milostno dejanje, saj so mnoge žrtve pred zažigom na grmadi izkrvavele. Ker so inkvizitorji verjeli, da je duša heretika ali čarovnice umazana zaradi grehov, so jo pred usmrtitvijo včasih očistili: skozi poseben tulec so žrtvi v usta vlili velike količine vode (eden od priročnikov predpisuje 15 litrov), kar je običajno raztegnilo črevesje, da je počilo.

V mnogih delih Skandinavije so čarovnice žive zakopali: verjeli so namreč, da lahko le tako izničijo njihove kletve. Čez grob so morali zasejati žito in ga tudi požeti - šele s tem so bili čarovniški uroki dokončno mrtvi. Predvsem pri heretikih so eksekutorji že kar pretiravali: po več srednjeveških sodbah so žrtev najprej razčetverili, potem obesili, obglavili in na koncu še zažgali.

Kot mehanično posebnost velja omeniti še nürnberško ali jekleno devico: posebna omara iz jekla in lesa, izdelana v podobi ženske, je bila opremljena s kovinskimi ostmi, ki so prebodle oči, srce in druge dele obsojenčevega telesa, ko so vrata zaprli. S posebnim vzvodom so lahko odprli loputo na dnu device, da je truplo padlo v reko.

http://www.geocities.com/Area51/Dungeon/4712/torture.html

http://www.witch.drak.net/skat/inquisition.htm

http://www.dimensional.com/~randl/racking.htm

George MacDonald: Thumbscrew and Rack; American Atheist Press 1991

povezava

povezava

povezava