27. 8. 2001 | Mladina 34 | Družba
Psi s poklicem
Kaj vse piše v delovni knjižici psov reševalcev, policijskih psov, psov iskalcev min in drog ter psov vodnikov
Lola varuje lastnika pred avtomobili, stopnicami in robniki
© Nada Žgank
"Ni ga vodnika psa, ki ne bi imel izkušenj z neljubim srečanjem," se nasmehne Boris Platovšek in s prstom pokaže luknjico na nogi, ki jo je dobil med reševanjem Odina (letos devetletnega rottweilerja) v spopadu s potepuškim psom. "Odin je zelo dominanten pes, zato smo se odločili za kastracijo, drugače bi moral nehati reševati, saj reševalec ne sme biti agresiven in mora znati delati v skupini," je razložil Boris, ki se je vključil v izobraževanje reševalnih psov in vodnikov predvsem iz kljubovanja. "Ko je bil Odin še mladič, sva večkrat naletela na kritike znancev, češ kakšnega psa ubijalca imam, zato sem se odločil, da bova postala reševalca. Zdaj mi je v ponos, da sva v štirih letih opravila vse potrebne izpite, čeprav rottweiler ni tipična pasma za reševanje." Besedica "sva" tukaj ni le za okras - celo v delovni knjižici reševalnega psa sta prilepljeni dve fotografiji - skrajno važnega Odina in njegovega vodnika. Medtem ko je Odin opravil izpit iz poslušnosti, se je Boris seznanil s prvo pomočjo ponesrečencu, potem pa še z veterinarsko pomočjo psu. Ko je Odin pred komisijo iskal pogrešanega v ruševinah, v lavini ali na prostem, je Boris pridobival znanje o nevarnostih v gorah in plazovih, o "presenetljivih" ruševinah ter o orientaciji na terenu in vzpostavljanju radijskih zvez. Nato je sledilo več kot 40 seminarjev in vaj, kasneje pa akcije iskanja pogrešanih oseb, na katere pokliče policija. "Nazadnje smo iskali pri Turjaku. Ko smo ob enajstih zjutraj začeli iskanje, so možakarja pogrešali že šest dni. Vodil sem ekipo, ki je po dveh urah iskanja našla pogrešanega, a žal prepozno. Obešenec, ki je v svojem hladilniku pustil poslovilno pismo, bi lahko prestrašil marsikaterega odraslega, kaj šele otroka." Podoben primer sta imela, ko je starejši možakar po neuspeli operaciji in hudih bolečinah odkorakal v gozd, kjer ga je Odin po celem dnevu iskanja le našel. "Ustavil se je na poti, jaz pa sem ga le začudeno gledal. Saj tam ni bilo nikogar. Poskušal sem ga spraviti naprej, on pa je stal kot vkopan." Mož je sedel ob deblu, tako da ga mimoidoči ne bi takoj opazili. "Po tistem vonju in prizoru en teden nisem mogel jesti. Mislim, da tudi Odin ni bil preveč navdušen. V veselje nama je, ko najdeva živega človeka." Petinpetdesetletni Boris je dal prednost mlajšim pri iskanju pogrešanih ob potresu leta 1999 v severozahodni Turčiji. "Odin je tipičen rottweiler in težko prenaša vročino, ta pa je bila tisti čas v Turčiji neznosna, zato bi bil skoraj neuporaben. Dodajte še, da so ga hoteli letalski prevozniki stlačiti v odsek za prtljago, kjer ni dovolj kisika in je nihajoč pritisk. Pa še to, da bi se moral spopadati z vonjem mrličev, ker je bilo upati, da bomo v ruševinah našli živega človeka, naivno ..."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
