"Veliki žuti"

Spontano. V tistem trenutki se odločiš in se dobro izide.

Kaj pa, če poskušate nekoliko analizirati samega sebe?

Jaz streljam po svoje. Žoga pade drugače kot na primer pri Mihajloviću. Vsak ima svoj način, ki ga dobi s treningom ali pa mu bog da talent za udarce, za igro. Zato so taki igralci, kakršen je Zidane, ker imajo nekaj drugačnega, ker drugače streljajo kot drugi. Težko je razložiti, zakaj. To preprosto imaš ali pa ne. To je ta talent - skupaj s treningi, ki jih moraš opraviti -, ki ti je dan, ki ga mogoče drugi igralci nimajo.

Kakšne možnosti ima vratar, ko prosti strel izvaja kdo, ki to obvlada, na primer vi? Kaj sploh lahko naredi?

Nič ne more storiti.

Pojdimo k manj analitičnemu ritmu. Kje zdaj živite? Kje ste doma? Kako bi odgovorili, ste doma v Ljubljani, Zagrebu?

Tukaj mi je všeč. Igram za Olimpijo in v Ljubljani sem toliko, kolikor moram biti. Ko treniram in imam dva treninga, ostanem v Ljubljani in živim tu. Ampak sem iz Zagreba, moj dom je Zagreb.

Kako hitro pridete iz Zagreba?

Odvisno od gneče. V urici in pet minut, v uri in pol, kakor kdaj.

Z novim poršem?

Vseeno je. V Sloveniji ne smeš voziti hitreje od sto na uro.

Poznamo vas kot človeka, ki veliko kadi. Zanima me, koliko je to. Dve škatlici?

Zakaj sprašujete, če veste?

Ker ne vemo ...

Nikoli se nisem skrival. Kadim in glede tega nimam nobenih težav. To, da veliko kadim, je odvisno ... kakor za koga. Rad prižgem in pokadim več kot škatlico na dan.

Pa to počnete tudi za koncentracijo?

Ne vem. Verjetno. Vsi pravijo, da je slabo. Meni paše in kadim. Če me bo nekega dne motilo, bom nehal. Zdaj pa kadim, kadar mi paše. Nikoli v življenju s tem nisem imel težav. To počnem, ker mi je všeč.

Obstaja neka logika, po kateri športnik ne sme kaditi.

Kajenje ni dobro in gotovo tudi ni zdravo.

Trenerji v velikih klubih, kakršna sta Barcelona in Real, vam zaradi tega nikoli niso delali težav?

Jaz nisem imel težav, vsi pa so vedeli, da kadim. Pomembno je le, ali lahko dobro igraš ali ne. Kaj delaš v življenju, je tvoj problem, tako je zunaj, vsaj v profesionalizmu. V ligi NBA in v Barceloni ali Realu je samo igrišče merilo, ali zmoreš ali ne. In trening. Če si na treningu ali na tekmi dober, lahko pokadiš šest škatlic. Kaj jih briga. Samo rezultate gledajo, to je normalno.

Jurij Schollmayer in drugi iz Olimpije so veliko govorili o tem, da gre v bistvu za projekt, ki se je šele začel in bi se moral končati v ligi prvakov.

Ekipa se ustvarja nekaj let in se ne more ustvariti čez noč. Tudi rezultati se ustvarjajo več let. Mislim pa, da Olimpiji v tem trenutku še veliko manjka, da bi se uvrstila v ligo prvakov. Najpomembneje je, da osvoji prvenstvo, potem pa naprej. Schollmayer zdaj razmišlja o obdobju treh, štirih let, v katerem bi se dalo doseči velik uspeh v slovenskem nogometu. Uvrstitev v Champions League bi bila zelo pomembna, kot je bila nekoč uvrstitev Maribora. To bi bila velika stvar za slovenski nogomet, kot je bil Dinamo za hrvaški nogomet.

Igrali ste v velikih klubih. Kakšna je razlika med treningi v Crveni zvezdi, Realu, Barceloni, Olimpiji, Dinamu?

Najprej je vse odvisno od trenerja. On je tisti, ki zastavi pripravljalno obdobje in treninge pred tekmo. V tujini so ti treningi veliko lažji. Zakaj? Odgovor je logičen in preprost. Tam igrajo v nedeljo, sredo, nedeljo, sredo in avtomatsko ne moreš toliko trenirati, nimaš niti časa. Tukaj se igra samo ob nedeljah in to moraš nadomestiti, saj imaš več časa za treninge kot v tujini.

Kaj pa se sploh trenira v Barceloni ali Realu? Tam so igralci, ki jih ne moreš nič več naučiti, ker tako rekoč vse znajo.

Vedno jih lahko česa naučiš. Najpomembneje je, da ujameš pravi ritem. V tehničnem smislu morda ne, v fiziološkem pa lahko napreduješ.

Kaj pa psihologija? Se v teh velikih klubih ukvarjajo s psihologijo? Dnevna forma je najbrž povezana s psihologijo?

To ni dokazano. Ni psihologa, ki bi tam stal in kaj govoril. V smislu treninga pa trener lahko veliko napravi kot psiholog; na nekoga se mora vsak dan dreti, da bi pokazal maksimum, drugi potrebuje drugačen odnos. Ljudje smo različni, tudi v nogometu.

Rekli ste, da se je v zadnjih letih vse spremenilo. V velikih klubih je zdaj trideset, celo štirideset odličnih igralcev, ki sedijo na klopi ali še to ne. V nedeljo igrajo v eni postavi, v sredo v drugi.

Vedeti morate, da so tam med igralci tako majhni kakovostni odtenki, da je vseeno, ali igra Recoba ali Crespo. Zato jih lahko menjajo, in to je dobro, saj lahko pokažeš maksimum, ker si dovolj spočit. Zato menjajo igralce. Zato ima Real Madrid petintrideset igralcev in je vseeno, ali igra Solari ali McManaman. Vsak bo približno enako prispeval k ekipi.

Ko ste s Crveno zvezdo osvojili vse, kar se je dalo osvojiti, ste morali imeti še višji motiv. Tega ni osvojilo veliko igralcev. Da znova igraš stoodstotno, potrebuješ psihologijo.

Saj ni treba, da si lažemo. Vsi delamo to zato, da bi zaslužili. V Crveni zvezdi smo dosegli tak rezultat, da bi si zagotovili eksistenco in da bi se prodali. Večini je to uspelo. Dosegli smo uspeh, in če ne bi postali evropski prvaki, bi se lahko prodali trije, tako pa se nas je dvajset. To je to in to je edina psihologija. Igraš, da bi si nazadnje v tujini zagotovil eksistenco. Poleg tega je lepo igrati, jaz rad igram nogomet, in če ga ne bi, ne bi niti prišel v Olimpijo.

Rekli ste, da radi igrate nogomet in zraven še zaslužite. V velikih klubih je veliko igralcev, ki so dobri in verjetno govorijo enako: "Zelo rad igram in zelo rad zaslužim." Zaslužijo že, igrajo pa ne. Sedijo na klopi. Tega prej ni bilo.

To je zaradi velike konkurence. Imaš dvajset igralcev, ki so približno enako kakovostni.

Ampak to prinaša transformacijo psihe. Nogometaši so verjetno postali kompetitivni. Trg deluje. Igralci vedo, da so na trgu. Vsak dan in v vsakem pogledu morajo biti optimalni.

Ni isto igrati v Realu v Madridu ali v Zaragozi. Takoj, ko si v Realu, je to že nekaj. Vsi igralci, ki so v Barceloni ali Realu, so mogoče med najboljšimi na svetu. Velika konkurenca je in samo enajst jih lahko igra, vendar moraš imeti v ekipi petindvajset igralcev, da bi kaj osvojil. Že zaradi poškodb, kartonov, utrujenosti moraš imeti številen kader, da bi lahko osvojil ligo prvakov ali prvenstvo. Real Madrid je najboljša ekipa na svetu, pa na prvenstvu ne igra tako, kot je treba.

V Jugoslaviji je bilo vedno veliko genijev, mojstrov nogometa. Kdo je bil največji?

Veliko jih je bilo dobrih ... Savičević, z njim sem igral. V tujini pa Romario. Zame je najboljši igralec vseh časov. Ronaldo in Figo sta dobra igralca, ampak zame je najboljši Romario. Ima hitrost, eksplozivnost, tehniko, strel.

Imate mogoče kakšno finto, blagovno znamko, kaj, kar je samo vaše, kar ste si sami izmislili?

Ma ne, ne moreš več izumiti tople vode. Nikoli ne razmišljam, kaj bom naredil. Vse je navdih, ki pride med tekmo. To preprosto pride. To je tisti talent, zaradi katerega obstajajo taki igralci, ne govorim zase, temveč za Zidana in podobne. Takšnih igralcev je malo. Zato ljudje radi hodijo na tekme in gledajo nogomet, ker napravijo kaj, česar drugi ne morejo, ali pa zelo redko ali nikoli. Zato se hodi na tekme, saj ljudje še vedno radi vidijo lepo potezo ali lepoto nogometa. V nekaterih stvareh se je to izgubilo, predvsem zaradi izidov. Vsi ti igralci so tehnično fenomenalni, ampak zaradi izida se igra drugače.

Bi radi igrali s Cimerotičem, enim od redkih preostalih romantikov?

Gledam samo tekme reprezentance, na evropskem in svetovnem prvenstvu. Gledal sem kvalifikacije, ko ste premagali Malto in izgubili s Francijo s 5 : 0. Predvsem zaradi Rudonje. Cime je igralec, ki je tehnično izreden in ima karizmo.

Ljubljanski navijači sanjajo o tandemu Prosinečki - Cimerotič. Prosinečki bi podajal "žoge, ki imajo oči," do Cimerotiča in Olimpija bi zmagovala.

Olimpija v tem trenutku dobro stoji. Cimerotič ali kakšen drug tako kakovosten igralec bi bil dobrodošel. Mislim pa, da v tem trenutku Olimpija igra dober in lep nogomet. Izidi 4 : 1, 3 : 1 in 4 : 3 govorijo, da igramo odprto in lepo, ampak to zaradi trenerja, ki rad igra odprto. Zadovoljni smo in mislim, da smo veliko naredili. Gledalci so začeli prihajati na tekme.

Katerega trenerja najbolj cenite? Kateri trener bi bil po vaši meri?

Najlepše je, ko je najmanj naporno. Ko te ima trener rad, ko lahko delaš stvari, ki jih pri drugem ne bi mogel. Vsi igralci in vsi ljudje smo taki. Mislim, da je Marco Van Basten rekel najboljšo stvar na svetu, kar se tiče trenerjev: "Devetdeset odstotkov jih razjebe ekipo, pet odstotkov jih je tako tako in samo pet odstotkov iz ekipe napravi nekaj večjega." In potem jih je naštel: Cruyff, Sacchi in še eden, mislim, da Capella. Kaj je hotel reči s tem? Malo jih je.

Ko ste igrali pri velikih klubih, kaj ste recimo smeli pri Realu in kaj ne?

Vse je odvisno od taktike, trenerja in od tega, kaj igramo. Nihče ti ne brani, da bi kaj počel, pripeljali so te, da bi naredil dobro potezo ali dal gol. Če bi moral izbrati samo enega trenerja, potem je bil Cruyff daleč najboljši trener. Pri njem nisem odigral vseh tekem in sem bil veliko na klopi, vendar mislim, da je najboljši trener.

Na začetku kariere se vaš trener v zagrebškem Dinamu Ćiro Blažević ni strinjal z ljudmi, ki so pravili, da ste neverjeten talent ...

Ljudje imajo pravico do tega, da se motijo. V tistem trenutku je mislil, da nisem talent in da nisem dovolj dober, da bi igral v Dinamu.

Kako je to racionaliziral kasneje, ko ste igrali v reprezentanci?

S Ćirom nisem niti v dobrih niti v slabih odnosih. Takrat je bilo to zame težko obdobje. Živel sem v Zagrebu, imel sem družino in neki tok dogodkov, ki sem jih preživljal s prijatelji. Nekega dne pa se je vse spremenilo, odšel sem v neko drugo mesto in vse je bilo novo. Spet sem se moral dokazovati in le to mu zamerim. V drugih pogledih pa mi je naredil uslugo. V štirih letih igranja v Crveni zvezdi sem naredil veliko kariero, osvojil sem ligo prvakov, dve ali tri leta sem bil najboljši igralec v Jugoslaviji in potem sem odšel v Real Madrid.

Je Ćiro potem vseeno naredil dobro potezo?

V nekem smislu je. Govorim o dobrih in slabih stvareh za mojo kariero.

Ćiro je kasneje nekaj razlagal ...

Ne krivim ga niti ne obtožujem. Vsi ljudje imajo pravico, da se motijo, tako je tudi v mojem primeru.

Lani ste iz Portsmoutha odšli po eni sezoni. Navijači so iz lastnega žepa plačali oglas v lokalnem časopisu, da ostanite vsaj še sezono. Pa niste ostali. Kako je bilo s tem?

Enostavno. Odigral sem odlično sezono v Portsmouthu, ljudje so me oboževali in hoteli, da ostanem. To je resnica. V tistem trenutku sem razmišljal, da bi se vrnil v Zagreb in da sploh ne bi več igral. Da bi končal kariero in da bi mogoče, ko bi si odpočil, malo amatersko igral. Tako sem razmišljal. Tam mi je bilo prelepo, publika je bila izredna in mislim, da je to majhen klub, ki pa ima dolgo tradicijo. Stadioni so stalno polni, ljudje so "patrioti" samo za ta klub. V tem letu mi je bilo zares lepo, užival sem.

Tudi igrali ste dobro.

Odlično sem igral, super. Bil sem prezadovoljen. Ampak v tistem trenutku sem hotel prekiniti in se vrniti v Zagreb. Pričel sem razmišljati o nekih drugih stvareh, o nekih drugih poslih, celo v časopisih sem javno rekel, da bom nehal igrati. Potem je zbolel oče. V Olimpijo sem prišel tudi zaradi njega. Prišel je ta Jurij Schollmayer, naš predsednik, ki je zelo ambiciozen človek in misli nekaj narediti z Olimpijo in vrniti nogomet v Ljubljano.

Veliko se govori o tem, da ste prišli v paketu z Mladenom Rudonjo?

Paket ali pa ne. Z Mladenom sva se spoznala pred dvema letoma v Portsmouthu, kjer mi je zelo veliko pomagal. Tam sva bila v zadnjem letu stalno skupaj, tako da je Jurij prišel na zamisel, da prideva skupaj in da poskusimo nekaj narediti z Olimpijo. Da po šestih letih osvojimo prvenstvo. In tako sva prišla. Vesel sem, da je Mladen tu, ker sem boter njegovega otroka in sva velika prijatelja.

Boste v Ljubljani ostali še kakšno leto?

Za zdaj se v Ljubljani dobro počutim. Za prihodnje leto pa bomo še videli, kaj se bo zgodilo.

V katerem klubu je bilo najlepše igrati in kaj se da storiti v Olimpiji?

Če govorimo resno, Olimpija ni Real Madrid ali Barcelona. To sta že instituciji, ne Olimpija ne Dinamo, to je nekaj povsem drugačnega. To je fenomenalno, to je institucija, ki ji niti v enem trenutku ne manjka nič. Ti si tam, igraš nogomet in ne razmišljaš o ničemer drugem. Od igrišča, hotela, opere, nikakor se ne moremo primerjati. Stadion za 120.000 gledalcev, 114.000 sezonskih vstopnic. Toda tudi igranje v Olimpiji ali v Dinamu ima svoj čar. V tem trenutku mi je zares lepo, fantje so res fenomenalni. Star sem 34 let in mislim, da jih lahko še kaj naučim. Lahko jim dam kakšen nasvet na treningu, mlajši igralci se radi učijo. Tudi jaz sem se učil od Stojkovića in drugih. Vesel sem, da lahko pomagam klubu in mislim, da sem v tem prvenstvu veliko pomagal Olimpiji. Z avtoriteto, na treningih in s kakšnim golom.

Mimogrede, boste na Hrvaškem res izdali športni časopis?

Da, spomladi. Športni tednik.

Kako se bo imenovala revija?

Rekord.