Bronasti velikan

Pred leti je Velenje obiskala ameriška skupina Kepone, nastopila je na Dnevu mladih in kulture, in ker njenih članov turneja pač ni priganjala naprej, so se v nedeljskem jutru odpravili po mestu. Bil je maj, leto 1997. Čeprav bulvarjev rudarskega mesta ne krasijo avstro-ogrske palače, so bili rokerji nad njim čisto po ameriško navdušeni. Velenje je večje, kot se zdi od daleč. "O, look, there is Tito," se je na osrednjem mestnem trgu zarežal okrogli basist, "I remember him, he's soooooo great!" Govoril je seveda o velikem Augustinčićevem spomeniku razmišljajočega maršala, ki v vojaški uniformi, ogrnjen z zimskim plaščem, mrkega obraza kuje prihodnost jugoslovanstva. Velenjska različica je kopija kipa iz Kumrovca, a nekajkrat večja, danes je gotovo največji Titov spomenik na svetu. Potem so se fantje iz Richmonda še slikali pod velikanskim simbolom socialističnega napredka in odšli na velenjski grad, kjer so z grajskim hišnikom Vinkom spili malo pravega slovenskega šnopsa. Vendar je to že druga zgodba. Drugače je s Titovim spomenikom, saj so bronastega velikana občudovale skoraj vse skupine, ki so se ustavile v Velenju, recimo italijanski Jitterbugs in vsi glasbeni gostje iz nekdanjih bratskih republik. Skulptura je res nekaj veličastnega, Tito je visok šest metrov, podstavek, na katerem stoji, pa še kakšne štiri. Postavljen je bil leta 1977, slovesno so ga odkrili 24. junija, ko se je na "osrednji slovesnosti v počastitev obletnice ustanovitve Zveze komunistov zbralo 20.000 ljudi". Vendar se zgodba o spomeniku ne začne takrat, pravzaprav sega daleč nazaj, v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je v Velenje za direktorja rudnika prišel Nestl Žgank.

V Velenje so ga pravzaprav porinili; kot opisuje v knjigi z zgovornim naslovom Spomini rdečega kralja, ga služba v tem kraju ni ravno mikala. Vendar je tako želela Partija in Žgank se je pritiskom nazadnje uklonil. V velenjskem rudniku, "kjer je bilo tudi med vodilnimi delavci in inženirji nekaj pijancev", je novi direktor v nekaj letih podvojil odkop lignita, znižal stroške proizvodnje in seveda povečal dobiček. Njegovi načrti pa so bili bistveno bolj vizionarski. Ker morajo rudarji tudi dobro živeti, se je odločil, da bo zgradil mesto. In to je res storil, dobesedno. Prvi urbanistični načrt je zamenjala večja in lepša različica in mesto je začelo, kljub naraščajočemu nasprotovanju iz Ljubljane, rasti. Če Žganka takrat ne bi bilo v Velenju, bi imelo mesto danes popolnoma drugačno podobo, kot jo ima. Zgodba o udarniških urah, ki v bistvu niso bile zares prostovoljne, saj je bilo za pridobitev stanovanja treba opraviti toliko in toliko "prostovoljnega" dela, pa je za čase socialistične izgradnje nekaj zelo vsakdanjega. Žgank je hotel zgraditi novo, lepo, svetlo in zeleno mesto. "Odločil se je za zelo modro potezo, poklical je najboljše arhitekte. Ti so gradili mesto na sodoben način in iz njega naredili projekt moderne. Struktura postavljenega mesta je še danes zelo uporabna," pravi Marko Vučina, vodja urada za okolje in prostor pri MO Velenje. Idealno mesto ima seveda idealno središče, prostor, ki naj bi bil prikaz odločnosti in uspešnosti velenjskih rudarjev in nove dobe. Zamisel o mestu svetlobe in zelenja je Žgank "posnel" po konceptu nekega nemškega mesta, ki ga je službeno obiskal. Mestno središče z velikim trgom, obdanim s stavbami "velikega družbenega pomena", je s pomočjo Janeza Trenza, urbanista iz Ljubljane, izrisal avstrijski arhitekt Paul Filipsky, ki ga je Žgank spoznal v parku nekega zeltweškega hotela. Zamisel za "socialistični trg" je torej nastala v glavi državljana "kapitalističnega sveta". Velenje je raslo tako hitro, da je zmanjkovalo materiala za gradnjo, mestno središče pa so uradno odprli 20. septembra 1959. Zanimivo je, da so Dom kulture, ki je s svojim naravnim odrom gotovo ena izmed najlepših stavb moderne, odprli šele leto kasneje. Zgrajen je bil "skoraj na črno". Prva gledališka predstava je bila zelo slovenska - Cankarjevi Hlapci.

Kljub ljudskosti pa je imel Titov trg vsaj na začetku skoraj atribute svetega. Na njem so se prirejale velike, kolosalne prireditve in proslave, tam so potekali tudi obiski za tiste čase zelo pomembnih državnikov. Recimo Hruščova in Brežnjeva ali Giereka in Ceausescuja. In seveda tudi "največjega prijatelja" Josipa Broza - Tita. Titov trg je bil namenjen velikim, pomembnim dogodkom in zato seveda tudi čist, miren in slovesen. Le pred upravno zgradbo rudnika, kamor se je kasneje preselila velenjska občina, prvo upravno središče Šaleške doline je bilo namreč v Šoštanju, so bile gredice, zasajene s pisanimi rožami. Pa tudi te so imele poseben pomen, saj so bile zasajene v obliki črke L, prve črke partizanskega imena Franca Leskoška - Luke, ki je s svojim vplivom veliko pomagal pri gradnji mesta. Vendar se je stvar do tistega maja 1999 še bistveno spremenila. Najprej so postavili Titov spomenik. Čeprav je od "herojskega boja naših narodov" preteklo že veliko Pake, Velenjčani še enemu simbolu socialističnega napredka niso nasprotovali, ravno nasprotno, delavci Gorenja so za postavitev spomenika darovali zaslužek enega delovnega dne. Nekaj kritičnih besed so si privoščili le študentje, vendar zaradi tega niso imeli nobenih težav. Vodstvo mesta je pokroviteljsko toleriralo svojeglave mladince. Potem se je Velenje preimenovalo v Titovo, na osrednjem trgu pa se je poleg sprejema štafete in obveznih rokovskih koncertov na dan mladosti začela dogajati tudi nova država. Konec osemdesetih let se je na shodu, kjer so protestirali proti odlagališču radioaktivnih odpadkov, ki naj bi ga zgradili blizu zaradi ekoloških težav že tako prizadetega mesta, zbralo nekaj tisoč ljudi.

Poleg trga je zelo pomembno vlogo vseskozi imel kulturni dom. Ne le njegova vsebina, "dvorano kulturnega doma so spoznale vse generacije Velenjčanov", pravi sedanji direktor Kulturnega centa Ivana Napotnika Vlado Vrbič, tudi njegova zunanjost daje trgu in seveda samemu mestu zelo značilno podobo. "Stavba izredne arhitekturne odličnosti", obdana z marmorjem in raznobarvnim steklom, z impresivnim Batičevim reliefom in z zelenkastim tufom, skriva mnoge zgodbe. V njej se je recimo Hruščov preoblačil v rudarsko uniformo, potem pa si jo je sumničavo ogledoval Aleksandar Ranković, ki ni poznal takšnega rodu jugoslovanske vojske, v njej je bilo nešteto predstav, sestankov, festivalov, po nekaterih (nepotrjenih) podatkih pa naj bi bila nekoč na podstrešju skrita soba, opremljena z usnjem in s konspirativnostjo. Dom kulture je neposredno povezan tudi z nastankom velenjskega undergrounda. Vodilni kulturnega centra so, sicer malo drugače, kot je v Sloveniji v navadi v podobnih kulturnih domovih - stavbah etablirane kulturne produkcije, z glasnim privoljenjem podprli ustanovitev foto- in kinokluba in potem še študentskega Placa in Stiskarne. Predvsem zadnja je bila na začetku devetdesetih let center alternativne kulture, ki je ponujal odlične možnosti za drugačno doživljanje najstniških let. Seveda je Stiskarna motila mestne puriste, vendar je bil ravno to dokaz, da je večinoma delala dobro in da je arhitekturni biser sredi Titovega mesta uspešno prerasel vzklikanje rdečih parol množičnih let. "Danes sta se obe dejavnosti premaknili v Mladinski center, tam je zanju tudi boljši prostor."

Ponosni na preteklost

Ko se je socializem končal, je Titov trg izgubil izvorni pomen. Kljub nekaterim pobudam mestnih desničarjev je maršalov spomenik ostal, enako je bilo z imenom trga; v Velenju se je preimenovalo le nekaj ulic in osnovnih šol. Velenjčani danes Titov spomenik jemljejo kot nekaj čisto običajnega, nekateri so do njega neopredeljeni, nekateri se iz njega malce norčujejo, zelo malo pa je tistih, ki jih velika skulptura moti. "Ne vem, zakaj bi se sramovali svoje preteklosti. Ta je del nas, takšni smo in ne smemo je zanikati," pravi Marko Vučina. Pred kakšnimi petimi leti je nekdo z velikimi črkami na podstavek spomenika zapisal "Vi niste Titovi, Tito je naš!", prvega novembra, četrtega maja in včasih tudi na dan mladosti pa se pod njim pojavijo osamljene sveče in kakšen list papirja, na katerem je zapisano, da sta bila v Titovem času vsaj delo in kruh. Tito je danes osamljen ponos in turistična znamenitost, ki v rumenih lučeh nočnega trga ni videti kot poslednji Habsburžan, pač pa kot ponosni, a utrujeni partizanski poveljnik. Ko so ga leta 1999 na Kunigundi, festivalu mladih kultur, ogrnili z novimi oblačili, so med oblačenjem na ramena organizatorjev potrkali razburjeni borci in jih na ves glas okarali, kaj počenejo z njihovim Titom. Ko so jim razložili, da mu le dajejo nov pomen in da s tem želijo ljudi opozoriti na njegovo prisotnost, so bili zadovoljni. "No, če je to umetnost, potem pa ni problemov." Edini problem, ki ga je Tito povzročil Kunigundini ekipi, je bilo osje gnezdo, zarito nekam pod ovratnik zimskega plašča. O novih cesarjevih oblačilih domačini niso dolgo govorili, celo lokali, ki se bohotijo v maršalovi senci in za njegovim hrbtom, so si namesto privlačnih metafor socialistične ikonografije izbrali osladna imena italijanskega in francoskega populizma. Za Velenjčane Tito obstaja, a o njem le malokdo sploh razmišlja.

Tito je torej postal vsakdanji simbol preteklosti, Titov trg pa je doživel popolnoma drugačno usodo. Svetlejšo in bolj živo. Ko so sredi devetdesetih let mestni arhitekti ugotovili, da Velenje potrebuje tudi živo središče, so eno izmed ulic, ki vodi do Titovega trga in stavb ter spomenikov okoli njega, spremenili v mestno promenado. Malo kasneje so se lotili rekonstrukcije takrat že obubožanega in osamljenega trga, na katerega so ljudje zahajali le na skejtih ali ob novoletnih veselicah in kičastih sejmih. Namesto razbitih plošč in škrbastih mozaikov so položili asfalt, nanj narisali nekaj črt in na sredini vetrnico. "Šele nekaj dni kasneje sem opazil, kaj smo nevede ustvarili," pravi Vučina. Titov trg, velika ravna površina brez avtomobilov in nadležnih robnikov, je postal mestno središče za tiste, ki so se učili rolanja. Prišle so tudi mamice z vozički in otroci z žogami. Titov trg je nenadoma oživel, poleti skorajda ni klopi, ki bi bila prosta. "Namenoma smo postavili blagovni center v središče mesta, in to se je izkazalo za pravilno. Mesto se ni izpraznilo, ampak je vedno bolj živo." Titov trg pa je ob toplih poletnih večerih dobil še nove obiskovalce. Nekateri mladi iz blokovskih sosesk na robu mesta so se navadili zahajati tja. Odidejo na večerni korzo, potem na Titovem trgu posedajo in se pogovarjajo, pozno ponoči pa se počasi vračajo proti domu. Danes je prostor iz trga, izvorno namenjenega velikim družbenim spektaklom, postal prostor, kjer se srečujejo manjše skupine ljudi. Psihologijo množici je zamenjala individualnost, na Titovem trgu nekajkrat na leto sicer potekajo večje prireditve, vendar je poln tudi ob čisto navadnih dneh. Zamisel javnega prostora torej še zmeraj deluje. Pa naj bodo to sprejem Jolande Čeplak, rekordi z maturantsko četvorko, razstave ob avtomobilskih relijih, sejmi, Pikini festivali, rudarski prazniki, veselice, modne revije, performansi, koncerti, predstave uličnih gledališč, športna tekmovanja, naj bodo to tako vsakdanje stvari, kot so pogovori sosedov, sošolcev, mladih mamic in srednješolskih zaljubljencev, ali pa zgolj bežna srečanja, vsakodnevne poti in nastavljanje soncu, Titov trg je še zmeraj pravo središče mesta. In zdi se, da je takrat, ko je trg pod spomenikom poln, osamljeni bronasti velikan malo manj osamljen in je njegov težki korak malo bolj vesel. Tako vsaj pravijo tisti, ki ga poznajo nekoliko bolje. Ti pravijo tudi, da pozno ponoči včasih stopi s podstavka in preveri, kaj se v mestu dogaja. Čeprav je tudi res, da nenavadnega sprehajalca še nihče ni zares videl.