Bronasti velikan
Zgodba o največjem Titovem spomeniku in njegovem trgu
Titov trg v Velenju
© Igor Škafar
Pred leti je Velenje obiskala ameriška skupina Kepone, nastopila je na Dnevu mladih in kulture, in ker njenih članov turneja pač ni priganjala naprej, so se v nedeljskem jutru odpravili po mestu. Bil je maj, leto 1997. Čeprav bulvarjev rudarskega mesta ne krasijo avstro-ogrske palače, so bili rokerji nad njim čisto po ameriško navdušeni. Velenje je večje, kot se zdi od daleč. "O, look, there is Tito," se je na osrednjem mestnem trgu zarežal okrogli basist, "I remember him, he's soooooo great!" Govoril je seveda o velikem Augustinčićevem spomeniku razmišljajočega maršala, ki v vojaški uniformi, ogrnjen z zimskim plaščem, mrkega obraza kuje prihodnost jugoslovanstva. Velenjska različica je kopija kipa iz Kumrovca, a nekajkrat večja, danes je gotovo največji Titov spomenik na svetu. Potem so se fantje iz Richmonda še slikali pod velikanskim simbolom socialističnega napredka in odšli na velenjski grad, kjer so z grajskim hišnikom Vinkom spili malo pravega slovenskega šnopsa. Vendar je to že druga zgodba. Drugače je s Titovim spomenikom, saj so bronastega velikana občudovale skoraj vse skupine, ki so se ustavile v Velenju, recimo italijanski Jitterbugs in vsi glasbeni gostje iz nekdanjih bratskih republik. Skulptura je res nekaj veličastnega, Tito je visok šest metrov, podstavek, na katerem stoji, pa še kakšne štiri. Postavljen je bil leta 1977, slovesno so ga odkrili 24. junija, ko se je na "osrednji slovesnosti v počastitev obletnice ustanovitve Zveze komunistov zbralo 20.000 ljudi". Vendar se zgodba o spomeniku ne začne takrat, pravzaprav sega daleč nazaj, v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je v Velenje za direktorja rudnika prišel Nestl Žgank.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
