Vojaški in politični turbo folk

"Prejšnjo sredo so v Srbiji spet zmagali narodnjaki," je teden po atentatu na srbskega premiera Zorana Đinđića zapisal eden najstarejših jugoslovanskih rokovskih kritikov Petar Peca Popović. Simbolno bi to lahko pomenilo, da so Đinđića ubili narodnjaki. Vsekakor teza za premislek. Turbo folk, glasbena usmeritev, ki se je v Miloševićevih časih razvila iz "novokomponirane narodne glasbe", je utelešenje vsega, proti čemur se je Đinđić bolj ali manj uspešno boril, poveličevanja mafijske elite, nedela in bogatenja na lahek način, primitivizma in omejenosti.

Aretirali so Ceco Veličković. Dva dni po atentatu so jo privedli na informativni pogovor in jo nato izpustili. Dan pozneje je policija v spektakularni akciji obkolila njeno vilo, v skritem bunkerju našla kupe orožja, Ceco pa aretirala in odpeljala v osrednji beograjski zapor. Policija sumi, da je pred atentatom in po njem pomagala Đinđićevim morilcem.

S tem bi bila ena od glav zločinskega zmaja, ki je ubil Đinđića in vse, kar je ta predstavljal, lahko dokončno uničena. Čeprav so Cecine pesmi ljubezenske, nekateri srbski teoretiki, na primer zgodovinarka medijev Ivana Kronja, trdijo, da sta "bila Ceca in njen pokojni mož še po Miloševićevem odhodu v Haag narodna junaka". "V tem kontekstu," meni Ivana Kronja, "je Ceca zgled srbske matere, Arkan luč nacionalizma, oba skupaj pa počelo retrogradnega patriarhata."

Ceca se je po lanskem koncertu na stadionu Marakana, najmnožičnejšem beograjskem spektaklu leta 2002, dokončno ustoličila kot femme fatale: prelepa bogata srbska vdova, ki nenehno poudarja posthumno zvestobo možu (za katerega trdi, da je srbski heroj), hkrati pa nikoli ne zamudi priložnosti za koketiranje, s katerim razburka erotične strasti pri moškem delu svojega številnega občinstva. K temu je veliko, morda največ, pripomogla TV Pink, promotor sodobne srbske mafijske elite, katere bogataški življenjski slog je za tisoče srbskih fantov in deklet nedosegljiv zgled.

Razkošna poroka Željka Ražnatovića Arkana in Svetlane Cece Veličković februarja 1995 je bila prvorazredni javni spektakel. Poročni obred in svatbeno slavje v Beogradu in Žitorađi, pevkinem rojstnem mestu, so televizije prenašale v živo, v prodaji pa so bili tudi videoposnetki v produkciji PGP RTS. Poroki so bile posvečene naslovnica in srednji dve strani režimskega časopisa Večernje novosti. Ameriški sociolog Eric D. Gordy z Univerze Clark v Miamiju je v razpravi o srbskem turbo folku zapisal, da ta poroka "simbolizira vez med turbo folkom, občili pod nadzorom države in novo elito kriminalcev". Če bi bila dokazana Cecina soudeležba v atentatu na predsednika Đinđića, bi bila ta simbioza lahko dokončno uničena. Ne pozabimo, da je TV Pink novico o drugi aretaciji Cece Veličković objavila z nekajurno zamudo, in to šele na 10. ali 15. mestu med novicami dneva.

V Srbiji se je konec lanskega leta pojavila kaseta do tedaj neznane skupine Srbski talibani s pesmimi o Slobodanu Miloševiću, Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću ter še nekaterih Srbih, obtoženih vojnih zločinov. V teh pesmih so zelo negativno predstavljeni Zoran Đinđić, Carla del Ponte, George Bush, poveličuje pa se teroristični napad na New York leta 2001.

Po podatkih s črnega trga se kaseta dobro podaja, čeprav izdajatelj ni znan, avtor glasbe in besedil je "skupina pravoslavnih prebivalcev", glasbeniki in pevci so "brezdomci", producent pa "haaško sodišče".

Glasba Srbskih talibanov sodi v zvrst "srbske novokomponirane glasbe", iz katere se je vzporedno z vzponom Slobodana Miloševića razvil zelo priljubljen žanr, ironično imenovan turbo folk, ki je sčasoma v Srbiji postal pravo družbeno gibanje. Vzpostavil je podobo življenja, kjer so vsi srečni in zadovoljni ter imajo dovolj denarja za drage avtomobile, potovanja, lepe obleke, lepe ženske ... To je podoba življenja, ki je bilo v času, ko se je gibanje razmahnilo, rezervirano zgolj za politično elito in kriminalce.

Po letu 1990 je z začetkom državljanske vojne in razpadom nekdanje Jugoslavije zamrlo dogajanje na subkulturni sceni v srbskih in jugoslovanskih mestih, na prizorišče pa so stopili "novi debitanti". Zaradi vojne drame in gospodarske krize, ki ju je spremljal propad vrednot, so se razmahnili kriminal, narkomanija, prostitucija, nasilje, ropanje in vojno dobičkarstvo, vzporedno s tem pa je izpraznjeno sceno mladinskih subkultur zasedla subkultura, ki ne le na simbolni glasbeni in modni ravni, ampak tudi sicer ustvarja presečno množico z resničnimi delinkventnimi in militantnimi družbenimi silami.

Kako politična je ta glasba?

Miloševićeva oblast je, da bi preprečila nemire, v začetku 90. let zavestno spodbujala sivo ekonomijo. Toda tihotapstvo in nezakonita ulična trgovina sta povzročila propad morale in drugih objektivnih družbenih vrednot: poštenje je postalo pomanjkljivost, nepoštenje pa ne le vrlina, ampak pogoj za preživetje. Družba je degenerirala. Razigrani in omejeni turbo folk se je izkazal za dober blažilnik ob socialnih pretresih, saj je s TV-zaslonov dan in noč odvračal pozornost ljudi od vsakdanjih težav in jim obljubljal boljše življenje, ki pa ni nikoli prišlo.

Že leta 1991 je postal del "novokoponirane vojne kulture", saj je zagovarjal ekspanzionistično in nacionalistično politiko srbskih oblasti, te pa so takšno glasbo uveljavljale najprej na državni TV Beograd, pozneje pa na novih postajah, TV Pink, ki je bila pod neposrednim vplivom stranke JUL Mire Marković, in TV Košava, katere lastnica je bila njena hči Marija Milošević.

Ker so edine protivojne demonstracije v času napadov na Vukovar in Dubrovnik v Beogradu podprli vsi najbolj znani srbski rokovski glasbeniki in ker je režim opazil, da je mlado urbano prebivalstvo najmanj naklonjeno vojaški in nacionalistični mobilizaciji, so glavni Miloševićevi ideologi izoblikovali jasno mnenje o kulturi urbane srbske mladine. Pisec Dobrica Ćosić, ki naj bi bil navdihnil Miloševićev nacionalni program, je med duhovnimi sovražniki srbskega naroda navedel različne prvine sodobnega zahodnjaškega življenja, med drugim tudi rokenrol.

V desetih letih vojn na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu so številni dogodki in osebnosti ostali zapisani v pesmih turbo folka, ki naj bi utemeljevale režimske politične teze. Vojaške turbo folk pesmi naj bi bile poseben prispevek k oboroženemu boju Srbov. Pevci so se primerjali z znanimi poveljniki in poudarjali svoj prispevek pri izvajanju vojaških nalog. "Pravoslavni pevci doslej niso veliko naredili, zato je čas, da se predramijo. Menda ne bodo prepevali Sloba, Šešelj in Arkan. Oni imajo drugo delo, mi pa bomo peli," je leta 1992 dejal črnogorski pevec Zoran Kalezić, potem ko je z Boro Đorđevićem in Vladimirjem Savčevićem Čobijem posnel pesem Vstani, Srb moj. Bora Čorba danes o tej pesmi pravi, da je bila "zgolj dobra zajebancija".

S kakšnimi temami se ukvarja srbska nacionalistična folk glasba?

To je predvsem mitomanski kič brez občutka za meje med resničnostjo in domišljijo, ki razširja ksenofobična in megalomanska sporočila. Besede, ki jih je najpogosteje slišati v teh pesmih, so: Kosovo, Srbija, Bog, tradicija, ozemlje, vera, kri, zemlja, ponos, otroci, nasprotovanje, ljubezen, jezik, ognjišče, grobovi, izdajalci, razkol, meje in podobni pojmi, ki včasih zaradi pretiranega banaliziranja zbledijo do neprepoznavnosti. Vojni domoljubni folk ima tudi svoje junake iz krvi in mesa - Slobodana Miloševića, Radovana Karadžića, Ratka Mladića - in zgodovinske junake iz starih epskih pesmi - carja Lazarja, kraljeviča Marka, Miloša Obilića ...

Dobri junaki za protiutež vedno potrebujejo tiste "z druge strani puškine cevi", zato se pisci nacionalističnih pesmi potrudijo, da najdejo tudi te. To so recimo Franjo Tuđman in Hans-Dietrich Genscher ("Jojme, Švabek, Genscherček, ti je Tuđmanu pripravil zajtrček"), Alija Izetbegović ("Oj, Alija, nič več nisi glavni, premagal te je narod pravoslavni"), Bill Clinton ("Clintonova žena ne žaluje, kadar mož si zguljena kolena ogleduje"), Louise Arbour, Cyrus Vance in David Owen.

V teh pesmih Srbi nikoli niso hudobni do drugih. Ravno nasprotno, Srbi v njih vedno trpijo zlobo drugih, kajti "Srb bo zmagovalec, saj je pravičnik". Srbi se samo postavljajo po robu zlu, ki jim ga prizadevajo sovražniki, in se herojsko branijo.

Naslednja pogosta značilnost borcev iz nacionalističnih folk pesmi je aseksualnost. So nedolžni, spolno nepokvarjeni kot majhni dečki in popolnoma predani vzvišenemu cilju, zmagi, ki jo od njih pričakuje njihova prava mati - Domovina. Vojni junaki pri tem mazohistično in mačistično prezirajo vse drugo, tudi naravne nagone, značilne za mladeniče njihovih let.

V nacionalističnih pesmi se od občinstva - nacije nenehno pričakuje še kanček potrpežljivosti, potem bodo vse težave in tegobe dokončno odpravljene, Srbi bodo dobili ozemlje, pričakovano politično ureditev, začela se bo družbena blaginja.

Zgodovinski miti tako pogosto postanejo tema bega iz resničnega časa, da je preteklost že pomembnejša od prihodnosti: "Kosovo je naša duša, Bog nas vidi, Bog posluša. / Ne dajo se Srbi moji, ne prestrašijo jih niti kavboji." Sovražnika je seveda treba prezirati. Avtorji pesmi iz leta 1992 novonastalo samostojno Hrvaško doživljajo kot dekle Tuđmanko, ki je zapustila fanta, Srba, in se vdala drugemu, Zahodu, predvsem Nemčiji. Pesem se nadaljuje s tem, da Tuđmanke na Zahodu ne bo nihče poročil, ampak bo postala "zahodnjaška kurba".

Prvi favorit v plejadi junakov domoljubnega neofolka, ki kot da bi bili fotokopirani, je Mirko Pajčin ali Baja mali Knindža. Kariero je začel s petjem po svatbah in slavjih v čast fantov, odhajajočih v vojsko, po vaseh v okolici Knina, estradno zrelost pa je dosegel ob izbruhu vojne in ustanovitvi samostojne srbske paradržave v Hrvaški, ki je leta 1991 razglasila odcepitev od preostanka Jugoslavije. Naslovi in besedila pesmi, ki jih piše sam, največ povedo o vojaških težnjah, ki se skrivajo v njih: Srbi se nikogar ne bojijo, Srb ne pozna solza, Pravoslavje, Kosovo je naša duša, Bog gleda z neba, Kosovo je srbsko ...

Njegov opus je tematsko jasno opredeljen in ne govori o pretenzijah navadne estradne zvezde, temveč o pretenzijah kronista časa in razlagalca zgodovinskih in političnih resnic: "Že ko sem bil majhen, vedel sem, da grem v pravi smeri, oni so bili katoliki, jaz bil zvest sem pravoslavni veri."

Leta 1998 je po vojni v Hrvaški in Bosni v eni od pesmi izrazil kanček kesanja zaradi svojih nekdanjih političnih stališč, pridružil se je večini državljanov v njihovem razočaranju zaradi zgrešene nacionalistične politike in obsodil vojno, ki jo je bil Milošević tedaj začel na Kosovu: "Spet govorite, z lažmi nas strupite. / Nočem na Kosovo, ali me slišite."

Veliko nacionalistično nadarjenost je pokazal tudi Borislav Zorić Ličan, avtor pesmi Amerika, pusti Srbijo, Karadžić, srbski sin, Oj, Krajina, Srbska republika ...

Ta "ljudski pevec" je v svoji karieri napisal pesmi za vse jugoslovanske in srbske voditelje, Josipa Broza Tita, Slobodana Miloševića, Radovana Karadžića, Vojislava Šešlja, pa tudi nekdanjega premiera Republike srbske Milorada Dodika. O Miloševiću je pel že leta 1988 in prizna, da so mu pri ustvarjanju Ode Slobodanu pomagali člani tedanje Miloševićeve vlade.

Beograjski Radio Ponos, postaja, ki se je posvečala izključno propagandi, je v vojnih letih predvajala "zgolj srbske ljudske pesmi", a le "prave srbske" pesmi. Promovirala je edinega pevca novejših nacionalističnih pesmi, ki je kmalu za tem doživel komercialni uspeh. To je Baja mali Knindža, ki so ga razglasili za srbskega Dylana. Radio Ponos je leta 1994 nenadoma nehal oddajati, saj Miloševićev režim takrat ni več javno podpiral vojne propagande.

Za Republiko srbsko je značilno, da se tam, drugače kot v Srbiji, s kvazidomoljubno glasbo niso ukvarjali uveljavljeni glasbeniki. Med vojno komercialne produkcije ni bilo veliko. Producentska hiša Renome je veliko producirala zaradi avtoritet, ki so stale za njo. Šlo je za izdaje, namenjene posameznim vojaškim starešinam ali enotam, ki so se brezplačno delile med borce; če so jih prodajali, so izkupiček namenili družinam padlih in ranjenih ali v sklade posameznih enot. Ena od brigad vojske Republike srbske je med vojno in takoj po njej zaslužila 80.000 DEM s prodajo kasete s pesmimi, v katerih je opisana medvojna pot te enote.

Vzpon nacionalizma in populizma v 80. letih so neizbežno spremljale tudi tradicionalne gusle. "Na predvečer vojne je guslarstvo v Jugoslaviji postalo tiskovno središče z zanesljivo prevajalsko službo, ki je aktualna politična sporočila srbskih voditeljev simultano prevajala v stare epske slike ali ravno nasprotno," piše zagrebški sociolog Ivo Žanić v knjigi Prevarana zgodovina: guslarska estrada, kult hajdukov in vojna na Hrvaškem in v BiH 1990-1995 (Zagreb 1998). Ta instrument se vse pogosteje omenja kot eden od simbolov "svobode", po kateri vsi hrepenijo. Veliko medvojnih fotografij dokazuje, da je guslar obdržal vlogo spremljevalca srbske vojske. Zgodaj jeseni leta 1991 so vojaki JLA (med njimi je bilo tudi nekaj poklicnih guslarjev) v okolici Dubrovnika novinarju črnogorske Pobjede razlagali, da se "z guslami laže vojskuje": "Če rečeš guslar, sta boj in svoboda že zajeta v besedi. Vojna je za nas kot nekakšno strokovno izpopolnjevanje. Kadar ne streljamo, guslamo." Beograjska Borba je pozimi leta 1991 objavila poziv predsednika nekega guslarskega združenja: "Vsi črnogorski in srbski guslarji bi morali na fronto in ustanoviti posebno enoto, ki ne bi delovala samo z orožjem, temveč tudi s pesmijo ob spremljavi gusel."

Tudi begunec, ki se izmika haaškemu sodišču, Radovan Karadžić, je guslar, slišati je bilo, da je igral celo pred nekdanjim ameriškim predsednikom Jimmyjem Carterjem, ko se je ta leta 1994 prišel pogajat na Pale. Dokumentarni film televizije BBC Srbska epika prikazuje Karadžića, kako prepeva ob igranju na gusle.

Guslar Radovan Šojić je pred kratkim posnel kaseto in jo posvetil sojenju Slobodanu Miloševiću. Naslovil jo je Sramotno sojenje Slobodanu Miloševiću v Haagu. Nekaj zaključnih verzov je posvečenih haaški tožilki Carli del Ponte. Njegov kolega Božidar Đukić je na kaseti Oj, Srbi, narod prekleti, ki jo je izdal lani, eno od pesmi posvetil tedanjemu srbskemu premieru Zoranu Đinđiću. Ta ni sodil med teme, ki jih pogosto obdeluje guslarska estrada, toda prav omenjena pesem je ključni dokaz, kako zagrizeni sovražniki Đinđićeve Srbije so narodnjaki, turbo folk in guslarji.

Pesem Oj, Srbi, narod prekleti je nastala po odločitvi Đinđićeve vlade, da Slobodana Miloševića izroči haaškemu sodišču.

"Oj, Đinđiću, nemački špijunu,
Za tu glavu što u Hagu trune,
Prvo ćeš odgovarat Bogu,
Što radite od srpske države.
I vama će doći glave,
Sramu srpski, Điniđiću Zorane,
Bože, crne dočekao dane,
Od tebe se izlegli gubavci
Desna ti se osušila ruka.
Od kada smo robijaši DOS-a,
Nema više srpskog ponosa."