Slavoj se ženi

Nevrotičnega zasebnega detektiva najame eden od njegovih recimo temu starih znancev. Detektivova naloga je na prvi pogled dokaj preprosta: spremeniti se mora v senco, ki prijateljevo ženo spremlja na vsakem koraku, o njenih aktivnostih pa mora promptno poročati svojemu delodajalcu. Toda detektiv prijateljevi ženi tako vestno diha za ovratnik, da preskoči iskra, ki preraste v plamen. V naslednjem kadru sta detektiv in njegova "žrtev" že takorekoč ljubimca, vendar pa zveza ne gre v cvet, ker žena oziroma ženska v kratkem naredi samomor, detektivu pa poči film. Čas za silo zakrpa posledice živčnega zloma, toda dovolj je en sam pogled, da na komaj zaceljene rane pade kritična količina soli. Detektiv namreč zagleda žensko, ki ga neubranljivo spominja na ljubezen, ki je ni znal ohraniti. Kako se zgodba konča, bržčas veste. Če ne veste, obiščite bolje založeno videoteko, ki še ni zavrgla vseh mastrov in piratskih kopij, in si sposodite Vrtoglavico Alfreda Hitchcocka iz leta 1958, maestrov veličasten uvid v človeške obsesije in briljantno analizo dveh zaljubljenih subjektov, ki nehote skušata manipulirati drug z drugim.

Zdaj ko smo temo absolvirali, je čas za rimejk. Denimo, da Jimmy Stewart ne bi igral nevrotičnega detektiva, ampak filozofa, ki namesto prijateljevi ženi sledi perspektivni učenki. In sledi ji tako vestno, da vse skupaj spominja na dihanje za ovratnik, pri čemer preskoči iskra, ki preraste v plamen. V naslednjem kadru sta filozof in njegova "žrtev" že takorekoč ljubimca, vendar pa zveza ne gre v cvet, ker ženska v kratkem naredi samomor... ee, izbere perspektivnejši in donosnejši poklic, filozofu pa poči film, kar z drugimi besedami pomeni, da bežno srečanje potlači nekam v podzavest. In tu je zdaj vprašanje. Kje bi se moral ustaviti filozofov pogled, da bi na komaj zaceljene rane padla kritična količina soli, ki bi potlačeno izbezala iz podzavesti? Kakšno žensko bi moral uzreti filozof, da bi ga neubranljivo spominjala na ljubezen, ki se ni manifestirala v realnosti? Kako se zgodba konča, bržčas ne veste. Zato ne preklapljajte, ponujamo namreč director's cut.

"Tudi ženska, ki pravi, da od vas nič noče, v resnici od vas hoče absolutno vse," je nekoč izjavil dr. Slavoj Žižek, letnik 1949, profesor za filozofijo in teoretsko psihoanalizo, strokovnjak za nemški idealizem in specialist politične filozofije, ki je v zadnjih dvajsetih letih sodeloval na skoraj štiristotih mednarodnih filozofskih in psihoanalitičnih simpozijih v ZDA, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Belgiji, Avstriji, Švici, Braziliji, Španiji, Mehiki, Izraelu, Romuniji, na Madžarskem, Irskem, Nizozemskem, Islandiji, Norveškem, Danskem, Švedskem in Japonskem. V pop rock terminologiji je tovariš Žižek na slovenskem filozofsko psihoanalitičnem področju velik kot Siddharta na glasbeni sceni. Ali drugače, ako v globalizacijskem duhu posežemo po geopolitičnih primerjavah, če bi sodobno filozofijo oblikovali v planet Zemljo, potem bi bil Slavoj Žižek Kitajska. Skratka, zvezda. Tom Cruise... okej, Anthony Hopkins svetovne filozofije. Zvezde pa, medtem ko funkcionirajo kot generator govoric, ne glede na nebo, s katerega sijejo najsvetleje, privlačijo oziroma so privlačne za oboževalce vseh spolov. Size does matter. Mišljenje, da se fenovske falange lepijo samo na medijsko izpostavljene ikone šovbiznisa, je že v osnovi zgrešeno. Drži, denar predstavlja moč, vendar pa tudi volja po znanju v sebi skriva voljo po moči. Pa se vprašajmo takole, katera ženska lahko omreži moškega, ki ugotavlja, da je ljubezen zgolj niz pojavov na tvoji nevronski mreži, in pravi: "Za poznega Lacana ljubezen ni več le narcistični zaslon, ki zamegli resnico želje, temveč način, kako udomačiti travmatični gon in se spraviti z njim." In ve, kaj je Jacques-Alain Miller podal v Teoriji kaprice: "Kaj hoče ženska, odgovor je preprost, ženska hoče hoteti. Hotenje je nek užitek, pa naj gre za subjektivno hotenje ali hotenje drugega, v primeru katerega se subjekt manifestira skozi podvrženost, ki je spet stvar volje, razmerje do volje drugega. Med ženskostjo in voljo obstaja določena sorodnost, izraža absolutni, neskončni, brezpogojni značaj, ki se najbolje manifestira v kaprici. V Lacanovem nauku nastopi kaprica v okviru očetovske metafore, v kateri oče zastopa zakon in mati kaprico, pri čemer se za civilizacijski napredek označi pot od kaprice k zakonu." Ha. Ženska potemtakem ne more in ne sme biti ena sama, žensk mora biti več, po možnosti združenih v eni sami. Ne preseneča, da smo resnično žensko našli prav v virtualnem svetu. In ker ji je ime Analia, smo takoj vedeli, da smo na pravi poti.

Šiv, ki je na virtualnem nivoju govorice spojil Slavoja Žižka in 26-letno Argentinko Analio Hounie, se začne v Buenos Airesu, v Muzeju latinskoameriške umetnosti, s predavanjem gospodične Analie, ki si je 27. novembra lani za izhodišče in filozofsko interpretacijo izbrala prav "hitchcockovsko" razpravo znamenitega slovenskega filozofa z naslovom Organs Without Bodies. Pa ne samo to, Analio Hounie najdemo tudi v društvu argentinskih pisateljev, kjer se predstavlja z esejem o zakonih in kategoričnem imperativu, kar je konec koncev v popolni rimi z njeno univerzitetno dejavnostjo. Bolj nenavadno je, da se taista Analia Hounie pojavlja na spisku najbolj priljubljenih argentinskih manekenk, ki jo poleg spletnih predstavitev v sliki in besedi obravnava tudi tamkajšnji rahlo rumeno obarvani tisk, kamor na prvi pogled sodi tudi revija Caras. Tisto, kar konkretni podobi Analie Hounie daje ostrino in rob, pa je dejstvo, da se ob njenem imenu ne odpirajo samo spletne strani akademsko filozofskega profila, ampak predvsem tiste s pornografsko vsebino.

Zelo simp(tom)atična miroljubna koeksistenca, vkolikor se navežemo na Žižkovo definicijo, da je simptom "nek element, ki se kot parazit zmerom prilepi zraven in s svojo neznosno prezenco 'kvari igro', toda če ga izničimo, je stvar še hujša in izgubimo vse." Igra pa se je, če gre verjeti govoricam, šele dobro začela. Ali kot v Starih sabljah oče Burgess Meredith reče sinu Jacku Lemmonu: "Mount that woman, son."

povezava