Biografija (kdo je kdaj): Slavoj Žižek

Tisti poslednji marksist, ki je iz filozofije naredil pop in iz popa filozofijo

Slavoja rodijo 21. marca 1949 v Ljubljani. Oče Jože je ekonomist, mama Vesna knjigovodja. Večji del osnovne šole opravi v Portorožu. V nasprotju z vrstniki ga bolj kot šport zanimajo kralj Artur in vitezi okrogle mize. Zadnji razred osnovne šole konča v Ljubljani, nato se vpiše na Gimnazijo Bežigrad. Doma so zapriseženi ateisti. Pri dvanajstih mu oče strogo zabiča, naj ne bere Svetega pisma, ker ga bo vsebina preveč zmedla. Na pogrebu starega očeta so Žižkovi edini, ki ne prestopijo cerkvenega praga. Slavoju je všeč avtoritarnost Cerkve kot institucije, ne prenaša pa razpredanj o globokih notranjih izkušnjah. Zato je presenečen, ko leta pozneje v nemškem katoliškem biltenu, ki duhovnikom rabi kot opora pri pisanju pridig, objavijo njegov članek o neposrednem stiku z absolutnim. "To je tako, kot če bi k izobraževanju deklic povabil izprijenca," bo komentiral objavo. Kljub radikalno ateistični drži bo pozneje še večkrat pisal o krščanstvu. Med drugim bo sv. Pavla razglasil za prvega leninista, katolikom pa očital perverznost, češ da Kristusovo žrtvovanje na križu razumejo kot odpustek za to, da se lahko brez kazni vdajajo skrivnim željam.

Najbližje srečanje s cerkvenim občestvom doživi na diskusiji v Muenchnu, kamor ga povabijo nemški škofje. Namestijo ga v nadškofijski apartma, kjer je poleg spalnice tudi molilnica. Razmišlja, da bi posvečeni prostor onečastil z masturbacijo, a si premisli, ko mu prijatelj Mladen Dolar v telefonskem pogovoru razloži, da bo prav s tem dejanjem postal del katoliškega občestva: "Sanje vsakega mladega katolika so namreč, da bi prvi seks doživel v kapeli!"

S filmi je zastrupljen od dne, ko prvič vidi Hitchcockov Psiho. Njegova zasebna zbirka med drugim vključuje romantične sovjetske filme o srečnih kolhoznikih in nacistični propagandni film Večni Jud, ki je v Nemčiji prepovedan. Sanja o karieri filmskega režiserja, a si premisli, ko ga v drugem letniku gimnazije okuži filozofija. Nanj močno vplivajo Marx, Hegel in Schelling. Bere disidentske tekste v revijah Praksis in Problemi, ob koncu tretjega letnika pa v reviji Ekran objavi svoj prvi članek - recenzijo novovalovskega filma. V poletnih mesecih pred vpisom na Filozofsko fakulteto v Ljubljani doživi spreobrnitev, odkrije namreč francoske strukturaliste. Leta 1967 v Problemih objavi prvi prevod Jacquesa Derridaja v slovenščino, pozneje pa postane zaprisežen privrženec francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana.

Poleg filozofskih knjig so Slavojeva velika strast detektivski romani, še posebej, če jih napiše Patricia Highsmith. Ne razume ljudi, ki nočejo vnaprej vedeti, kakšen je konec. Sam se namreč knjige loti šele, ko testira, kako dober je njen zaključek.

Med študijem z Darkom Štrajnom in Mladenom Dolarjem sklene pakt o tračarjenju. Opravljajo kot stare branjevke in se pri tem neskončno zabavajo.

Avgusta 1968 v kavarni na glavnem trgu v Pragi gleda ruske tanke, ki gredo nad demonstrante, in mirno uživa v jagodni torti. Tortam se pozneje sicer odreče zaradi diabetesa, toda navdušenje nad avtoritarnostjo ostane.

Ko ga na enem od predavanj v tujini vprašajo, kaj je po njegovem dober socialni red, Slavoj kot iz topa ustreli: "Komunizem! Sem absolutni privrženec egalitarizma s priokusom terorja."

Leta 1971 diplomira iz filozofije in sociologije, se prvič poroči in dobi sina Kostjo. Dobrih dvajset let pozneje bo razpadel njegov drugi zakon, v katerem bo dobil sina Tima, bodočo tretjo ženo pa bo našel v Argentini. Zaradi urednikovanja pri Problemih, prijateljevanja z Ivanom Urbančičem in Tinetom Hribarjem ter prvih heideggerjansko-derridajevskih objav v sedemdesetih letih obvelja za oporečnika, zaradi česar ne dobi službe na filozofski fakulteti, preživlja pa se s prevajanjem in pisanjem člankov za različne revije. Pozneje ga bo neskončno zabavalo, ko ga bodo kot marksista napadali profesorji, ki so se ga nekoč izogibali, ker naj bi bil nemarksist.

Leta 1972 izda knjižni prvenec Bolečina razlike, heideggerjansko-derridajevski poskus, za katerega bo pozneje prepričan, da bi ga bilo treba javno sežgati.

Leta 1975 magistrira iz filozofije. Mentor mu prvo različico naloge zavrne, češ da ni dovolj marksistična, in Slavoj je prisiljen napisati dodatek. Če bi se namreč pozneje izkazalo, da je nevaren disident, bi se mentor lahko mirne vesti skliceval na to, da ga je skušal usmeriti na politično korektno pot.

Slavoj zase pravi, da je po psihološki strukturi fašist, ki neskončno ljubi red, zato je grenko razočaran, ko med služenjem vojaškega roka v Karlovcu spozna, da v JLA vlada kaos. V zameno za lagodno delo v knjižnici mora voditi politične ure za vojake. Predavanje o ideologiji kapitalizma izkoristi za predvajanje cikla hollywoodskih filmov, od Botra do Nekateri so za vroče. Oficirjem uspešno proda teorijo, po kateri idejnega sovražnika najbolje spoznaš, če si v filmih ogledaš, kaj je narobe z Ameriko.

Po vrnitvi v Ljubljano se ga na fakulteti še vedno otepajo, zato se leta 1977 kot strokovni sodelavec zaposli pri Marksističnem centru CK ZKS. Za pripravo zapisnikov sej porabi uro na dan, preostali delovni čas nameni študiju in ogledom filmskih matinej v kinu Komuna. Čez poletje ga dvakrat za štirinajst dni pošljejo v Kumrovec, kjer študentom pomaga tolmačiti klasike marksizma. Z ženo in s sinom živi pri tašči, kjer je nekaj mesecev podnajemnik Darko Štrajn. Zaradi oporečniških člankov v Mladini Štrajnu sledi Udba. Zadeva postane komična, ko Slavoj pred hišo zasači mladega udbaša in ga toliko časa zaslišuje, da ta izčrpan pobegne.

Medtem ko njegovi vrstniki poslušajo punk, Slavoj nanj prisega le na teoretski ravni, v praksi pa hrupa ne trpi. Enako je z Laibachom - o njem piše teoretične članke, v praksi pa rajši posluša klasično glasbo in opero.

Ima zelo konservativen okus, saj poleg Wagnerja posluša še Mozarta, Schumanna in Schuberta, od Francozov pa le Ravela, in še to zgolj njegova komorna dela. Je zagovornik teorije, po kateri je v klasični glasbi mogoče povedati vse z največ pet inštrumenti, orkester je potreben samo zaradi Američanov. Fanatično občudovanje Wagnerja je tudi temelj njegovega prijateljstva s strukturalistom Alainom Badioujem. Skrito pred javnostjo piše tekste za programske zvezke ob premierah salzburških iger in berlinske opere. Slavoj je tudi eden redkih iz generacije, ki nikoli ne poskusijo marihuane. "Verjamem v staro udbaško zapoved, da sovražnik nikoli ne spi in da si zato ne morem privoščiti izgube nadzora." Prav tako se izogiba cigaretam in alkoholu, pa ne zaradi zdravja, pač pa zaradi okusa. "Glede alkohola imam okus žensk srednjega nižjega sloja, saj po grlu spravim le sladki Baileys."

Leta 1979 mu Urbančič ponudi službo na Inštitutu za sociologijo in filozofijo (poznejšem Inštitutu za družbene vede), kjer je Slavoj več let nosilec raziskovalne naloge Vloga nezavednih fantazem v procesih oblikovanja identitete Slovencev. Leta 1980 pri založbi Analecta izda knjigo Hegel in označevalec, leto pozneje pa na filozofski fakulteti uspešno zagovarja doktorsko disertacijo Možnosti "materialističnega obrata" Hegla v psihoanalitični teoriji. V Ljubljani ustanovi Društvo za teoretsko psihoanalizo in prevzame funkcijo odgovornega urednika filozofske revije Razpol. V začetku osemdesetih let se za štiri leta preseli v Francijo, kjer študira pod mentorstvom Jacques-Alaina Millerja, Lacanovega zeta in intelektualnega dediča. Po travmatični ljubezenski aferi z ženo enega od kolegov mu Miller pomaga s psihoanalizo. Leta 1985 na Oddelku za psihoanalizo Universite Paris-VIII doktorira s tezo Filozofija med simptomom in fantazmo, na istem oddelku pa tudi večkrat predava. Doktorat pozneje izda v knjižni obliki.

Zaradi spora z marksistično linijo pri Časopisu za kritiko znanosti, ki jo predstavljajo Igor Bavčar, Leo Šešerko in Srečo Kirn, je Slavoj žrtev izsiljevanja in ideoloških denunciacij na CK. Skupaj z Dolarjem in Radom Riho zapusti uredništvo časopisa in nekaj let ne spregovori z Bavčarjem. Kljub članstvu v komunistični partiji se konec osemdesetih let vključi v opozicijsko gibanje. V času afere JBTZ je član Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic. Izkaže se kot izvrsten strateg, ki zna predvideti sovražnikove korake. Na sestanku odbora v Pen klubu junija 1988 predlaga, naj premislijo o sklicu zborov študentov po fakultetah, "da se ustvari, če ponovim leninsko frazo, mobilizacijsko stanje ..." Da bi še bolj poudaril potrebo po akciji, doda: "Pazite, kaj je rekel Lenin: 'Vsak dan, ko se nič ne zgodi, je za nas izgubljen.'"

Ko je na nekem drugem sestanku odbora predlagana gladovna stavka, člane prepriča, da je to slaba zamisel, češ da bo srbska TV trdila, kako so vsi debeli Slovenci pač na dieti.

V času razpada SFRJ v Mladini redno objavlja kolumne. Pred prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji ostro kritizira Demos in odkrito navija za ZSMS. Med drugim zapiše: "Glas Demosu ni zgolj DA koncu partijskega monizma, ni DA političnemu pluralizmu nasploh, ampak je hkrati DA neki čisto določeni viziji postkomunistične Slovenije: viziji, ki temelji na vsenacionalni solidarnosti, na poenotenju v imenu takšnih ali drugačnih 'nadideoloških' vrednot, na izpostavitvi niza vrednot (slovenske samobitnosti ipd.) kot nedotakljivih svetinj." Hkrati pa glas za ZSMS-Liberalno stranko označi kot pogumno etično dejanje: "ZSMS bodo volili tisti, ki ne tulijo z volkovi ..."

Komentiranje političnega dogajanja mu je v užitek, v politiko pa se neposredno vključi samo enkrat. Leta 1990 na prvih večstrankarskih volitvah kandidira za stolček v republiškem predsedstvu. V kandidaturo privoli na prigovarjanje prijateljev Jožefa Školča in Gregorja Golobiča, vendar pod pogojem, da mu ne bo treba nastopati na mučnih predvolilnih shodih. Ker si politične kariere v resnici ne želi, kandidaturo zavestno minira tako, da v intervjujih hvali diktatorja Pol Pota. Pristane na petem mestu. V igri za stolček v vladi je znova sredi devetdesetih let, ko mu Janez Drnovšek ponudi položaj ministra za znanost ali kulturo. Slavoj ponudbo zavrne, češ da ga zanimata samo dve funkciji: minister za notranje zadeve ali šef obveščevalne službe.

Devetdeseta leta so tudi čas Slavojeve ekspanzije na tuje. Knjige piše samo še v angleščini in jih izdaja pri uglednih tujih založbah. Je urednik treh knjižnih zbirk na tujem: Wo es war pri založbi Verso, Shortcuts pri založbi MIT Press in SIC pri založbi Duke University Press. Ukvarja se z zelo širokim področjem od Lacana, Hitchcocka, Lenina in opere do terorističnih napadov 11. septembra, vse knjige pa so akademski bestsellerji, saj so nekatere ponatisnjene po desetkrat in prevedene v več kot dvajset jezikov. Največja uspešnica Looking Awry doživi tri 'trde' in enajst 'mehkih' ponatisov, kar je za Slavoja presenečenje, saj vanjo zmeče vso robo, ki je prepoceni in preslaba, da bi jo lahko uporabil v knjigi Sublime Object of Ideology. Še posebej je ponosen, ko v Rusiji prevod knjige Revolution at the Gate, v kateri zbere in komentira Leninova dela, izdajo s pomočjo posebnega sklada ruske komunistične partije.

Leta 1991 mu slovensko ministrstvo za znanost podeli častni naziv ambasadorja znanosti in diplomatski potni list. Toda Slavoj ga že po nekaj mesecih vrne, saj ima zaradi garderobe, v kateri ni kravat, pač pa le proletarske majice in kavbojke, velike težave pri prepričevanju letališkega osebja, da ni terorist in da diplomatski potni list ni ponaredek.

Vsak drugi semester sprejme gostovanje na eni od ameriških univerz, pri čemer si semester navadno skrči na dva meseca, tako da ima ob polni plači le eno predavanje na teden. Da bi imel čim več časa za branje, filme in pisanje, razvije sistem za izogibanje nadležnim študentom. Stanovanje si vedno najame daleč od študentskega naselja. Obvezne govorilne ure s študenti odpoveduje ali pa na urnik prijavljenih vpiše izmišljene priimke, s čimer ustvari lažen vtis, da so njegove govorilne ure že vnaprej zasedene. Izogne pa se tudi branju zaključnih testov, kar študentom pojasni s takšno logiko: "Če ne boste oddali testa, vam bom avtomatično dal najvišjo oceno. Če pa ga boste oddali, ga bom prebral in potem je čisto mogoče, da ne boste dobili najvišje ocene." Na univerzah njegovo obnašanje tolerirajo kot izraz balkanske ekscentričnosti. Sčasoma se stika s študenti tako naveliča, da sprejema le še vabila na posamična predavanja. V Buenos Aires pride 2500 ljudi, zato je predavanje prestavljeno na trg pred univerzo. V New Yorku stotine ostanejo zunaj in grozijo razbiti steklo, tako da mora posredovati policija.

Kot gost sodeluje na več kot 350 mednarodnih filozofskih, psihoanalitičnih in kulturno-kritičnih simpozijih po Evropi, ZDA, Braziliji, Mehiki, Izraelu in Japonski. Največ denarja služi s predavanji po ameriških univerzah - od Minnesote do Michigana, New Orleansa, Washingtona, Princetona in Columbie. Ko mu nemška zvezna država Severno Porenje-Vestfalija podeli nagrado za znanost in kulturo v višini milijona nemških mark, denar porabi za to, da v Essnu dve leti vodi raziskovalno skupino, ki se ukvarja z antinomijami postmodernega uma. Od vseh potovanj se mu najbolj upira potovanje v latinske dežele, predvsem zato, ker tam spozna, kaj je whisky komunizem: "Imajo se za levičarje, hkrati pa imajo služinčad, s katero ravnajo zelo grobo. To mi ne gre. A po drugi strani ti godi, če imaš ves dan na razpolago limuzino."

Kot obsesiven pisec že med študijem objavlja članke v Tribuni in Problemih, pozneje pa tudi v številnih drugih domačih in tujih listih, na primer francoskih La violence, Analytica in Ornicar ter italijanskih La psicanalisi in Vel. V zadnjem desetletju objavlja kolumne v uglednem dnevnem in tedenskem časopisju: Die Zeit, The Guardian, Sueddeutsche Zeitung, enkrat celo v Time Magazinu. Kulturna priloga Le Monde objavi o njem dolgo reportažo. Pogosto nastopa na radijskih in TV-programih v Nemčiji, Veliki Britaniji in Italiji. O njem snemajo dokumentarne filme v Nemčiji in ZDA. Z naraščanjem popularnosti čedalje več časa preživi na letališčih ali po hotelih. Skrušeno priznava, da so vse njegove nogavice iz Lufthanse, da spodnje perilo zmeče v koš, če v bližini ni dobre čistilnice, in da se prehranjuje samo po restavracijah. V maniri pravega intelektualca je Slavoj povrh vsega tudi nepoboljšljiv hipohonder.

Na filozofski fakulteti se prvič zaposli šele pri 52 letih, in to kot raziskovalec, kar pomeni, da nima predavateljskih obveznosti. Še več. Nima niti pisarne ali asistenta. Toda na videz neugodne razmere mu ustrezajo. Ko ga namreč leta 2003 revija New Yorker v daljšem članku o njegovem delu in življenju pobara, zakaj se rajši ne zaposli na kateri od ameriških univerz, pojasni: "Zakaj bi službo, kjer ti ni treba delati nič, zamenjal s službo, kjer moraš delati?"

Članek iz New Yorkerja pa po domačih logih odmeva predvsem zaradi Slavojeve izjave, da je nekdanji glavni tajnik LDS in njegov dober prijatelj Gregor Golobič bodoči slovenski Stalin.

Čeprav trdi, da se je od LDS distanciral že po blejskem združitvenem kongresu, da ne hodi na volitve, da ne spremlja domačih medijev, da ga politika dolgočasi in da mu tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije, se v ključnih trenutkih pred parlamentarnimi volitvami vedno znova aktivira in javno podpre LDS kot edino še sprejemljivo politično opcijo. Tako se na primer pred volitvami leta 2000 na Golobičevo prošnjo prek satelita iz New Yorka javi delegatom na konvenciji LDS. Pozneje prizna, da je šlo za prevaro, saj so v resnici predvajali videoposnetek, ki so ga že tedne prej pripravili v marketinški agenciji. Znova poseže v javno debato pred volitvami leta 2004, ko pojasni, da bi morebitna oblast desnice pomenila katastrofo in da je Zbor za republiko zloraba civilne družbe.

Projekcija: Slavoj napove, da bo odprl ordinacijo, kjer bo vodstvu LDS brezplačno zagotavljal psihoanalitično analizo razlogov za poraz stranke na parlamentarnih volitvah 2004. V resnici pa zaprosi za argentinsko državljanstvo in tako drži besedo, ki jo je dal pred leti, da se bo odselil iz Slovenije, če bo LDS izgubila na volitvah.