Spoštuj vse mrtve

Torkova noč je v Trnovem nad Novo Gorico, točneje v spominskem parku narodnoosvobodilnega boja (NOB), znova prinesla oskrunitev spomenikov. S črnim razpršilnim sprejem so tamkajšnje spomenike porisali z italijanskimi fašističnimi gesli ter nacističnimi simboli. Novogoriški župan Mirko Brulc čaka na odziv države na provokacijo, ki je najverjetneje prišla z one strani zahodne meje. Premier Janša je sicer ostro obsodil skrunitev, podobno kot ob nedavnih nesoglasjih z Avstrijo in Italijo pa je malo verjetno zavzeto posredovanje našega zunanjega ministra.

Ne nazadnje oskrunitev spominskega parka sodi med tiste vandalizme oziroma kazniva dejanja, ki jih pri nas praviloma ne sankcionirajo prednostno. Od osamosvojitve je bilo pri nas kot žrtev političnih navzkrižij, še bolj pa kot naključno izbrani cilj nočnih pijanstev in demonstracij fizične moči oskrunjenih med 700 in 800 spomenikov, spominskih tabel ter podobnih obeležij v spomin NOB. "Generalno stanje je v redu in ni razloga za preplah, čeprav so primeri, ki niso všeč nikomur. Za Slovenijo so značilni nočni vagabundi in silaki, ki na smetnjakih in spomenikih izkazujejo moč, pa tudi na cerkvene zidove pišejo vse mogoče," je pred torkovo nočjo dejal Janez Kos, predsednik komisije za kulturno dediščino pri slovenski Zvezi združenj borcev. Njihov seznam pokaže, da bi naj bilo v Sloveniji okoli 5400 spomenikov, kar pa je po Kosovem mnenju "malo prevelika številka".

Po osamosvojitvi je bilo nekaj nasilja, a redko ekstremnega: "Mislim, da smo te otroške bolezni preboleli. Bili so premiki spomenikov, tu in tam so bile uničene kakšne plošče, toda za zdaj so bila obeležja ubranjena," ocenjuje Kos. Seveda tudi pri nas ne manjka variacij načinov uničevanja in poškodovanja. V Zagorju so pred leti okrog spomenika pokradli ciprese, sneli so emonskega dečka iz ljubljanskega parka Zvezda ("ampak po steklenicah gre soditi, da je šlo za pivce"), nekateri revolucionarni spomeniki pa so povsem izbrisani - najprej je izginilo doprsje Franca Leskovška - Luke pred nekdanjo tovarno Saturnus, nato še njegov podstavek. Tudi spomenik svobode je izginil, ohranjena je samo roka. Pred vhodom moščanske osnovne šole so odlomili glavo spomenika. Policija je takrat nekdanjim borcem obrazložila, da ne gre za politične izbruhe, ampak navadne barabije. Tudi Niko Lukež iz ljubljanskega Društva za spoštovanje in varovanje spomenikov pravi: "Pri nas je več huliganstva kot političnega motiva." Pravi, da ga bolj od skrunilcev skrbijo tisti, ki na to napeljujejo: "Če Delo v kulturni rubriki sprašuje, kaj se še čaka s Kidričem, bodo jutri lahko ta spomenik tudi res prenesli. Tako gremo dva koraka nazaj in postajamo kulturni barbari."

Spomin zgodovine

Spomeniki so dober kazalec kulturnega stanja in odnosa do lastne preteklosti, že od nekdaj pa imajo od svojega začetka tako politično kot tudi kulturno konotacijo. Spomenike Prešerna, Trubarja in Vodnika je nekdanji župan Hribar postavil, da bi navzven pokazal slovenskost Ljubljane. Politična funkcija s časom umre, spomenik pa ostane dokument nekega časa - dokler ga ne zamenjajo.

Lukež pravi: "Pri nas smo po 1. svetovni vojni umikali nemške spomenike, ki so bili vsiljeni. Valvasorjev spomenik so postavili z nemškim denarjem in v Slovencu so takrat celo zapisali 'Saj je bil veliki mož, ampak naš pa ni bil.'" Odstranjeni spomeniki pristanejo v muzeju, v modi pa je tudi trend prestavljanje. "Kak spomenik je zagotovo treba prestaviti, ker se tudi naselja spreminjajo," pritrdi Kos. "Toda če je imel prej ugledno mesto, ga mora imeti tudi potem. Spomenik ni samo objekt, ampak je tudi okolje."

Predelovanje spomenikov je bilo prisotno tudi v preteklosti. Pred ljubljanskim Mestnim muzejem na vogalu Križank je upodobljena Mati Božja. Tam je včasih stal spomenik turjaškemu pesniku in politiku Zelenku Anastaziju Grilu, ki je spremenil svojo prvotno naklonjenost do Slovencev. Njegov kip je izginil, znamenje pa so spremenili v nabožno.

Partizanski spomeniki so izgubili nekdanji status kulturnih spomenikov, za katere so bili razglašeni v Jugoslaviji, in si ga morajo pridobiti po novem zakonu, po katerem so lahko razglašeni za spomenike državnega ali lokalnega pomena ali kulturna dediščina. Sedaj se ureja status spomenikov NOB na lokalni ravni. "Za spomenike lokalnega pomena so jih v Ljubljani razglasili enajst, za ostale se še pripravlja," aktualno stanje pojasni Kos.

V registru nepremične dediščine na kulturnem ministrstvu imajo trenutno vpisanih 717 kulturnih spomenikov in 677 enot ostale kulturne dediščine, povezane z dogodki druge vojne. Register nima podatkov o umaknjenih obeležjih, toda vseeno beležijo primere umikanja: "V Ljubljani je bil odstranjen Kardeljev spomenik pred Univerzo, podobno doprsje v Tacnu. Sklupturi so shranili v depoje. Na več spomenikih ali tablah so odlomili, odklesali ali prekrili peterokrako zvezdo (primer Plečnikove fontane pred Vidmarjevo vilo v Rožni dolini) ali star grb preklesali v novega (Geoss)." Vsaka nova oblast se na prelomih hitrih revolucij najprej loti uličnih imen in zatem spomenikov, nato pa se ljudje streznijo. V Ljubljani so po osamosvojitvi spremenili imena številnih ulic, Lukež pa se spominja: "Takrat sem vodil akcijo za referendum, kjer je 27 tisoč Ljubljančank in Ljubljančanov reklo, naj Kardeljev in Kidričev spomenik ostaneta, kjer sta. Plebiscitarna odločitev Ljubljančanov kaže opredeljenost."

Spominska obeležja, povezana z 2. svetovno vojno, se po osamosvojitvi vzdržujejo in popravljajo, pojavila pa se je kopica novih obeležij žrtvam partizanskega nasilja in domobranskim borcem.

Vendarle se dilema okoli sprave na spomenikih pri nas ne občuti tako močno, kot to priložnostno deklarirajo politiki. "Razlika je med vrhom in terenom. Tudi v občinah, kjer so župani drugačnih političnih opcij, dobro skrbijo za spomenike," poudari Kos. "Te so ljudje postavljali s svojim denarjem in so na njih njihovi ljudje. Pri nas tudi ni spomenikov, ki bi slavili neko tujo moč, kot rusko na Madžarskem ali Češkem, pa tudi sicer se ne moremo primerjati z Bolgarijo, Poljsko ali kom drugim." Lukeževa zgodovinska retrospektiva pa pove, da pri nas ni toliko odklona, "ker smo imeli veliko organizacij: OF, mladinsko, AFŽ, SKOJ-evsko, partijsko, delavski enotnost in najbolj masovno Slovensko narodno pomoč, ki je skrbela samo za pomoč. Za tisti čas je to pomenilo varnost, kompleten nov socialni sistem."

Kar se tiče obeležij domobrancem, Kos vsem obeležjem navkljub ne ve, "kako bi v Ljubljani reagirali na spomin Rupniku". Ni pa tako nenavadno dejstvo, da večina spomenikov domobrancem stoji na cerkvenih ozemljih: "Pokopališča so okoli cerkva in tudi prav je, da se postavijo. To je etika, ki bi morala vladati - spoštuj vse mrtve," pojasni Lukež. Drugačen primer vpletenosti cerkve v tovrstnih političnih memoarih pa je dal Kos s tablo pred stolnico v spomin ženskim demonstracijam. "Ta je bil zaradi napisa in roke, ki je kazala na škofijo, popravljen - tako napis in roka v prvotno obliko proseče in ne obtožujoče roke. Cerkvi pa seveda ne ugaja karkoli, kar bi jo na to spominjalo."

Vzdrževanje

Poleg državnega seznama spomenikov so borci NOB naredili svojega. Pogled nanj je od državnega bogatejši za kategorijo "vzdrževanje". V glavnem so dobro vzdrževani. V seznamu pod tovrstnimi opombami najpogosteje piše čiščenje, obnova in vzdrževalna dela. Tudi v občinah, kjer so na oblasti sile moderne desnice, dobro skrbijo za obeležja NOB. V nasprotju s Hrvaško pri nas ni bilo razcveta herojev zadnje vojne, ob tem pa vendarle niso premočno razvite težnje po izenačevanju zmagovalcev in poražencev 2. svetovne vojne po številu spomenikov.

Bolezen naših spomenikov ni memocid, ampak urbicid. Če spomeniki niso umazani ali založeni s smetnjaki, pred njimi stojijo prometni znaki. "Nekateri so na javnih prostorih, ampak jih več ne opazimo," pravi Lukež in pojasni, da je odnos do spomenikov različen. Zaradi bogate zgodovine jih je toliko, da jih je težko vzdrževati. "Država kot država pa nič ne stori. Kaj je s Tršarjevim spomenikom na Trgu revolucije? Človeka je sram, da mimo hodijo delegacije, ta pa je zaraščen in zanemarjen." Stroka je dala predloge, kaj dati v trajnostni razvoj, in spomeniki sodijo v kulturno dediščino.

Lukež pripravlja okroglo mizo o trgih, "ki dajo odraz države in dobe nastanka, pri nas pa so parkirišča. Poglejte samo Trg republike, katerega zgodovina se ne začne pri Kidriču, ampak Emoni. Ko smo predlagali, da bi ves trg postal kulturna dediščina v oskrbi države, so se smejali," pravi Lukež, katerega Društvo je že opozarjalo na devalvacijo spoštovanja spomenikov z razstavo Ljubljančan moj mi spomenike maže. Njihov dolgoročni cilj je sistemska postavitev kulturne dediščine v trajnostni razvoj Ljubljane.