Cigan ima črne oči, pri njem so kratke noči

V ospredju letošnjega Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti in hkrati ena najbolj vročih političnih tem je problematika Romov. Toda vaša raziskava naj bi bila popolnoma zunaj političnih voda?

Pobuda je prišla z mednarodnih simpozijev, ki vsako leto potekajo v Kopru. Najprej smo v mednarodni zasedbi govorili o sistemih oblasti, o časti, o govorici nasilja, o zločinu brez žrtve. Letos smo obravnavali retoriko deviantnosti, kako okolje sprejema "drugačno". Za svoj prispevek sem izbrala ljudsko izročilo o Ciganih, k izbiri pa me je navedel utrinek iz lastnega spomina. Pred poldrugim desetletjem sva se z možem po vrnitvi z dopusta na morju odpravila na obisk k tastu, ki je dopustoval v toplicah. Ko smo se sprehajali po zdravilišču, mi je svetoval, naj - zagorela, kot sem bila - hodim nekaj korakov za njim, da ne bo kdo mislil, da se druži s Ciganko. Prepričana sem bila, da bom za raziskavo našla veliko gradiva v pravljicah, ljudskih pesmih, pripovedkah, pregovorih in rekih. Tema je zanimiva tudi s sodobnega stališča, saj so Cigani in romska problematika zelo navzoči v današnjem svetu.

Ko govorite "Cigani", seveda ne mislite tega v slabšalnem pomenu?

Etnična oznaka Cigan se v sodobnem času v evropskih jezikih in tudi v slovenskem opušča. Nadomešča jo ime Rom, ki v romskem jeziku pomeni poročenega moškega in hkrati človeka. Tudi pri njih, kot je to recimo v angleškem, srbskem in nemškem jeziku, je "moški" sopomenka za "človeka", kot da bi bil človek le moški. Množinska oblika "roma" pa pomeni ljudi oziroma ljudstvo. Novo poimenovanje so pripadniki te etnične skupnosti uradno prevzeli leta 1979 na kongresu v Švici, v ljudskem izročilu pa sodobnega poimenovanja Rom ne najdemo.

To poimenovanje so sprejele številne mednarodne organizacije in države, med njimi tudi Slovenija ...

Tradicija jih imenuje preprosto Cigani. Kakor danes, so tudi v preteklosti ljudje Cigane - kot so jih brez pomisleka imenovali - dojemali kot popotne tujce, drugačne od sebe. To je razvidno iz slovenskega izročila, ki ga najdemo v vsem slovenskem prostoru, največ pesemskega izročila je na Gorenjskem. Na Dolenjskem in v Suhi krajini je največ zgodb, ki se prenašajo iz roda v rod, ali ljudskih rekov. A tudi na Primorskem, Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju najdemo nekatere pravljične pripovedi o Ciganih.

Ravno na Gorenjskem ste dobili največ gradiva? Saj se je vendarle prav ta skupina, ki naj bi izvirala iz Nemčije in se šteje za Sinte, do danes že zlila z okoljem.

Tudi mene je to presenetilo, ker se mi zdi, da so še najmanj nemirni v primerjavi z dolenjskimi Romi, ki naj bi bili prišli iz Hrvaške, ali prekmurskimi, ki so se priselili iz Madžarske. Ljudsko izročilo je vzrok za nemirni ciganski duh iskalo v Svetem pismu. Cigani naj bi bili prisiljeni potovati po svetu za kazen, ker naj bi bil njihov prednik božjo družino, Marijo in Jožefa z detetom, ko so pribežali pred Herodom v Egipt, imel za cigane. Po ogrskem izročilu pa naj bi šla tolpa Ciganov mimo križanega Kristusa. Ne le da naj ne bi imeli do njega nobenega usmiljenja, ampak naj bi jih bilo nekaj celo splezalo na križ in križanemu pobralo še tisto malo obleke, kolikor je je imel. Kristus naj bi se bil razjezil in jih preklel. Zaradi tega prekletstva se morajo Cigani klatiti po svetu in nikjer ne najdejo miru.

Romi imajo drugačno različico, po kateri so Romi ukradli nekaj žebljev, s katerimi je bil pribit Križani, in je zato Kristus manj trpel ...

Romskega izročila nisem obdelovala - saj se sami ne dojemajo kot drugačni in zato ne spadajo v koncept raziskave, ki se je ukvarjala s tem, kako okolje sprejema tujce. Tradicionalen odnos okolja do tuje družbene skupine se zrcali v jeziku tega okolja, v našem primeru torej v slovenščini. Slovarji črpajo jezikovni zaklad iz slovenske literature. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika so ob objektivni opredelitvi pojma cigan navedene številne besedne zveze, povezane s cigani. Vse razen prve, ki pojasnjuje, da je to etnična skupnost, imajo slabšalen pomen: "črn kot cigan", "laže kot cigan", "tolpa ciganov". Primerjava "je tak cigan" pomeni, da je slabo in zanemarjeno oblečen. "Pri nas je kot pri ciganih", vse je v neredu. Besedne zveze slovenskega jezika kažejo odklonilen odnos do vsega, kar je povezano s Cigani. Med preiskovanjem pa se mi je zdelo, da je ljudsko izročilo precej bolj naklonjeno Romom kot del sedanje javnosti ali "zapisani" slovenski jezik.

Kako se kaže ta naklonjenost?

Prisrčna je splošno znana pesmica, ki naklonjeno govori o Cigančku in ga označuje kot vranje črnega, škratje drobnega in gibčnega, bistrega, bosonogega fantička, ki prelepo igra na gosli, ljudje pa ga imajo radi in ga obdarujejo: "Ni imel nič suknje, a v klobuku luknje, v trdem snegu bos kakor v grmu kos. Eno pa le znal je, goslice igral je, milo in lepo, kakor malokdo. In ljudje so znali, da je umen mali, stekli so domov, poiskat darov."

Nobena pesem ne more mimo omembe temne polti?

Opisi Ciganov redno omenjajo njihovo temno polt: "črni Cigan". Večkrat srečamo omembo, da so Cigani grdi, črnega obraza, a bistrega, lepega, luštnega, zaljubljenega pogleda. Njihovim črnim očem pogosto pripisujejo hipnotično moč, proti kateri naj bi bila neodporna mlada dekleta. Vedenje Ciganov opisuje ljudsko izročilo kot samozavestno; radi naj bi se bili spogledovali z dekleti, jih osvajali in zapeljevali. Noči s Cigani naj bi bile kratke in burne: "Cigan ima črne oči, pri njem so kratke noči." V taki zvezi se največkrat omenja krčmarjeva ali županova hči, te naj bi bile še najbolj mikavne pri osvajalskih pohodih na vas: "Ne gremo prej iz te vasi, da se na ženska pridobi/da se no dekle pridobi."

Ali so potem take pesmi svarilo dekletom?

Zdi se tako. Najpogostejši motiv je, da Cigan zvabi dekle s seboj tako, da ji napije. V nekaterih motivih se hvali, da ima več trgovin ali devet gradov. Najlepši je tisti, ki je brez oken in brez vrat - torej je to gozd ali zelena trata. Dekle pa verjame, da ima res devet gradov. Po ljudskem izročilu dekle ne bi smelo pogledati Ciganu v oči, da ne bi podleglo njegovemu hipnotičnemu čaru. Ko ga pogleda tretjič, je že osvojena.

Seveda po "kratkih nočeh" verjetno sledi streznitev?

Posledice odločitve za Cigana naj bi bile za dekle celo usodne, saj naj bi ta mlado nevesto na samem umoril ali pa to vsaj nameraval; za doto naj bi bil pripravljen ubijati. Ena pesem opisuje, kako gresta mladoporočenca čez gmajno, na katere koncu je obešenih devet prejšnjih Ciganovih žena. Nevesta zapiska na prstan in pokliče svoje tri brate, ti pa jo rešijo smrti. Kajti tik pred njihovim prihodom Cigan zvije trto, da bi jo kot deseto ženo obesil. Bratje obesijo njega samega, se polastijo njegovega premoženja in se veselo vrnejo domov.

V drugih pesmih naj bi se bila dekleta, ki so odšla s Ciganom, čez leto dni vrnila že z dvema otrokoma, ki naj bi jih bila rodila na prostem - "na zeleni praproti". Dekle naj bi bilo s Ciganom živelo slabše kot pred poroko: "Prej s nosila litrčke, zdaj uš nosila punklčke. Prej si z dnarci cvenkala, zdaj boš na citre brenkala". Ali "... tud ne boš nič drujga devova, drujga kot kmete tirjava", "boš kure kradila". Imamo še posodobljeno oziroma dograjeno različico: "Do zdaj s nosila najlontke, zdaj bodeš pa gole noge."

Nič kaj lepa prihodnost ...

Z Dolenjskega prihaja prav tragičen opis ženske usode iz zgodbe o ciganski ženitvi iz Grma: "Drevi so jo poprosili, v torek so jo poročili, v sredo jim je porodila, v četrtek so ga okrstili, v petek so mu svete deli. Ako neče krasti, Bog mu ne daj rasti!" Kruto je, da se ciganskemu otroku pripisuje, da mora krasti, če hoče živeti.

Kakšen pa naj bi bil odziv dekletovih staršev?

Zanimivo je, da starši v pesmih pogosto pustijo svojo hčer oditi. Župan na primer Ciganu že pri vratih ponuja vino: "Nasit' te Bog, černi Cigan." Dekle naj bi bila potem, ko ji je Cigan tretjič napil, stekla k materi, češ da naj ji da tri kose blaga, da bo sešila tri mavhe, v katere bo zbirala špeh, moko in pšeno.

In mati ji ugodi?

Sicer kaj pripomni: "Rajma, rajma, Nežica, ki si Cigana špegala!" Ampak potem da hčerki doto in jo pusti od doma. Cigani so še do nedavnega veljali za privlačne za dekleta. Pred leti sem poznala profesorico, za katero se je šušljalo, da je, ko je bila pubertetnica, pobegnila s Ciganom.

Pripisovanje zapeljevalne moči je značilno le za moške. Kaj pa Rominje?

Opisi Ciganov, ki jih je oblikovalo slovensko ljudsko izročilo, so bolj naklonjeni moškim predstavnikom etnične skupine kot ženskam. Te naj bi bile "zadimljene", razkuštrane, umazane in ušive: "Prej si po cimrah pometala, zdaj boš pa bovhe pojala!" In seveda bosonoge. Obute naj bi bile v "prašičkove" čevlje ali lesene cokle. Čez rame naj bi tovorile bisage in malhe; v prvih naj bi nosile otroke, v drugih špeh, meso, maslo, moko, pšeno itd.

Kdo pa je pel te pesmi?

Sodeč po redkih posnetkih, ki mi jih je uspelo poslušati, so bile to večinoma ženske.

Verjetno pevke oziroma skladateljice enostavno niso hotele delati reklame za konkurenco? Ne verjamem, da so romske ženske manj "nevarno" streljale z očmi kot moški ...

Mogoče imate celo prav! Sicer naj bi ciganske žene prosile in terjale kmete za darove. Ciganke naj bi bile ljudi pogosto pretentale. V Suhi krajini še kroži zgodbica o pretkani Ciganki, ki je hišno gospodinjo s pretvezo, da ji bo v hišo prinesla srečo, pripravila do tega, da ji je gospodinja prinesla posodo z zadnjo mastjo. Ciganka je mast popljuvala, tako da se je gospodinji zagabila in ji jo je prepustila. Na tak zvit način si je Ciganka pridobila hrano. Ciganke naj bi bile prosjačile in kradle kure ter prerokovale in vedeževale. "Brez Ciganke se nič ne ve," pravi ljudsko reklo.

Torej ljudsko izročilo pravi, naj verjamemo tistemu, kar je Rominja "šlogala"?

Ne vselej. Ena od pripovedi opisuje, da je Ciganka nosečo kmetico z napovedovanjem slabe prihodnosti hudo prestrašila. Mož je kmetico spametoval: obiskala sta Ciganko, ki je trdila, da ji je znana tudi njena lastna prihodnost. V nogo ji je zagnal kamen. Ker tega ni pričakovala, je ženo prepričal, da je Cigankino napovedovanje prihodnosti sleparija.

V ljudskem izročilu, ki ga je na Primorskem zbiral Pavel Medvešček, sem zasledila zgodbo (zapisano leta 1968), v kateri gozdarji predlagajo Cigankam zaslužek na lahek način. Ko pa je spolnega občevanja konec, ženskam iztrgajo denar in jih spodijo. Drugo jutro pa furman ugotovi, da so mu iz hleva ukradli najboljšega konja ...

Ljudsko izročilo o Ciganih govori o tem, da so bili zviti oboji: ženske in moški.

Sicer so nekatere lastnosti, ki so jih pripisovali Romom, segle čez meje "človeškega". V Novem mestu je bil v 17. stoletju na primer usmrčen Rom Simon Held, "zvitež in morilec", ki so mu očitali, da nima navadnih podplatov, "ampak spodaj kosmato kožo, da se sled ne pozna in se ne sliši dobro". Je zaslediti kakšno povezavo ali celo sodelovanje med Cigani in hudičem?

Nič takega nisem našla. Omenja pa se odpornost Ciganov proti mrazu. Neki Cigan je pozimi hodil okrog ovit v ribiško mrežo. Kmet ga je vprašal, ali ga nič ne zebe. Cigan je to zanikal, češ da gre mraz pri eni luknji mreže noter, pri drugi ven. Pripravil je kmeta, da je ta svoj kožuh zamenjal za njegovo mrežo.

Vendar ljudje vseeno radi strašijo otroke z njimi?

S Cigani so radi strašili otroke, da bi jih pripravili k ubogljivosti: "Bežimo, tecimo, Cigani gredo, v rjavih bisagah otroke neso ... Če se ne umivaš, Cigana se boj, sicer te zaloti in vzame s seboj." Italijanski kolega je imel na istem znanstvenem srečanju podobno temo in izkazalo se je, da tudi v Italiji strašijo otroke s Cigani. V Suhi krajini so otroke strašili s Ciganom Štefanom, ki je imel govorno napako in je prosil po vaseh. S seboj naj bi bil jemal neubogljive otroke. Ljudski spomin govori o treh strahovih, to so Cigan, coprnice in razbojnik Hose. Med Ponikvami in Strugami je menda strašilo, ker naj bi bila tam pokopana neka Ciganka.

Kaj menite o tem, da je bilo pred kratkim ljudsko blago nekoliko prikrojeno v "Če ne boš priden, te bomo dali Slovencem"? Govorim o oglasnih panojih, ki so s to rošado poskusili po Sloveniji opozoriti na predsodke, ki so tako globoko zasidrani v zavest, da jih večina zaradi privajenosti sploh ne problematizira.

Napisa ne dojemam kor opozorilo na predsodke, ampak na že pregovorno ozkosrčnost, ki tli v podzavesti marsikoga med nami. Saj poznate različico rekla "Človek človeku volk", ki se glasi "Slovenec Slovencu Slovenec". Slovenski značaj pogosto duhovito ošvrkne Svetlana Makarovič, ki nas imenuje "Slovenceljni".

Od česa pa po mnenju ljudskega izročila živijo Romi?

Tradicionalno je Cigan koval in preprodajal glasbilo brundice. Oton Župančič je o Ciganih zapisal: "Brundice kovali, brundice prodali, varalo kupili, vse za nos vodili." Bili so potujoči brusači in dežnikarji in kovači: "Jeden kuje, drugi fuda, tretji vse prodava." in "Kaj prodali, vse zapili no se zapojili." Moški naj bi bili veliko veseljačili, rajali, kartali in pili. V Prekmurju so se ukvarjali z izdelovanjem svedrov in s pletarstvom.

Ljudsko blago pravi, da Cigani radi kupujejo pijačo in jo plačajo s cekini ter da imajo dovolj tudi za dekleta. Nenadoma se zazdi, da so Cigani bogati, recimo dekle, ki jo Cigan prikarta, pravi, da ne mara iti k Ciganu "cekine/dnarce/tolarje štet". Ni jasno, od kod mu ta denar. Če je bogat, kot ga opisuje del ljudskega izročila, zakaj prehrano sestavljajo špeh, pečene mačke in umazan kruh? Kako pojasniti rek "Nasmejal se je kot Cigan belemu kruhu"?

Ta protislovja opozarjajo na današnje nasprotujoče si dojemanje Romov ...

Naše etnologe sem spraševala, ali so se vsebinsko ukvarjali s temi pesmimi, vendar je za etnologa vsaka pesem kot taka dejstvo. Koristno pa je v tem izročilu iskati podatke o življenju. Podrobnejša raziskava bi lahko prispevala k boljšemu razumevanju, zakaj je današnje stanje takšno, kakršno je. Poznavanje ozadja pa seveda zagotovi tudi več strpnosti.