Ibrahim Rugova (1944-2006)

Dragi Ibrahim!

Verjetno tako osebno pisanje ni najobičajnejši način poslavljanja od predsednika neke države ali naroda. V takih primerih se od pisca nekrologa najbrž pričakujeta distanca in množica slavnostnih besed o njegovem delu, pomenu in dejanjih, ki bodo imeli neprecenljive posledice za vse ter opredelili pot in zavezali k pogumnim dejanjem še prihodnje rodove. Besede, ki jih ob smrti velikega človeka pišejo v nekrologih, pogosto pretiravajo v opisovanju dejanj, ki jih je posameznik storil, saj se mnogokrat instrumentalizirajo zaradi bodočih političnih namenov posameznega pisca za lastne cilje. Naštevajo se vsi dosežki in nagrade posameznika; ta suhoparnost pa se poskuša prekriti s pretiravanjem o posameznikovi osebnosti. Skratka, pisci nekrologov velikim ljudem prepogosto s pretiravanjem škodijo pokojnemu, obenem pa (ne)hote utirajo pot za politične cilje, ki morda sploh niso isti, kot so bili cilji umrlega. Ker pa tvoje življenje temelji na književnosti, sem prepričan, da ti take besede ne pripadajo.

Poznam te še od takrat, ko še nisi bil predsednik Kosova, in preden si to postal, so se najine poti, vsaj fizične, razšle. In človeka iz časov, preden si postal institucija, te imam še vedno v spominu. Obkrožen s svojimi resničnimi prijatelji verjetno tudi najbolj avtentično predstavljaš sebe kot človeka in sliko svojega naroda. Ko človek postane institucija, se marsikaj spremeni, pa naj si to želi ali ne.

Prvič sem te srečal proti koncu osemdesetih let, ko si ravno postal predsednik Društva književnikov Kosova na Brezovici na Šar planini. Tisti dogodki so že kazali sliko tako tebe kot položaja, v katerem je bil takrat tvoj narod. Opredelili so te tudi za poznejše delo. Čeprav je bilo to srečanje namenjeno združevanju književnikov iz vse Jugoslavije, sem bil edini predstavnik katere izmed republik, kar je kazalo na izoliranost Kosova in s tem tudi na odnos ostalih narodov do te nesrečne pokrajine. O Kosovu se je vedelo le to, da je tam veliko problemov, a nikogar ni zanimalo, kakšni so in kako jih preseči. V klasični maniri izmikanja problemom se je Kosovo getoiziralo, namesto da bi ga ostali deli države poskušali vključiti v svoje življenje. V takem času si prevzel vodenje društva književnikov in iz njega naredil edino resno politično silo, ki ni podlegala nacionalističnim željam in pripeljala probleme Kosova v svetovno skupnost. To si seveda lahko naredil le skupaj z množico prijateljev, ki so te podpirali, ti pa si bil njihov najbolj artikulirani glas.

Na tisti izvirni čas tvojega političnega delovanja me spominja tudi vrsta razgovorov, ki sva jih imela o različnih temah - nekaj sama, večinoma pa skupaj z najinimi prijatelji. Teme so bile iste kot v Sloveniji, čeprav je bil položaj Kosova popolnoma drugačen: prihodnost Jugoslavije in Kosova v njej, nacionalizem, ki je kot strup zajedal naše družbe in pozneje pripeljal do katastrofe, pomoč nerazvitim in podobno. Vmes je bila tudi kakšna književniška tema, a kaže, da je odgovornost pisateljev do družbe takrat tudi na Kosovu, tako kot v Sloveniji, postavljala pred njih drugačne zahteve. O večini sva bila podobnega mnenja, če pa se nisva strinjala, to ni bila nikakršna ovira, prej spodbuda, za še bolj poglobljeno razpravo. K temu je veliko pripomogla tvoja strpnost do drugačnega mišljenja, osebna širina in ne na koncu izjemna izobrazba, ki si si jo pridobil tako v lokalnem okolju v Peći in Prištini kot v svetu, saj si študiral v Parizu pri Rolandu Barthesu. Te različne kulturne ravni si res znal povezati v konsistentno celoto.

V naslednjih letih sem imel priložnost srečati se s tabo še nekajkrat, ko sem obiskoval Kosovo v njegovih hudih časih. In vsi pogovori so potrjevali sliko, ki smo jo imeli o tebi tvoji prijatelji in podporniki, pa tudi tvoj narod. Pa naj je bil to pogovor ob vdihavanju solzivca, s katerim je policija razganjala demonstrante in je kot preteči oblak prihodnosti ležal nad Prištino, ali pa ob odličnem kosovskem črnem vinu, ki sva ga pila. In tudi pozneje, ko si imel kot disident pred hišo policijsko "zaščito". Policijo, ki te je spremljala na vsakem koraku. Skoraj tako kot pozneje, ko si bil že predsednik.

Skratka, življenje, polno izzivov in tudi priložnosti, ki ti je pozneje prineslo mednarodna priznanja ter vrsto nagrad, med njimi nagrado Saharova, ki jo za prispevek miru podeljuje Evropski parlament.

To je bil verjetno najuspešnejši čas tvojega delovanja. Ko človek pride na vrh in postane institucija, se marsikaj spremeni: usklajevanje množice političnih interesov odžene marsikaterega prijatelja in prinese množico prisklednikov, ki bi radi svojo drobtinico. Upam, da si to izkušnjo kar se da dobro preživel. A o tem ne bi, saj te poznam le kot navadnega človeka z izjemnimi sposobnostmi. In tak si zapisan v mojem spominu.