Elektrarna na gnoj

"Gnoj je zlato in zlato je gnoj," je pesnik Srečko Kosovel polemiziral v enem svojih najznamenitejših integralov Kons 5. Toda najbrž si ni nikoli predstavljal, da bo morda nekoč gnoj celo pomembnejši od zlata. Najrazličnejši energenti so zaradi vse večjih potreb postali veliko pomembnejši od žlahtne kovine. Med surovine za pridobivanje zelene, do okolja prijazne električne energije zdaj sodita recimo tudi piščančji in prašičji gnoj. Marsikoga to spominja na postapokaliptični prizor iz filma Mad Max 3, kjer glavni junak Mel Gibson po jedrski katastrofi zaide v edino "normalno" mesto z elektriko, kjer vse deluje na metan, ki ga pridobivajo iz prašičjih iztrebkov. Čeprav se je pred dvajsetimi leti to zdelo nekoliko nadrealistično, je po svetu in tudi v Sloveniji vedno več elektrarn, ki iz gnojnice prašičjih farm proizvajajo bioplin, ta pa potem rabi za pogon plinskih električnih generatorjev.

V Sloveniji ima bioplinarne že nekaj kmetij, pa tudi najlegendarnejša prašičja farma v Ihanu. Sredi prekmurske ravnice, v Nemščaku pri Ižakovcih, nedaleč od reke Mure, pa je nedavno začela delovati ena največjih bioplinarn v Evropi, ki za proizvodnjo bioplina poleg gnojnice uporablja tudi povsem vsakdanjo koruzno silažo, kakršna je namenjena za hrano živine, in mesne odpadke iz nekaterih pomurskih mesnopredelovalnih obratov. Nemščak je eden najgosteje poseljenih slovenskih krajev, saj v eni največjih svinjskih farm v državi prebiva več deset tisoč živali. Težave z odpadki so najprej rešili s čistilno napravo. Toda obratovanje te nikakor ni poceni. Nato se je v skupini Panvita, v katero sodi tudi svinjska farma Nemščak, porodila zamisel, da bi lahko pridobivali tako imenovano zeleno energijo in se hkrati rešili prašičjih odpadkov, pa tudi odpadkov mesne industrije, saj v skupino Panvita recimo sodi eden večjih slovenskih proizvajalcev mesnih izdelkov MIR Gornja Radgona. "Zamisel se je porodila, ko smo ugotovili, da porabimo veliko preveč denarja za odvoz odpadne mesne mase v Koto in da se v svetu iz zelene mase proizvaja energija, cena pa je razmeroma ugodna. Poleg tega smo hoteli znižati stroške čiščenja odpadne vode iz prašičje farme. Čistilna naprava je namreč velik strošek za farmo. Z bioplinsko napravo pa odpadke predelamo v odlično gnojilo," razlaga Matjaž Durič, direktor KG Rakičan Ekoteh, pod katerega sodi bioplinarna. Glavni energent, ki nastaja v bioplinarni, je bioplin, V glavnem gre za zmes metana (70 odstotkov), ki ga uporabljajo za pogon dveh plinskih agregatov, postavljenih ob robu elektrarne in povezanih v električno omrežje. "Pri nas bomo proizvajali električno energijo iz silaže, gnojnice in mesnega odpada. Večina podobnih elektrarn uporablja silažo ali pa še malo gnojnice. V Nemčiji imajo tudi bioplinarne, kjer uporabljajo živila s pretečenim rokom ali pomije iz gostinskih obratov. Bioplin je alternativa sedanjemu načinu predelave mesnih odpadkov. Zdaj jih v Kotu sterilizirajo, posušijo in kostna moka gre v sežig. Pri nas pa se proizvede bioplin."

Ne smrdi

Pridobivanje električne energije iz omenjenih treh sestavin je na videz precej sofisticirano. Krajša ekskurzija po glavnih objektih bioplinarne razkrije številne naprave, kovinske posode in cevi, kjer potekajo različni procesi za pripravo snovi, iz katere zaradi delovanja bakterij nastaja bioplin. Na videz najbolj fascinantna se zdi proizvodnja bioplina iz mesnih odpadkov, ki ostanejo v klavnicah ali pri predelavi mesa v mesne izdelke, recimo v klobase. Slovenska praksa je, da se ti odpadki vozijo koncesionarju, ljubljanskemu Kotu, ta pa jih predeluje v kostno-mesno moko. Uporabo te moke v prehrani so pri nas pred desetletjem prepovedali, saj naj bi bilo to hranilo eden glavnih krivcev za bolezen norih krav. Nastalo kostno moko sežgejo v termoelektrarni Šoštanj, za kar elektrarna dobi denarno nadomestilo. Proizvodnja električne energije namesto sežiga se zdi precej smotrnejša. Bioplinarna pa tako kot Koto dobiva za predelavo mesnih odpadkov denarno nadomestilo.

Naprave za proizvodnjo bioplina iz mesnih odpadkov so bile najdražji del investicije v Nemščaku. "Za uporabo mesnih odpadkov potrebuješ sterilizator, ta pa je pri nas stal od 35 do 40 odstotkov vse vrednosti elektrarne. Mesne odpadke je treba sterilizirati, da zadostimo okoljevarstvenim in veterinarskim predpisom," pravi Durič. Postopek predelave mesnih odpadkov poteka tako, da s tovornjakom pripeljejo mesne odpadke do velikega mlina, ki je sposoben zmleti tudi celo svinjo. Vsak dan nameravajo zmleti dva tovornjaka mesnih odpadkov, to je približno 30 ton.

Zmleta mesno-maščobna masa potuje v sterilizator, kjer jo 20 minut sterilizirajo pri 103 stopnjah in pri treh barih tlaka. Nastala tekoča zmes gre v posebne bazene, kjer se ohlaja. Nato se v reaktorju zmeša z zmesjo koruzne silaže in gnojnice. V prostoru brez svetlobe in zraka ter ob primerni temperaturi se razvijejo bakterije, ki z anaerobnimi procesi (brez prisotnosti kisika) predelujejo nastalo zmes, pri čemer nastaja bioplin. Tega odvajajo s posebnimi puhali proti plinskim generatorjem, iz preostale snovi pa nastaja gnoj, ki ga dodatno dehidrirajo. Voda iz dehidracije se odvaja v bližnjo čistilno napravo, suhi gnoj odvažajo na deponijo in v času gnojenja na polja, saj je odlično organsko gnojilo. Predelava gnojnice ima še eno prednost: "Gnojnico je težko voziti na polje, ker ima le 4 do 5 odstotkov sušine. Po direktivah EU je treba imeti dovolj površine za polletno skladiščenje gnojnice. Zanjo potemtakem potrebuješ ogromne lagune, deponije za gnoj pa zavzamejo precej manj prostora," pravi Durič. Gnoj, ki je stranski proizvod bioplinarne, se lahko uporablja tudi kot nadomestek mineralnih gnojil pri integrirani pridelavi poljščin.

Pridobivanje bioplina iz gnojnice in koruzne silaže je preprostejše kot iz mesnih odpadkov. Bazeni z gnojnico iz prašičje farme so pod samo bioplinarno, do koder jo preprosto črpajo s črpalkami. Koruzna silaža je shranjena v posebnih ogromnih zbiralnikih za objekti bioplinarne. V Nemščaku bodo koruzno silažo skušali nadomestiti z nekaterimi nadomestki iz različnih vrst trav. "V Pomurju je veliko trave, ki recimo raste ob razbremenilnih kanalih Mure in Ledave in je tako rekoč zastonj. Poskusili jo bomo silirati, vendar so to še pilotni projekti," razlaga Durič. Vsak dan gre v predelavo 230 kubičnih metrov zmesi gnojnice, silaže in mesnih odpadkov, največji je delež gnojnice s 130 kubičnimi metri.

Gnoj in električna energija pa nista edina proizvoda bioplinarne. Plinski generatorji proizvajajo električno energijo, s segrevanjem pa tudi toplotno energijo. Z vodo, ki se segreva pri hlajenju generatorjev, bodo ogrevali prašičjo farmo Nemščak in s tem nadomestili kurilno olje. Samo lani so ga za ogrevanje porabili 600.000 litrov.

Bioplinarna v Nemščaku lahko po Duričevih besedah proizvede 10 gigavatnih ur električne energije, s čimer bi zadovoljili potrebe 3000 gospodinjstev. Za primerjavo, 43 električnih vetrnic na Volovji rebri (zdaj naj bi jih lahko postavili le 33) naj bi ob dobri vetrni letini proizvedlo okoli 80 gigavatnih ur elektrike na leto. Torej le osemkrat več od bioplinarne. Res je, da električna energija iz bioplinarn, kakršna je prekmurska, ni ravno poceni, saj je še enkrat dražja kot pri vetrnicah, in da jo za zdaj subvencionira država. Trenutna cena kilovatne ure električne energije je 28,9 tolarja, kar je toliko, da se investicija v zeleno energijo izplača. Devet tolarjev je odkupna cena, preostalih dvajset tolarjev pa prispeva država. Hkrati se s tem reši del vprašanja odpadkov. Sicer pa naj bi podobno bioplinarno, le manjšo, zgradili tudi poleg tamkajšnje piščančje farme.