Matt Cvetič

9. februarja 1950, na vrhuncu hladnovojne paranoje in protikomunistične histerije, je Joseph McCarthy, republikanski senator iz Wisconsina, nekdanji delavec na piščančji farmi, štacunar, propadli odvetnik, pokeraš, alkoholik, populistični ekstremist in prijatelj J. Edgarja Hooverja, dosmrtnega direktorja FBI-ja, nor na publiciteto, ratinge, manipulacije, fabrikacije in Hitlerjev Mein Kampf, pompozno oznanil: "V rokah imam spisek z imeni 205 oseb, za katere zunanji minister ve, da so člani komunistične partije, in ki še vedno ustvarjajo in oblikujejo politiko zunanjega ministrstva!" Bum! Amerika se je od groze stresla. Ker pa so mu nekateri očitali, da je to le predvolilni trik, je imel 20. februarja v senatu še maratonski, šesturni govor, v katerem je dokazoval, da sta Amerika in Trumanova administracija prestreljeni s komunisti. Paranojo je pripeljal ljudem na dom. Njegov govor se je zavlekel pozno v noč.

Naslednje jutro je pred Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti (HUAC) stopil Matt Cvetič, slovenski fant iz jeklarskega Pittsburgha, in Ameriki razkril: Bil sem komunist za FBI! Bil sem krt! Tajni opazovalec! FBI-jev posebni agent! Kontrašpijon! In to 9 let! In kot je rekel, je v tem času FBI-ju ovadil "okrog 1.000 komunistov". Kar ga uvršča med ovaduške rekorderje. V svojih mnogih pričanjih pred Kongresno komisijo in senatnimi komisijami, ki so preiskovale subverzivne, protiameriške, komunistične dejavnosti, je v naslednjih treh letih ovadil 300 komunistov. Matt Cvetič je postal poster boy antikomunizma. Kot za šalo je nametaval imena komunistov - in to je imel HUAC najraje. Imena komunistov, ki so peljala k novim imenom.... ki so peljala k novim imenom... ki so peljala k novim imenom - do končne potrditve, da je Amerika prestreljena s komunisti, ki pripravljajo prevzem oblasti.

Cvetičevo tajno življenje so potem glorificirali serija člankov, ki jo je v prestižnem Saturday Evening Postu objavil reporter Pete Martin, film Bil sem komunist za FBI (I Was a Communist for the FBI), ki ga je ga leta 1951 posnel studio Warner in v katerem ga je igral Frank Lovejoy, in istoimenska radijska serija, ki je štartala leta 1952, ki jo je vrtelo 600 postaj in v kateri ga je igral sloviti Dana Andrews. Epizode so imele bombastične naslove: Mala rdeča šola... Rdeče rdeča sled... Ameriški Kremelj... Nariši rdečo zaveso... Rdeči oblaki nad dobro zemljo... Rdeča vrata... Rdeče gospe... Rdeči valovi... Rdeča hobotnica... Rdeči sneg... in Rapsodija v rdečem. Komunisti so v filmu prikazani kot rasistični, antisemitski psihopati, ki hočejo "Ameriko spremeniti v sužnjo Sovjetske zveze", Matt pa je prikazan kot mučeniški patriot, ki se žrtvuje za domovino: "Prodati sem moral svojo punco - tudi vi bi jo! Slediti sem moral najhujšim ukazom, kar jih je! Naučil sem se vseh najbolj umazanih pravil - in tudi uporabljal sem jih, ker sem bil komunist, toda komunist za FBI!" Film so prodajali s sloganom: "Poznam tisoč skrivnosti - in vsaka je vredna mojega življenja!" Premiera je bila 19. aprila v Pittsburghu - priredili so parado, župan David Lawrence pa je 19. april razglasil za "Dan Matta Cvetiča", človeka, ki je lastnoročno uničil ameriško komunistično partijo. Naslednje leto so film nominirali celo za Oskarja - v kategoriji dokumentarcev! V resnici je bil bolj fiktiven od Čarovnika iz Oza.

Tipični Slovenec

V času velikega slovenskega eksodusa v Ameriko, med letoma 1880 in 1914, je ogromno Slovencev obtičalo v zahodni Pensilvaniji - v Pittsburghu. Tudi Cvetiča, starša Matta Cvetiča, ki sta poskrbela za dvig slovenske rodnosti, tako da je bil Matt iz tipične velike slovenske družine. Imel je šest bratov in štiri sestre. Toda Cvetiču, ki je hlepel po ameriškem snu in ki se zato ni poročil s Slovenko, ampak z Marie Dolores Barsh, ni šlo. Bil je zguba. Vse bolj frustrirana zguba.

* Prvič, srednje šole ni dokončal, pa četudi se je kasneje zvijal in trdil, da je "hodil na faks".

* Drugič, v vojsko ga niso vzeli, ker je bil premajhen in predebel.

* Tretjič, bil je poročen, toda hotel je druge ženske.

* In četrtič, delo je imel, toda neprestižno - opravljal je priložnostne posle, malce tezgaril kot trgovski potnik, malce pri očetu, ki je imel nekaj malih kšeftov, na koncu pa pristal kot nižji uradnik v pittsburškem uradu za zaposlovanje, eni izmed mnogih zveznih agencij, ki jih je naplavil Rooseveltov "New Deal".

Matt Cvetič je bil banana - in tipični Slovenec.

* Prvič, bil je iz velike družine.

* Drugič, veliko je pil. Že sredi tridesetih je hodil k psihiatru, dr. H.L. Mitchellu, ki je skušal - očitno zaman - ozemljiti njegove "velike ideje" in "bujno domišljijo". Kasneje, leta 1951, se je pridružil anonimnim alkoholikom.

* Tretjič, ženo je pretepal, jo zmerjal s "kurbo" in "fafačico" ter trdil, da "moški, ki ne pretepa svoje žene, ni pravi moški". Toda pretepal ni le svoje žene, ampak tudi svojo svakinjo, Anno M. Barsh, sicer učiteljico - v resnici jo je tako nalomil, da so jo morali hospitalizirati, potem pa trdil, da padla po stopnicah, okej, da ji je "zdrsnilo" oz. da je "kar padla". On pa nanjo. Svakinja je to razumela kot "spolni napad".

* In četrtič, rad je ovajal. In ovajanje je prelevil v svoje malo podjetje, v svojo verzijo "ekstremnega športa", v svojo pot do hitre slave in sponzorjev.

Hotel je več. Njegov ego je cvrčal in prasketal. In tako kot vsem malim ljudem, ki jih neizpolnjene fantazije spravljajo ob živce, se je tudi njemu zgodila Cona somraka: aprila 1941 je dobil magični telefonski klic.

"Tukaj FBI!"

"Kaj lahko storim za vas?"

In potem so se sestali.

"Kaj veš o komunistih?"

"Sovražim jih! Moja starša sta iz Slovenije in vesta vse o njih!"

Kul. Ker je bil sfantaziran in pohlepen, ker je hotel zasloveti in ujeti ameriški sen, ker je sovražil komuniste, ker je menda obvladal kopico slovanskih jezikov, od hrvaškega in srbskega do ruskega, poljskega, slovaškega in litovskega, ker je poznal slovansko dušo in ker je živel v zahodni Pensilvaniji, ki je bila zaradi svoje specifične - mešane, multietnične, pretežno vzhodnoevropske - sestave prebivalstva še posebej dovzetna za komunistično zapeljevanje, je bil zrel za rekrutacijo in za infiltracijo v komunistično partijo, med "sovjetske agente", v "ameriški Kremelj". Ni bil edini. FBI je z infiltracijami v ameriško komunistično partijo začel, še preden je Amerika stopila v vojno - Hoover je hotel po direktivi predsednika Roosevelta nadzorovati "subverzivne dejavnosti", predvsem kakopak "komunistične in fašistične". Po sklenitvi nemško-sovjetskega pakta o nenapadanju (1939) in nemški invaziji na Sovjetsko zvezo (1941) je Hoover infiltracijo še okrepil in razširil. In produkt te širitve je bil Matt Cvetič, ki so mu rekli, da naj ima "odprte oči", da naj opazuje "komunistične elemente", da naj se giblje med njimi in da naj o tem sproti obvešča FBI. Oh, in seveda, povedali so mu tudi, da bo delal brezplačno - in da ga bodo začeli plačevati šele, ko bo postal član ameriške komunistične partije. In nič prej.

Ameriški Kremelj

Cvetič je začel takoj hoditi na partijske mitinge, debate in shode, nabavljati partijsko literaturo, prodajati partijsko glasilo Daily Worker, gledati prosovjetske filme, agitirati za partijsko "stvar", obiskovati marksistično-leninistične tečaje in se serijsko včlanjevati v raznorazna društva, organizacije in bratovščine, hej, članom partije je začel celo rihtati službe. In res, slabi dve leti kasneje, ko sta bili Amerika in Sovjetska zveza že veliki zaveznici, so ga sprejeli v partijo. Stroške včlanitve je, kot pravi Daniel J. Leab, eden izmed njegovih biografov, zaokrožil na 200 dolarjev - in račun izstavil FBI-ju, ki mu je končno odobril tudi tedensko plačo: 15 dolarjev. Toda Cvetič, ki je hitro osvojil vse trike sindikalnega posla, je stalno stokal in izsiljeval, tako da so plačo že ob koncu leta 1943 dvignili na 35 dolarjev, leta 1945 na 50, leta 1947 na 65, leto kasneje pa že na 85 dolarjev. Ni čudno, heh: svoje propartijske dejavnosti je drastično stopnjeval. Ali bolje rečeno, v svoji zvestobi partiji je pretiraval. Hotel je biti prepričljiv. V resnici je bil tako prepričljiv in tako militanten, da ga je FBI posvaril, da naj bo "v svojih partijskih dejavnostih bolj diskreten". Toda Cvetiča niso mogli več ustaviti. Agitiral je in organiziral ter se včlanjeval v društva, komiteje, organizacije in kongrese, tudi v Ameriški slovanski kongres in v Ameriški komite za pomoč Jugoslaviji. V tistih sedmih letih, ko je poziral kot član komunistične partije, je FBI-ju natipkal 20.000 strani! Vsaj tako je trdil. A po drugi strani, le zakaj ne? Z enega samega partijskega mitinga v Clevelandu je FBI-ju natipkal 33 strani! Udeležil pa se jih je 3.000. Če verjamete.

Leta 1949 je od FBI-ja zahteval 100 dolarjev na teden in obenem grozil, da bo v nasprotnem primeru šel. Čao! Toda tedaj je bil Hoover že na koncu z živci: dovolj je imel Cvetičevih izsiljevanj, dovolj je imel njegove neobvladljivosti, dovolj je imel njegovih incidentov, dovolj je imel njegovih mitomanskih in grandomanskih fantazij, dovolj je imel njegove emocionalne nestabilnosti, dovolj je imel njegovega nevrotičnega nihanja med "entuziazmom, samopomilovanjem in depresijo", dovolj je imel njegovega alkoholizma in dovolj je imel njegovega blebetanja - v trenutkih samopoveličevalne ekstaze, ki je znala trajati, je namreč mnogim izblebetal, da je "FBI-jev posebni agent". Lokalnemu duhovniku, fantom v stavnici, pijancem v oštariji, šefu hotela William Penn, v katerem je stanoval. Da je "FBI-jev posebni agent", se je Jamesu Mooreu, reporterju Hearstovega časopisa Sun-Telegraph, važil že leta 1946. In ko so ga leto kasneje zaradi pijanosti in razgrajanja aretirali in zaprli, je vpil: "Nič mi ne morete, ker delam za FBI!" Partija je bila naivna, zato o tem ni imela pojma in zato se ji očitno ni zdelo sumljivo, da mu FBI - ob vseh preiskavah in racijah - ni nikoli težil, da je v svojem početju neobičajno pretiraval in da je živel v dragem hotelu, toda Hoover ni bil naiven: Cvetiča se je hotel znebiti. Vendar postopoma, ker se je bal, da bi lahko kompromitiral FBI.

Tudi Cvetič je bil živčen: zaslutil je, da se ga skušajo znebiti, da bodo z njim prekinili kontakt, da ne bodo več potrebovali njegovih uslug, da ga bodo preprosto odpustili in vrgli v smeti. In kar je najhuje: da ga sodiščem ter kongresnim in senatnim komisijam, ki so preiskovali protiameriške, komunistične dejavnosti, ne bodo ponudili kot pričo, da bo torej ostal brez vsega - brez slave, brez junaškega sija, brez denarja in brez ameriškega sna. Še toliko bolj, ker je FBI leta 1949 obelodanil dva svoja "krta", Herberta Philbricka in Angelo Calomiris, ki ju je v komunistično partijo infiltriral v istem času kot Cvetiča - in oba sta postala zvezdniški priči v sodnih procesih proti visokim komunističnim živinam. In seveda, oba sta postala medijski atrakciji. Cvetič je hotel natanko to: da cel svet izve, kakšen junak je. Toda medtem ko so drugi "krti" pred njegovimi očmi vnovčevali svoje tajno delo za FBI, je bil sam na tem, da izvisi. In Cvetič ni hotel izviseti. V sebi je videl senzacijo, ki čaka, da se zgodi.

Cvetič je leta 1949 mislil le še nase. In tudi Blair F. Gunther in Harry Alan Sherman, razvpita, energična, pompozna, militantna pittsburška antikomunista, sta mislila nase, ko sta, kot pravi Leab, sklenila, da bosta Cvetiča prodala Ameriki. Oba sta Cvetiča zelo potrebovala. Gunther, nekdanji demokrat, zdaj republikanec, je bil okrožni sodnik s hudimi političnimi ambicijami, ki ga je tepla preteklost, predvsem članstvo v Svetu ameriško-sovjetskega prijateljstva, Ameriškem poljskem kongresu in Ameriškem slovanskem kongresu, ki so jih njegovi nasprotniki prikazovali kot krinke komunistične partije, njega pa kot prikritega "rdečkarja". Povezava s Cvetičem bi ga odrešila, obenem pa bi povečala njegove možnosti v kandidaturi za guvernerja Pensilvanije. Sherman je bil megalomanski odvetnik, ki je točke nabiral s svojimi fantastičnimi zgodbami o komunistični nevarnosti: nekoč je rekel, da so mu komunisti v lunch box podtaknili bombo, ki naj bi samodejno eksplodirala, ko bi se peljal mimo transformatorja. Nihče mu ni verjel - potreboval je nekoga, ki bi njegove zgodbe potrdil. Da bi Pittsburgh ubranila pred komunistično invazijo (KP Pensilvanije je imela leta 1950 manj kot 3.000 članov!), sta ustanovila kopico organizacij in vigilantskih skupin za pritisk, recimo Američane za boj proti komunizmu, Komite za ustavitev svetovnega komunizma in Združeno ameriško organizacijo za boj proti komunizmu, toda potrebovala sta obraz, ki bo dal njunemu boju težo in dimenzije. Odtod Cvetič, ki ni skrival, kdo je in kaj počne, ki je dal vedeti, da je voljan pričati, in ki sklenil, da se proda. Gunther in Sherman sta bila odlična trgovca. Zajezdila sta protikomunistični val - in Cvetiča prelevila v svoj torpedo.

Fabriciranje ameriškega junaka

In tako se je začelo pakiranje in fabriciranje novega ameriškega junaka, novega ameriškega produkta - Matta Cvetiča.

* Najprej je šel skozi drill. Odvetnik Sherman ga je streniral v nastopanju: kako naj odgovarja, kaj naj reče, kdaj naj kaj reče.

* Potem je sodniku Guntherju v njegovi pisarni podal dolgo, zapriseženo izjavo.

* Tik preden sta Cvetiča poslala v Washington, na preliminarno zaslišanje pred Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti (HUAC), ki naj bi ugotovila, če je kredibilna in uporabna priča, sta v medije "spustila" zgodbo o Cvetiču in njegovi spektakularni, eksplozivni sodni izjavi.

* In ko je bil Cvetič na poti v Washington, so mediji zgodbo že pograbili in jo prelevili v pravo senzacijo, radijske postaje širom Amerike pa so že - pod taktirko Guntherja in Shermana in ob asistenci reporterja Jamesa Moorea - vrtele posebno oddajo, ki je Cvetiča glorificirala kot velikega patriota, pravega Američana in nacionalnega junaka, kot rešitelja Amerike, kot Američana, ki se je žrtvoval za domovino.

Cvetič je bil odlično tempiran. Prišel je v trenutku najhujše paranoje in protikomunistične histerije - in seveda, prišel je v trenutku, ko je senator McCarthy ravno mahal s spiskom komunističnih agentov, ki da so se infiltrirali v zunanje ministrstvo. McCarthy je potreboval nekoga, ki bo to, kar je govoril, potrdil. In potrditev je dobil, ko so mediji obelodanili, kaj je Cvetič razkril v svoji izjavi: da je Steve Nelson, šef pensilvanske komunistične partije, Sovjetom lifral atomske skrivnosti, da komunisti v Ameriki pripravljajo "nasilno revolucijo", da skušajo sindikate uporabiti kot orožje za zrušitev ameriške vlade, da so komunisti peta kolona v slovanskih in drugih etničnih skupnostih in da so skrivaj "prevzeli" progresivno stranko (oh, in da so vsi napadi na sodnika Guntherja komunistično maslo). Cvetič je le dopolnil McCarthyja. Njegovo prvo pričanje je trajalo tri dni. Mediji so ga napihnili do neba. Razlog več, da se je leta 1950 pred HUAC vrnil še osemkrat. Ni čudno - vmes sta vzhodna Evropa in Kitajska padli pod komunizem, začela se je korejska vojna in aretirali so zakonca Rosenberg, atomska špijona.

Vse to je Cvetiča naredilo še bolj kreativnega. Serijsko je našteval imena Američanov, ki da so v resnici člani komunistične partije in agenti Moskve (mediji so potem objavljali tudi njihove naslove!), našteval je organizacije in stranke, v katere da so se infiltrirali komunisti (Ameriški slovanski kongres, progresivna stranka, sindikati), našteval je delikte Stevea Nelsona, nekdanjega mizarja, španskega borca in "diplomanta" moskovske partijske šole, ki je postal njegova "fiksna ideja". Cvetič je bil v resnici Slovenec - Nelson je bil v resnici Hrvat (Stjepan Mesaroš). Cvetič ga je poslal v arest. No, včasih je udaril mimo. Včasih je inkriminiral koga, ki je imel tako ime kot kdo drug, tako da so potem v nemilost padli napačni ljudje. Toda ljudje, ki jih je imenoval, so izgubljali službe, kariere, prijatelje, družine. Cvetič se je prelevil v poklicno pričo, v poklicnega patriota, v poklicnega antikomunista. Pred raznoraznimi vladnimi in nevladnimi komisijami, ki so preiskovale komunistično penetracijo, je nastopal vse tja do leta 1955 - in uničeval življenja. Vmes je imenoval celo dva "komunista", ki sta bila v resnici FBI-jeva "krta", tako da sta se morala potem samorazkriti. Na grozo FBI-ja, se razume.

FBI je bil v resnici skrajno nezadovljen s tem, kako se je Cvetič samorazkril in kako je prišel pred HUAC, toda ker ni hotel ogroziti svoje kredibilnosti, ni smel ogroziti Cvetičeve kredibilnosti. FBI je Cvetiča potreboval, toda ni nujno, da bi ga razkril in ga kot pričo ponudil raznoraznim kongresnim komisijam, ki so preiskovale komunistične, protikomunistične dejavnosti - FBI je imel na razpolago druge "krte", druge infiltrirance, ki so bili bolj kredibilni kot Cvetič. In tudi bolj obvladljivi. S Cvetičem je FBI tvegal, da mu bo vse pokvaril, da bo učinkoval kontraproduktivno - da bo torej ogrozil kredibilnost FBI-ja in njegovih svaril o komunistični subverziji, ki da preži na Ameriko. Toda Cvetič je imel za sabo team: "sponzorja" (Gunther), "agenta" (Sherman) in "urednika" svoje zgodbe (Moore), s katerimi si je delil dobiček od trženja "zgodbe o Mattu Cvetiču". In v tej sfabricirani "zgodbi", ki sta jo film in radijska serija le reproducirala, je Cvetič igral lik ameriškega patriota, ki se je za domovino nesebično žrtvoval: stalno, vedno znova in kar naprej je poudarjal, da je zaradi tega, ker je za FBI in domovino igral "komunista", izgubil ženo, da je zaradi tega izgubil prijatelje, da so ga zaradi tega vsi šikanirali, da so ga bratje in sestre zaradi tega izobčili, da sta ga hotela dva brata zaradi tega pretepsti, da se ga je zaradi tega odrekla mati, da so mu zaradi tega grozili, da je zaradi tega nehal hoditi v cerkev in da je sploh ves ta čas njegovo življenje viselo na nitki - če bi partija izvedela, da je FBI-jev agent, bi ga "čakale surove komunistične represalije, pranje možganov, mučenje in celo smrt", kot je rekel.

Vse za dolar

Da bi postal slaven, je ovajal. Da bi slavo ohranil, je lagal in pretiraval. In ko mu je zmanjkalo zgodb, si jih je začel izmišljevati. Hotel je biti dramatičen. In produktiven. In pomemben. Ni hotel stran. Hotel je ugajati. In res: na pričanjih je trdil, da bodo komunisti likvidirali tretjino Američanov, ostale pa zaprli v koncentracijska taborišča, da bodo Ameriko napadli prek Aljaske, da so se že infiltrirali v ameriške cerkve in da bodo vse Američanke zaprli v bordele, v katerih se bo tešila Rdeča armada. V očeh medijev je bil kmalu le še pijanec, pohlepni narcis in ekshibicionist, ki je voljan za publiciteto reči vse, tudi lagati, in ki je iz pričanja naredil biznis. Njegova kredibilnost je šla k vragu. Njegova slava tudi. Vladne komisije ga niso več hotele za pričo. Leta 1954 je kandidiral za kongres, a ni uspel - antikomunizem ni več odpiral vrat.

Naslednje leto so ga zaradi depresije, paranoje, asocialnosti in kroničnega alkoholizma hospitalizirali. In to trikrat. Dobil je celo elektrošoke. Ko se je vrnil, se je kot govornik ponujal na vse strani in vsakomur, ki ga je hotel - vaškim političnim kandidatom, maturantskim plesom, ruralnim ekstremistom in otroškim bejzbolskim ekipam. Pa predsedniku Dwightu D. Eisenhowerju, Ameriški legiji, svoji nekdanji zaveznici, in rodnemu Pittsburghu, ki niso niti trznili. Da bi zajel sapo, je šel v Las Vegas, kjer je nekaj časa urejal časopis Las Vegas Independent, ki pa je hitro propadel. In ker ga je tudi Las Vegas zavrnil, se je preselil v Los Angeles, da bi začel znova, in leta 1959 izdal avtobiografijo Velika odločitev (The Big Decision), toda v samozaložbi. Nihče drug je ni hotel izdati. Prodajal jo je po dolar, vse svoje podvige pa pobral kar iz filma in radijske serije. Med sabo in likom, ki ga je igral, ni več ločil. Toda če so mu plačali, je bil pripravljen za "promotorja komunizma" razglasiti vsakogar, celo komika Stevea Allena, magnata Cyrusa Eatona in nekdanjo prvo damo Eleanor Roosevelt.

Okej, Groucho Marx mu je odpisal - in to je bilo vse. Los Angeles ga ni rešil, ampak ubil. Leta 1962 mu je počilo srce, medtem ko je čakal na izpitno vožnjo. Los Angeles pač ni mesto za 53-letne pešce. Pokopali so ga v Pittsburghu, toda razen družine in nekaj prijateljev se ni na pogreb prikazal nihče. Matta Cvetiča, ki so ga na začetku petdesetih potrebovali vsi, leta 1962 ni več potreboval nihče - bil je brez tržne vrednosti. Cvetič je, kot pravi Leab, živel v času, ko je bila "ameriška družba tako motena, da je lahko junak postal tudi tak človek, kakršen je bil Matt Cvetič". Ali kot je v svoji avtobiografiji zapisal Arthur Miller: "Ameriška komunistična partija je bila najmanjša na svetu, toda Amerika se je ves čas obnašala tako, kot da je na robu krvave revolucije."

McCarthyju so jetra počila pet let prej. Napil se je do smrti. Toda umrl je še pravi čas - na njegov pogreb je prišlo 100 duhovnikov.