Druge izgube

"Tako je kot v Buchenwaldu in Dachauu, je premišljeval stotnik Julien, ko je previdno stopal med živimi mrtveci po strmem pobočju nekdanjega ameriškega taborišča. S svojim trinajstim alžirskim polkom se je boril proti Nemcem, ker so rušili Francijo, toda nikoli si ni predstavljal takšnega maščevanja - živih okostnjakov, ki so eden preko drugega ležali v blatu in nekateri umirali, medtem ko jih je opazoval, drugi pa so se oklepali svojih kosov lepenke in se stiskali pod njo, čeprav je bil topel julijski dan; ženske so ležale v jamah, ki so si jih izgreble v zemljo in ga nemo opazovale z lačnimi očmi, njihovi od edema napihnjeni trebuhi pa so groteskno oponašali nosečnost; pogled starcev z dolgimi sivimi lasmi je bil brezumen, iz otroških, črno obrobljenih oči je komaj še sijalo kaj življenja. Julien ni vedel, kje naj začne. V taborišču, v katerem je bilo 32.000 ljudi, ni bilo nobene hrane. V 'bolnišnici' sta dva nemška zdravnika, Kurth in Geck, poskušala poskrbeti za množico umirajočih, ki so ležali na umazanih odejah pod golim nebom in med sledmi šotora, ki so ga Američani ob odhodu vzeli s seboj."

Tako eno izmed povojnih zavezniških taborišč popisuje kanadski pisec James Bacque, avtor knjige Druge izgube, ki je zdaj, v prevodu Andreja Pozniča, izšla tudi pri nas. Ko je izšla prvič, leta 1989, je za sabo potegnila bučne polemike, simpozije, članke, naslovnice, dokumentarce, zanikanje, ogorčenje in začudenje. Nekateri zgodovinarji, recimo Richard Overy, Desmond Morton in Jonathon Osmond, so jo hvalili, mnogi so jo razsuvali, tretji so jo razglašali za novo teorijo zaroto, četrti pa so v njej videli le dobro vodo na neonacistični mlin. Stephen Ambrose, sloviti ameriški zgodovinar in kronist II. svetovne vojne, knjige najprej ni mogel prehvaliti - Kanadčana je povabil k sebi, na svoje posestvo, mu dal nekaj nasvetov in mu knjigo pomagal celo delno urediti, obenem pa stalno ponavljal, kako mu zavida, ker je opazil to, kar je sam spregledal. Za revijo Time je rekel, da gre za "zgodovinsko odkritje". Toda kmalu po cunamiju, ki ga je povzročila knjiga, si je premislil - zdaj je po novem trdil, da Bacque hudo pretirava, nateguje fakte in prireja statistike. Še več, leta 1992 je po simpoziju v New Orleansu, ki je obračunal z Drugimi izgubami, uredil še knjigo, Eisenhower in nemški vojni ujetniki, ki je obračunala z njo. Ni bila edina. Teksti, ki so napadali Druge izgube, so postali prava industrija. Kar seveda ne preseneča. Prvič, Bacque v svoji knjigi trdi, da je v zavezniških taboriščih, predvsem ameriških in francoskih, med letoma 1944 in 1949 umrlo od 790.000 do milijona Nemcev, bolj ali manj vojakov, a tudi civilistov obeh spolov in vseh starosti: "V francoskih in ameriških taboriščih je umrlo vsaj desetkrat več Nemcev kot v vseh spopadih na zahodni fronti v severozahodni Evropi od junija 1941 do aprila 1945." In drugič, Bacque pravi, da se je to zgodilo namerno - da je šlo za povojno maščevanje poražencem. Zgodovinarji so sicer na vse pretege dokazovali, da je Bacque svoje "odkritje" napihnil čez vse plafone, toda ko se je vse razkadilo, je na mizi še vedno ostal mučni stranski produkt tega "odkritja" - da "povojni poboji" niso bili le domena vzhodnih, komunističnih režimov in da potemtakem maščevanje poražencem II. svetovne vojne ni bilo le stvar ideologije.

"Počasna taborišča smrti"

Toda Bacque svoje zgodbe ne začne po II. svetovni vojni, ampak že leta 1943, v Teheranu, ko je Stalin rekel, da bi bilo treba po II. svetovni takoj zbrati 50.000 nemških častnikov in jih javno postreliti in ko je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt po Churchillovem burnem negodovanju navrgel, okej, če ne 50.000, potem pa 49.000. Elliott Roosevelt, Roosevelt sin, sicer brigadni general ameriške vojske, naj bi ob tem navdušeno vzkliknil, da jih je treba pobiti še več - in da bi ameriška vojska to podprla. Predsednik Roosevelt ni skrival svojih maščevalnih impulzov: "Z Nemčijo moramo obračunati zelo trdo in pri tem mislim na vse Nemce, ne zgolj na naciste. Treba jih bo bodisi kastrirati ali pa jih zgrabiti tako, da ne bodo nikoli več rojevali otrok, ki bi še kdaj počeli to, kar so v preteklosti počeli njihovi očetje." Vse to je bilo tudi v rimi z načrtom Henryja C. Morgenthaua, ameriškega finančnega ministra, ki je zahteval troje: prvič, da se Nemčijo razdeli na dve državi, drugič, da se njene težko-industrijske predele - Posarje, Porurje in Šlezijo - internacionalizira ali priključi drugim državam, in tretjič, da se vso njeno težko industrijo razgradi in uniči. Ostala bi le še zemlja - ostalo bi izginilo. Ergo: Nemčijo bi prelevili v kmetijsko, pastoralno deželo. Ali kot je rekel Roosevelt: "Nobenega razloga ni, da bi se Nemčija ne mogla vrniti za kakšno stoletje in pol nazaj."

Nemški vojaki so ob koncu II. svetovne vojne množično bežali proti zahodu in se predajali zahodnim zaveznikom, jasno, v prepričanju, da bodo z njimi ravnali bolje kot komunisti, toda z dežja so v resnici prišli pod kap. Vsaj tako pravi Bacque, ko izrisuje "kap", pod katerega so padli nemški vojni ujetniki.

* Prvič, Dwight D. Eisenhower, vrhovni poveljnik zavezniških sil, naj bi jih skušal sistematično izstradati. Nemškim ujetnikom so obroke hrane stalno zmanjševali, daleč pod minimum, kar pomeni, da velikosti obrokov niso določali v skladu z določilom Ženevske konvencije, ki pravi, da morajo biti ujetniki nahranjeni po enakih merilih kot zaledne enote vojske, ki jih je ujela (= ameriški vojaki). Eisenhower je, kot pravi Bacque, že med vojno svoji ženi pisal, da bi bilo treba po vojni likvidirati okrog 3.500 nemških častnikov, ki bi jim bilo treba dodati še vse visoke člane nacistične stranke in gestapa, obenem pa je poudarjal, da bi bilo treba Nemčijo razdeliti na toliko con, kolikor je bilo okupiranih držav, toda njegovo sovraštvo do Nemcev naj bi zaradi tega, kar so ob koncu vojne odkrivali v nacističnih koncentracijskih taboriščih, le še naraščalo. Nacistom so omogočili, da so, kot je rekel poveljnik nekega taborišča, "poskusili odmerek lastnega zdravila". Vojaška skladišča so bila polna hrane, ujetniki pa so stradali. Rdečemu križu in civilistom so prepovedali dostavljati hrano. Rdeči križ je imel polna skladišča hrane, ki pa je ni mogel razdeliti - Američani so vagone s hrano preprosto vračali nazaj, toda vedno so našli "razlog" (zastoji v prometu, pomanjkanje pokritih skladišč ipd.).

Drugič, v ujetniških taboriščih - "taboriščih počasne smrti" - ni bilo nobenih zavetišč in nobenega udobja. "Taborišča so bila gole poljske površine, obdane z bodečo žico, imenovali pa so jih začasne ograde za vojne ujetnike." Dodajte stražne stolpe in žaromete. Gradnja kakršnihkoli bivališč znotraj ograd je bila strogo prepovedana. Niti šotorov ni bilo, kaj šele sanitarij in dezinfekcijskih sredstev. "V nekaterih taboriščih je bila gneča tolikšna, da ujetniki niso mogli niti ležati." Izžeti, umazani, razcapani, mršavi ujetniki so tako vegetirali na prostem - v dežju, sodrgi, snegu, mrazu, vetru, blatu. Spali so v jamah, ki so jih izgrebli z rokami, jedli travo, pili pa urin. Če so imeli sploh kaj urinirati - vode pogosto ni bilo. "Nekateri so se plazili po tleh in lizali zemljo, da bi dobili nekaj vlage." V nekaterih ogradah, recimo v Rheinebergu, se jih je gnetlo več kot 100.000. Bolezni in infekcije so cvetele kot gobe po dežju - griža, tifus, tuberkuloza, garje, diareja, tetanus, sepsa, gangrena, pljučnica, dehidracija. Tiste, ki so skušali zbežati, so polovili ali pa postrelili. Nekateri so umrli v človeških iztrebkih. V povprečju so tehtali "od 35 do 45 kilogramov". Trupla so nalagali na kamione in jih odvažali. Če ni bilo dovolj krst, so jih zažgali ali z buldožerji zagrebli v množične grobnice, včasih še žive. "V 10 tednih ameriškega poveljstva v šestih taboriščih v okolici Bretzenheima je umrlo 18.100 ujetnikov." Nekateri so se med prevozom v vagonih zadušili, nekateri so umrli med maršem od železniških postaj do taborišč, nekatere pa so kamenjali domačini. No, včasih so pazniki truplo kakega ujetnika privezali na ograjo - v svarilo drugim.

* Drugič, Eisenhower, ki je stalno ponavljal, da ameriška vojska spoštuje določila Ženevske konvencije, in ki mu je general Patton, vedno bolj naklonjen nacistom kot komunistom, očital, da "proti Nemčiji uporablja gestapovske metode", je dal poleti 1945 nemške vojne ujetnike, ki so bili v ameriških rokah, prekvalificirati v "razorožene sovražne sile", to pa zato, da bi jih izvzel zaščiti Ženevske konvencije. Ko pa so vojni ujetniki izgubili status vojnih ujetnikov in kritje Ženevske konvencije, je šlo le še na slabše - smrtnost se je povečala.

* Tretjič, delegacijam Rdečega križa so prepovedali vstop v zavezniška taborišča, tako da ni mogel izpolniti pričakovanj Ženevske konvencije, ki pravi, da je Rdeči križ dolžan obiskati vojne ujetnike ter potem zaupno poročati tako državi, ki drži te ujetnike, kot državi zaščitnici, ki je bila v tem primeru Švica. Toda Amerika je Švici takoj po koncu vojne vzela status države zaščitnice, Rdečemu križu pa sporočila, da so zdaj, ko ni več države zaščitnice, njihovi obiski v taboriščih nepotrebni, ker nimajo več komu poročati, s čimer je Amerika - paradoksalno - kar sama "prevzela vlogo sile zaščitnice". Ujetniki so tako izgubili "pravico do zasebnega pogovora z neodvisnimi opazovalci, ki bi jim lahko povedali, kaj se z njimi dogaja." S tem so Američani javnost povsem odrezali od informacij, še toliko bolj, ker so vojnim ujetnikom - "razoroženim sovražnim silam" - vzeli tudi pravico do pošiljanja in prejemanja pošte. Plus: nemške vojne ujetnike so premeščali na prisilno delo v Franciji, da bi obnovili to, kar so porušili, mnoge pa so - proti njihovi volji - izročili Sovjetski zvezi.

"Kje so trupla?"

Asociacije, ki jih je sprožal pogled na ta taborišča, so bile samoumevne. Ko je začela Francija vojne ujetnike prevzemati od ameriške vojske, je maršal Alphonse Juin rekel, da so bili mnogi ujetniki "podobni na smrt sestradanim razvalinam iz Dachaua in Buchenwalda". Verjetno ne brez razloga. Toda tudi francoskemu taborišču Thoree les Pins so domačini pravili "Buchenwald". Spet verjetno ne brez razloga. Časopis Le Monde je pisal: "Tako kot danes govorimo o Dachauu, bo čez deset let ves svet govoril o taboriščih, kakršno je v Saint Paul D'Eyjeauxu." V tem taborišču so ujetniki tako hitro umirali, "da so v nekaj tednih napolnili dve pokopališči s po dvesto grobovi." Celo Robert Murphy, Eisenhowerjev svetovalec, je opazil, da so bili ujetniki "skoraj tako izčrpani, kot so bili interniranci v nacističnih koncentracijskih taboriščih", medtem ko je polkovnik Philip Lauben rekel, da je bila pokrajina Vosges, kjer je bilo več francoskih in ameriških taborišč, "eno samo taborišče smrti". Tudi ne brez razloga. Bacque pravi, da je "v obdobju od leta 1945 do 1948 v francoskem ujetništvu umrlo ne več kot 314.241 in ne manj kot 167.000 nemških vojaških ujetnikov."

Z eno besedo: James Bacque visoko smrtnost med nemškimi ujetniki pripiše "načrtu", ki je stal za vsem tem, še toliko bolj, ker po vojni ni bilo takega pomanjkanja hrane, kot je trdilo zavezniško poveljstvo, ki da Ženevske konvencije ni moglo izpolnjevati "zgolj zaradi globalnega pomanjkanja hrane" in ki da je storilo vse, "kar se je dalo storiti", in ker v kanadskih in britanskih taboriščih - kljub "globalnemu pomanjkanju hrane" - ni bilo kake omembe vredne smrtnosti, pa četudi "so imeli Britanci in Kanadčani že kmalu po dnevu zmage več kot dva milijona ujetnikov." Tisti, ki so šli skozi obe sorti taborišč, so rekli, da je bila "razlika kot dan in noč". Bacque obenem najde tudi množico razlogov, zakaj je to, kar se je dogajalo v zavezniških taboriščih, ostalo prikrito: cenzura in totalni nadzor informacij, apatija medijev, pomoč v hrani in orožju, s katero so Američani nagradili molk zaveznic, "nenavadno vojaško knjigovodstvo", ki je prirejalo statistike, ustvarjalo "majhne številke" in mrtve skrivalo pod nedolžno oznako "druge izgube", nemški povojni mazohizem, kombiniran z občutkom krivde za vojne zločine, prilagajanjem zavezniški, še posebej ameriški okupaciji in prikrivanjem resnice o lastnem ponižanju, friziranje nemških zgodovinskih knjig, ki jih je pakiralo nemško zunanje ministrstvo, in izbruh hladne vojne, ki je Zahodu omogočil, da vse slabo pripiše novemu Imperiju zla, Sovjetski zvezi, ki so ji zlagoma naprtili tudi krivdo za izginotje in smrt nemških vojnih ujetnikov.

A kot rečeno, Bacqu so očitali, da se moti in da pretirava, da manipulira s statistikami smrtnosti, da ignorira fakte in zlorablja dokumente, da ne razume konteksta, da pričam v usta polaga svoje besede, da ima kredibilnost zanikovalcev Holokavsta (ki itak komaj čakajo, da bi nacistične vojne zločine moralno izenačili z zavezniškimi povojnimi zločini in da bi s tem relativizirali nacistični Holokavst), da ni bilo načrta za organizirano in sistematično izstradanje nemških vojnih ujetnikov, da so po vojni stradali vsi, ne le vojni ujetniki, da v kategorijah "razorožene sovražne sile" in "druge izgube" ni bilo nič zarotniškega, da Eisenhower ni bil Hitler (to ni bilo v njegovem značaju, kot pravi Ambrose), da so mnogi nemški ujetniki že prišli hudo bolni in ranjeni in da je v ameriških taboriščih umrlo kvečjemu 56.000 nemških vojnih ujetnikov, sploh pa - kje so trupla? Kam je Ike skril milijon trupel? Toda ironično, nihče ni zanikal, da je Bacque nenadoma sprožil orjaško zanimanje za povojni obračun z Nemčijo (simpozijem in knjigam še vedno ni ne konca ne kraja), da je bilo v zavezniških povojnih taboriščih res grozno, da so nemški vojni ujetniki - še zlasti v prvih kaotičnih tednih po koncu vojne - res hudo trpeli, da so nekateri poveljniki teh taborišč in nekateri ameriški vojaki res počeli grozne, tako rekoč "gestapovske" reči ter da je šlo pri tem pogosto res za maščevanje. In seveda, ko je Bacque delokrog povojnega maščevanja poražencem raztegnil na Zahod, ni mogel nihče zanikati, da ni s tem zagrenil življenja tistim zgodovinarjem, ki vzroke za povojni obračun s poraženci vidijo zgolj v "komunistični ideologiji" - poražencem so se očitno maščevali tudi zahodni antikomunisti.