Res vemo, zakaj smo proti?

Gensko spremenjeni organizmi (GSO) že lep čas strašijo ljudi in burijo duhove zagovornikov in nasprotnikov genske tehnologije. Pri nas se, tako kot v večini Evrope, tehtnica trenutno nagiba na stran nasprotnikov. Poskusimo jo vsaj malce uravnotežiti.

Strahove ljudi razpihujejo različne nevladne organizacije, za katere se zdi, da pogosto povsem preglasijo glas razuma in znanosti. Občine, pokrajine in celotne države se razglašajo za območja brez GSO, politiki pa takšnim težnjam v glavnem pritrjujejo, če drugega ne, zato ker se nočejo zameriti volivcem. Tudi marsikateri znanstvenik, ki sicer razume, da so pomisleki nesmiselni, je raje modro tiho, da bi ne obveljal za zagovornika zlobcev, ki trgujejo z GSO.

Pisec teh vrstic ni znanstvenik, ima pa znanstveno izobrazbo in sodi med tiste, ki težko gledajo strašenje ljudi z GSO. Dobro se zaveda, da s tem prispevkom ne bo prepričal večine od treh četrtin Slovencev, ki ne želijo uživati gensko spremenjene hrane (kot pravijo ugotovitve ankete Zveze potrošnikov Slovenije), a če bo vsaj kakšen bralec spoznal, da GSO v resnici niso nikakršen bavbav, bo namen tega pisanja dosežen.

Tako rekoč vsi z GSO povezani strahovi so posledica nerazumevanja genetike. Leta 2006 objavljena raziskava Evrobarometra je recimo pokazala, da kar tretjina Evropejcev misli, da so geni samo v gensko spremenjenem paradižniku, v navadnem pa jih ni. To pomeni, da tretjina Evropejcev sploh ne ve, kaj so geni. A tudi tisti, ki vsaj približno vedo, kaj so, si marsikaj v zvezi z GSO napačno predstavljajo. Če hočemo razbliniti strahove, ki so znotraj votli, okoli pa jih nič ni, moramo torej razložiti nekaj osnovnih pojmov iz genetike.

Vsi organizmi s(m)o gensko spremenjeni

Za začetek moramo vedeti, da smo vsi organizmi, s piscem in bralci tega prispevka vred, gensko spremenjeni (v našem primeru gensko spremenjene "opice"). Organizme je prvih nekaj milijard let gensko spreminjal naravni izbor. Pred nekako 10.000 leti so jih, z razvojem poljedelstva in živinoreje, začeli gensko spreminjati tudi ljudje.

Vse kulturne rastline in domače živali se genetsko razlikujejo od svojih naravnih prednikov. Med seboj se genetsko razlikujejo tudi vse sorte in pasme. Vsako (dedno) lastnost rastline in živali namreč določajo geni. Ljubljanska ledenka se od drugih solat loči zaradi tega, ker ima nekaj drugačnih genov in je torej v primerjavi z drugimi sortami gensko spremenjena.

Postopek, s katerim smo ljudje sprva gensko spreminjali organizme, je klasično žlahtnjenje. Klasično žlahtnjenje je, tudi ko se ga načrtno lotijo agronomi, zamuden in nenatančen postopek. Z napredkom genetike so znanstveniki v roke dobili novo, učinkovitejše orodje - genski inženiring. Namesto da bi med naključnimi mutacijami na koruznem polju ali solatni njivi iskali takšno, ki je ustvarila gen z želeno lastnostjo (na primer za odpornost proti škodljivcem), gen z želeno lastnostjo, ki ga je narava ustvarila pri eni vrsti, vstavimo v drugo.

Gensko spremenjeni so torej vsi organizmi, a ko govorimo o GSO, mislimo samo na organizme, ki jih je človek gensko spremenil s katerim od postopkov genskega inženiringa. Pri čemer je težko dovolj poudariti, da GSO niso nič bolj gensko spremenjeni (in zato tudi nič bolj nevarni) kot katerikoli organizem, ki ga je gensko spremenila narava, naši davni predniki ali agronomi s katerim od postopkov klasičnega žlahtnjenja.

(Ne)varni geni

Če bi na ulici spraševali mimoidoče, bi se prepričali, da si večina gene in z njimi povezane domnevne nevarnosti povsem napačno predstavlja. Geni sami so namreč popolnoma neškodljivi. So le zapis, navodilo za izdelavo posamezne beljakovine. Najlažje si jih predstavljamo kot na košček papirja napisano kemijsko formulo ali recept. Pojesti košček papirja, na katerem je kemijska formula strupa, je prav enako neškodljivo kot pojesti košček papirja, na katerem je recept za potico. Gen za najhujši strup bomo prebavili prav enako kot gen za karkoli drugega, brez kakršnegakoli vpliva na naš organizem.

Geni sami po sebi niso nevarni, seveda pa so lahko zelo nevarne snovi, ki nastanejo zaradi delovanja genov. Poučen zgled o (ne)varnosti genov je krompir, ki vsebuje strupen alkaloid solanin. Geni za solanin so v vsaki krompirjevi celici, tudi v gomoljih, in jih zaužijemo z vsakim grižljajem krompirja. Zakaj se ne zastrupimo? Gen za solanin je, kot vsi geni, povsem nenevaren, nevarna je samo snov, ki jo gen izdeluje, torej solanin. Vendar gen za solanin ni dejaven v vseh celicah, ampak predvsem v nadzemnih, sončni svetlobi izpostavljenih delih krompirjeve rastline. Gen torej solanin izdeluje samo v teh delih in ti so zato strupeni. A če so gomolji dovolj časa izpostavljeni svetlobi, se tudi v njih "prebudijo" geni za solanin in strupeni postanejo tudi gomolji. Kljub temu nas krompirja ni strah. Gomolje shranjujemo v temnem prostoru, listov in plodov pa ne jemo.

Strup v krompirju se je, kot mnogi rastlinski strupi, razvil kot obramba pred rastlinojedci. Za kmete je torej koristno, da so krompirjevi listi strupeni. Še precej bolj bi jim koristilo, če bi bili strupeni tudi za koloradske hrošče. In res je znanstvenikom uspelo narediti tudi tak krompir, pri razvoju te rastline pa je sodeloval genetik Borut Štrukelj, lanski dobitnik Zoisove nagrade za vrhunske znanstvene dosežke.

A kaj kmetom pomaga proti koloradskemu hrošču odporen krompir, celo če bi ga smeli pridelovati, če ga zaradi strahu pred GSO tri četrtine Slovencev ne bi hotele jesti. Sedaj pa se vprašajte, zakaj brez strahu pridelujemo in jemo krompir, katerega listi so strupeni za človeka, krompirja, katerega listi bi bili strupeni za hrošče, pa bi se morali bati. Prepričan sem, da pametnega odgovora ne boste našli.

Alergije

Ker nasprotniki GSO vedo, da vanje nihče ne bo vstavljal genov snovi, ki so za človeka strupene, svarijo pred precej manj otipljivo nevarnostjo alergij. Trdijo, da je lahko kdo alergičen na beljakovino ali kakšno drugo snov, ki nastane zaradi delovanja novega gena. Pogosto na primer omenjajo sojo, v katero so vstavili gen iz brazilskega oreška, ki naj bi povzročal alergije.

Za začetek je koristno vedeti, da smo ljudje alergični na marsikaj. Nekateri so alergični na jagode, orehe, kivi ... Nekateri tudi na brazilske oreške. Takšne alergije večinoma niso zelo nevarne, in ko opazimo, da smo po uživanju jagod dobili izpuščaj, vemo, da smo nanje alergični, in se jim pač izogibamo.

In kako je s tisto sojo? Znanstveniki so hoteli sojo obogatiti z metioninom, aminokislino, ki je primanjkuje v prehrani ljudi v zahodni Afriki. Vendar se je že med razvojem izkazalo, da je prav z metioninom bogata beljakovina, ki so jo vstavili v sojo, kriva za to, da so nekateri alergični na brazilske oreške. Da ne bo pomote, s to beljakovino ni drugače nič narobe in velika večina ljudi brazilske oreške uživa brez kakršnihkoli posledic. Na leto jih pojedo približno 20.000 ton. Enako neškodljiva za večino bi bila tudi obogatena soja, a so razvoj zaradi tega, ker bi dejansko lahko bil kdo alergičen nanjo, ustavili, še preden je prišla na polja.

Primer pravzaprav dokazuje ravno nasprotno od tistega, kar skrbi nasprotnike GSO. Dokazuje, da je razvoj GSO skrbno nadzorovan. Konec koncev jih razvijajo zato, da bi jih dobro prodajali, in zagotovo ne bo nobeno podjetje samo sebi skopalo jame z gensko spremenjeno poljščino, ki bi škodila ljudem, pa čeprav samo redkim.

Nevarnost, da bi bili alergični na gensko spremenjeno hrano, je zato zanemarljivo majhna in doslej niso ugotovili še niti enega samega primera takšne alergije, čeprav zlasti v ZDA nekatere gensko spremenjene poljščine uporabljajo že vrsto let. Neprimerno večja nevarnost obstaja, da boste alergični na ta ali oni tropski sadež ali orešek, ki ga lahko, brez opozorila na morebitno nevarnost, kupite v dobro založenih veleblagovnicah. Da pa bi se ljudje vseeno počutili varne, je hrana iz gensko spremenjenih organizmov označena.

Za žuželke strupene poljščine

V začetku 20. stoletja so odkrili bakterijo Bacillus thuringiensis, ki je strupena za nekatere žuželke. Ker je za sesalce povsem neškodljiva, so jo kmalu začeli uporabljati za izdelavo naravnega insekticida. Pri nas ga prodajajo z imenom Delfin WG in kupi ga lahko vsak vrtičkar. Ampak zakaj bi kupovali bakterijski insekticid in se trudili s škropljenjem, če bi lahko strup, ki ga proizvaja ta bakterija, nastal kar v poljščini sami? Genetiki so se lotili dela in bakterijski gen za strupeno snov vgradili v nekatere poljščine.

V primerjavi s klasičnim škropljenjem ima takšen način obrambe pred škodljivci vrsto prednosti. Ker je strupena snov v rastlinskih celicah, učinkuje samo na tiste žuželke, ki rastlino dejansko objedajo. Klasični insekticidi pomorijo tudi žuželke, ki so se na poškropljeni poljščini znašle po naključju ali so tam zato, ker se hranijo s škodljivci, in so torej celo koristne. Ker je za žuželke strupena snov v vseh celicah, učinkuje tudi na tiste škodljivce, ki jih je s klasičnimi insekticidi, delujočimi površinsko, težko doseči.

Za povrhu je insekticid, ki ga izdeluje rastlina sama, naraven, cenejši od kemičnih strupov in za človeka povsem nenevaren, zato bi morale biti prednosti tako gensko spremenjenih rastlin vsakomur očitne. Ampak očitno niso. Enega od vzrokov, zaradi katerih naj bi teh poljščin ne smeli pridelovati, so nasprotniki GSO odkrili v cvetnem prahu. Kot vse druge celice je namreč tudi njihov pelod za žuželke strupen, in ker ga pri gensko spremenjeni koruzi raznaša veter, lahko zaide tudi kam, kjer škoduje drugim žuželkam. Z laboratorijskimi poskusi so ugotovili, da lahko zaradi njega poginejo nekateri metulji.

Takšna nevarnost res obstaja, vsaj teoretično (za zastrupitev metuljev mora biti namreč koncentracija koruznega peloda izjemno visoka), a je škoda neprimerno manjša od koristi. Koruzi, ki se ne zna sama braniti pred škodljivci, mora pomagati človek z insekticidi, ti pa pomorijo neprimerno več metuljev, čebel in drugih neškodljivih žuželk, kot bi jih v najslabšem možnem primeru pomoril strupeni pelod gensko spremenjene koruze. Ali, kot je v knjigi DNK - skrivnost življenja zapisal James Watson, soodkritelj zgradbe DNK: "Če bi metulji lahko glasovali, bi glasovali za gensko spremenjeno koruzo."

Za gensko spremenjeno koruzo bi morali glasovati tudi ljudje. S poljščinami, odpornimi proti škodljivcem, namreč zmanjšamo porabo insekticidov. Nasprotniki GSO bodo na tem mestu hitro dodali, da se poraba insekticidov v resnici ni zmanjšala in da so nekateri škodljivci že postali odporni proti tem poljščinam. O tem, koliko se je zmanjšala raba insekticidov, bi lahko na dolgo in široko razpravljali ter premetavali številke, a preprosto dejstvo je, da kmetje ne bi kupovali dražjih semen gensko spremenjenih poljščin, če bi morali kljub temu kupiti enako količino insekticidov.

Nekateri škodljivci so res postali odporni proti gensko spremenjenim poljščinam. A razvoj odpornosti je naravno dejstvo in v kmetijstvu so nehali uporabljati že številne insekticide, ker so škodljivci postali odporni proti njim. Če kdo, imajo zaradi tega škodo podjetja, ki razvijajo GSO, saj kmetje ne kupujejo več njihovega semena.

Superpleveli

S pojavom odpornosti je povezan tudi drugi domnevni škodljivi vpliv GSO na okolje, namreč možnost razvoja rastlin, odpornih proti herbicidom, ali superplevelov, kot jim radi pravijo, da bi bila nevarnost videti večja.

Z genskim inženiringom so naredili poljščine, ki jim nekateri splošni herbicidi ne škodijo. Prve takšne poljščine so bile odporne proti herbicidu Roundup in jih zato imenujemo Roundup Ready. Odpornost so dosegli tako, da so beljakovino, ki jo v rastlini uniči Roundup in s tem povzroči propad rastline, zamenjali s podobno beljakovino (oziroma genom zanjo), ki je proti herbicidu odporna, za človeka pa povsem neškodljiva.

Prednost takšnih poljščin je učinkovitejše zatiranje plevelov. Polje poškropimo z Roundupom, ki pokonča vse rastline, razen proti njemu odpornih poljščin. Pri klasičnih poljščinah moramo uporabljati različne specializirane herbicide, ki pokončajo samo plevele, poljščin pa ne, in so praviloma za okolje nevarnejši. Tudi Roundup ni povsem nedolžen in ribe so na primer precej občutljive zanj, a za sesalce je tako rekoč neškodljiv, in ker se tudi hitro razgradi, sodi med za okolje najmanj obremenjujoče herbicide. Ali, drugače povedano, če že moramo uporabljati herbicide, je bolje uporabiti Roundup kot marsikaterega drugega.

In v čem je težava? S križanjem ali zaradi delovanja rastlinskih virusov bi lahko gen za odpornost proti herbicidu "preskočil" na katerega od plevelov. A vzroka za preplah ni. Možnost takšnega genskega preskoka je izjemno majhna, predvsem pa moramo vedeti, da je razvoj odpornosti proti herbicidom naraven pojav in poteka ves čas. Na delu je naravni izbor in vsak osebek, ki zaradi naravne mutacije postane odpornejši proti kakemu strupu, ima neznansko prednost, zato se takšna mutacija v populaciji bliskovito razširi.

Možnost, da bo plevel z naravnim izborom postal odporen proti herbicidu, je zato neprimerno večja od možnosti, da bo nanj "preskočil" gen za odpornost. A tudi če bi se to zgodilo, ne bi bilo nič tragičnega. Na čedalje daljšem seznamu proti temu ali onemu herbicidu odpornih plevelov (doslej je znanih že več kot 150 rastlinskih vrst, ki so na različnih koncih sveta postale odporne proti posameznim herbicidom) bi se pač znašel še en in kmetje bi morali za zatiranje začeti uporabljati drug herbicid. Ali, drugače povedano, nevarnost teoretično obstaja, a so prednosti zaradi manjše porabe herbicidov precej večje od morebitne škode.

Gensko onesnaženje

Nasprotnike GSO skrbi tudi možnost križanja gensko spremenjenih poljščin in njihovih v naravi živečih sorodnikov, čemur pravijo "gensko onesnaženje". Možnost vsekakor obstaja, a nevarnost ni prav nič večja kot pri klasičnih sortah.

Ali koga skrbi, da bi jonagoldi, zlati delišesi in kar pač še raste v sadovnjakih, gensko onesnažili divje jablane v bližnjih gozdovih? Nevarnost je namreč enaka kot pri GSO, posledice pa prav tako. Eden redkih znanih primerov genskega "onesnaženja" so domače mačke, ki se na podeželju včasih parijo s svojimi v gozdovih živečimi divjimi sorodnicami, in med škotskimi divjimi mačkami je zaradi tega čedalje več "domačih" genov (morda pa tudi pri nas, le da nimamo podatkov).

Nevarnost torej obstaja, a križanci med kulturnimi rastlinami ali domačimi živalmi in njihovimi divjimi sorodniki so praviloma manj sposobni za preživetje v naravi, in če ni stalnega dotoka "kulturnih" genov, v naravi slej ko prej izumrejo. Čeprav ljudje že tisočletja gojimo najrazličnejše kulturne rastline, ne poznamo primera, da bi kakšen njihov gen preskočil na katero od v naravi rastočih vrst in se potem v naravni populaciji uspešno razširil.

Nepredvidljivi učinki genov

Ena od večjih prednosti genskega inženiringa je natančnost. Namesto bolj ali manj naključnega spreminjanja genov, kakršno poteka pri klasičnem žlahtnjenju, natanko vemo, kateri gen uporabljamo. James Watson je v knjigi DNK - skrivnost življenja zapisal: "Razlika med biotehnologijo in klasičnim žlahtnjenjem rastlin je podobna razliki med natančnim finomehaničnim delom s pinceto in grobim železarskim obdelovanjem z macolo."

A tudi natančnost genskega inženiringa ima svoje meje. V vsakem organizmu številni geni sodelujejo med seboj, in ko vgradimo nov gen, ne moremo vnaprej zanesljivo vedeti, kako se bo znašel v svojem novem domovanju. Nastanejo lahko tudi neželene posledice, a to ne pomeni nevarnosti za uporabnike ali naravo, kot nas strašijo nasprotniki GSO, ampak le otežuje delo genetikom.

Gensko spremenjene poljščine namreč nikoli ne pridejo kar takoj na polja. Ko se znanstveniki v laboratoriju prepričajo, da novi gen nima neželenih učinkov, sledi poskusno gojenje v strogo nadzorovanih razmerah; in šele takrat, če tudi tam ne odkrijejo ničesar neželenega, pride gensko spremenjena poljščina na polja kmetov in na naše krožnike. Zaradi tega je možnost, da bi spregledali kakšen neželen učinek novega gena, zelo majhna - veliko manjša kot pri klasičnem žlahtnjenju, kjer le približno vemo, kakšne spremembe so nastale, nadzor pa je neprimerno ohlapnejši.

Eden redkih primerov, če ni celo edini, da je človekova stvaritev ušla nadzoru, je star že pol stoletja in je posledica klasičnega križanja. V Braziliji so čebelarji skušali prilagoditi čebele tropskim razmeram, zato so domače evropske čebele križali z afriškimi. Križanje jim je uspelo, vendar z neželeno posledico. Križanci so namreč ohranili nekaj "slabih" vedenjskih lastnosti afriških čebel in so bolj napadalni kot domače evropske čebele. Leta 1957 je nekaj takšnih matic ušlo iz poskusnih panjev in "afrikanizirane" čebele so se začele uspešno širiti. Dosegle so tudi južne predele ZDA, in ker je zaradi napadov teh čebel umrlo nekaj ljudi, se jih je oprijel vzdevek "morilske čebele".

Če bi uporabili genski inženiring, se to ne bi zgodilo, saj bi evropskim čebelam vstavili samo koristne "afriške" gene, ne pa tudi genov za napadalno vedenje. Upravičeno torej lahko trdimo, da je križanje nevarnejše od genskega inženiringa. Kljub temu lahko vsak vrtnar ali sadjar nenadzorovano križa različne sorte ali celo vrste rastlin in bolj ali manj nenadzorovano in naključno meša njihove gene, ne da bi sploh dobro vedel, kaj počne - in kaj lahko pri tem nastane.

Izkoriščanje kmetov

Precej razširjeno je prepričanje, da velika agrokemična podjetja z zloglasnim Monsantom na čelu GSO razvijajo zato, da bi z njimi na račun kmetov mastno služila. Z GSO se ta podjetja res ukvarjajo zato, da bi zaslužila, a ne na škodo pridelovalcev, temveč ob njihovi pomoči. Zaslužek teh podjetij je neposredno odvisen od zaslužka pridelovalcev. Ekonomska logika je preprosta - če ima kmet korist od gensko spremenjene poljščine, bo kupoval njihovo seme, če je nima, bo prideloval kaj drugega. Zato je za podjetja, ki razvijajo GSO, najpomembnejše, da pridelovalci (tudi mali kmetje v nerazvitih deželah) z njimi zaslužijo več, kot bi zaslužili s pridelovanjem katere od klasičnih sort.

Obstaja pa resnična nevarnost, da se kmetje, ki bi radi pridelovali gensko "nespremenjene" pridelke, zaradi GSO znajdejo v težavah. Na njihova polja namreč lahko po naključju zaide posamezna gensko spremenjena rastlina z bližnjih polj. Vendar tudi tedaj prava težava niso GSO, ampak strah pred njimi in s tem strahom povezani (pretirano) strogi zakoni, po katerih je lahko že zelo majhna vsebnost gensko spremenjene DNK dovolj, da je ves pridelek označen kot gensko spremenjen.

Zaradi tega bi morali zakone prilagoditi možnosti, da se od časa do časa na vsakem koruznem polju lahko znajde tudi kakšna gensko spremenjena koruza. Tako pač, kot lahko na vsaki njivi kresnika zraste tudi nekaj jan ali kakšne druge sorte krompirja, pa to nikogar ne skrbi. Razen človeškega strahu ni namreč prav nobenega znanstvenega razloga, zaradi katerega bi morali delati razliko med sortami, ki so gensko spremenjene s klasičnim žlahtnjenjem, in sortami, ki so gensko spremenjene na biotehnološki način.