Ne videti?

Lahko seveda ostanemo pri dosedanjem večinskem prepričanju, da temeljni problem kapitalizma ni sistem sam, ampak njegovo naravo skvarijo le pohlepni posamezniki in skupine. Slovenija je konec poletja 2014 dobila četrto vlado – in ostala znotraj istega diskurza. Bi morali spet kazati na vlado? Lahko. A kot pravi filozof Samo Tomšič: Kapitalizem lahko obstaja brez kapitalistov, nikakor pa ne more obstajati brez proletariata, se pravi brez populacij, ki jih je mogoče nenadzorovano izkoriščati.

Kapital v 21. stoletju

Kapital v 21. stoletju je knjiga, ki je stresla svet in postala svetovna prodajna uspešnica. Thomas Piketty je v njej lepo in prepričljivo pokazal, da dohodkovna in premoženjska neenakost v kapitalizmu nista nekaj naključnega in nebistvenega, ampak da njuno rast poganja kapitalizem sam. Toda če hoče država ostati država, če hoče rešiti demokracijo in če noče potoniti v kaos, mora s številnimi posegi skrbeti za manjšanje neenakosti, še zlasti zdaj, ko je ta ponovno v silovitem vzponu, najsilovitejšem v zadnjih sto letih. Kapital v 21. stoletju so že razglasili za naslednika Marxovega Kapitala, katerega prvi del je v novem prevodu izšel leta 2012 pri založbi Sophia. Pikettyjev Kapital v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica pa bo jeseni 2015 izdala založba Mladinska knjiga. V sodelovanju z založbo objavljamo nekaj odlomkov iz prvega dela Dohodek in kapital, v katerem izveste tudi tako presenetljive reči, kot je to, da je bila rast v kapitalističnih družbah vedno zelo nizka. In zdaj se očitno vračamo v kapitalizem nizke rasti.

Razredna dinamika postsocialistične Evropske unije

V teh razmerah je mogoče zagotoviti enotnost vladajočih skupin samo od zunaj: z »etiko«, »moralo« ali z materialno eksistenco moralne ideologije. Prav zato nas politiki, ki zastopajo kompradorsko buržoazijo, zalivajo z moralističnimi izlivi. Prav zato širijo pravljico, da bi bilo s kapitalizmom vse v redu, če bi le bili njegovi nosilci »etični« in »moralni«. S tem poskušajo na eni strani disciplinirati svoje članice in člane – na drugi strani pa uspavati izkoriščane množice.

O gospodarski suverenosti, nekdaj in zdaj

Bomo še kdaj imeli raven suverenosti iz leta 1991? Ne kaže. Gotovo gospod Juncker nikoli ne bo dobil pisma, v katerem bi slovenska vlada nasprotovala gospodarski politiki evropske komisije in kakršne je slovenska vlada pred petindvajsetimi leti pošiljala gospodu Markoviću.

Prepisovalci

Zadnjič sem bral svoje stare zapise in pomislil, kako zelo bi me Flaubert sovražil. Raztrgal bi me na koščke. A sprehod skozi stara razmišljanja se je izkazal za zelo koristnega, saj sem na lastnem primeru videl, kako hitro človek začne verjeti, da je odkril nekaj novega. In kako težko je videti, kdaj so tvoje misli v resnici le produkt ideologije, ki te obdaja.

»Novi obrazi« in socialistična opozicija

Najti moramo upanje in kreativnost ter zgraditi nove politične institucije, je dejal Leo Panitch. To je naloga socialistične opozicije. Če nam spodleti, pa bomo – ob Cerarju in njegovih – na naslednjih volitvah tudi sami zgolj stari »novi obrazi«.

Dealerji, pusherji in userji

V današnji Sloveniji nam naš politični, ekonomski in ideološki establišment vsiljuje za zgled hitro rastoča gospodarstva vzhodne Evrope, ki jih poganja šele tista začetna industrializacija, ki smo jo v Sloveniji opravili že zdavnaj. Zgledovanje po družbah, v katerih znašajo dohodki od dela zaradi nižje agregatne produktivnosti šele polovico slovenskih – zgledovanje, ki so ga pred desetimi leti iznašli »mladi« ekonomisti in ki so ga tako hitro pograbili še v vseh drugih novih, primitivnih tranzicijskih »elitah« –, bo ubilo Slovenijo. Kolikor je že ni.

Lekcije krize in aktualnost Marxove kritike politične ekonomije

Čas je, da prenehamo verjeti v strahove, ki jih poskušajo v vsakem zbujati apologeti kapitalizma in njegovega obrabljenega zavezništva z demokracijo. Z njihovega vidika obstaja zunaj kapitalističnega družbenega sistema zgolj totalitarizem ali anarhija. Zgodovina, nasprotno, kaže, da gresta totalitarizem in kapitalizem z roko v roki, anarhija pa si zasluži status ideološke fantazije. Predmet nenehnega političnega boja je tista tretja možnost – komunizem.

Zakaj imamo radi zgodbe o sirotah?

Ni vseeno, kje se rodiš, in iz nekaterih položajev se ne moreš izkopati sam. Sploh, če si star tri ali osem let. Milijoni otrok se že rodijo v izgubljeno bitko. Pri tem, ko zapravljam za gel za hlajenje otrokovih dlesni, se resnično sprašujem, koliko priložnosti za zmanjšanje neenakosti med otroki v svetu smo zapravili v 25 letih, kolikor je minilo od začetka podpisovanja konvencije o pravicah otrok. Ne v svetu, že v tem mikrokoščku sveta, ki ga imamo za svojega, v Sloveniji.

Letu inkontinenčnega perila za odrasle naproti

Tudi tisti, ki na primer najbolj vneto zagovarjajo proračunske reze v šolstvu, zagotovo ne mislijo, da so visoko izobražene mlade učiteljice in učitelji, ki že pet let stagnirajo na plači, nižji od tisoč evrov, zares predragi za poučevanje njihovih otrok. Nikakor. Oni mislijo, da so ti učitelji in učiteljice predragi za poučevanje vseh otrok.

Proti tiraniji vrednot

Demagogija z vrednotami je doživela svoj politični odmev v nemškem parlamentu 9. septembra 1982 z besedami vodje takratne nemške opozicije in poznejšega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, namreč da gre »za duhovno-moralno krizo«. Vrsta politikov danes v nedogled ponavlja to Kohlovo izjavo in to poslušamo tudi pri nas.

Zapiski za analizo upora

Michel Foucault je v intervjuju pred koncem svojega življenja pripomnil, da je od devetnajstega stoletja politika obstajala zaradi revolucije. Zdaj ko je revolucija izginila, je nadaljeval, obstaja tveganje, da bo izginila tudi politika.

Kdo se boji velikega zlobnega volka?

Današnji Big Bad Wolf je država – oziroma »socialna demokracija« –, pred katero se skuša levica zavarovati na najrazličnejše mogoče načine in ne dojame, da beg ni prava rešitev, ampak bi se morala spoprijeti s tem strateškim vprašanjem, ki je najpomembnejše za katerokoli resno levo politiko.

Strah in pogum

Vsa ta prizadevanja za neodvisnost, vsa prisila, ki smo jo čutili, ker smo bili vedno integrirani v nadnacionalne bivanjske strukture, ta želja biti na svojem, biti samemu sebi gospodar, s svojo usodo ravnati po lastni presoji in za svoje odločitve ne odgovarjati nikomur – zdaj pa tole.

T. Piketty in socialistična strategija

Thomas Piketty ni nujno ime sovražnika delavskega razreda, kot ga obtožujejo levi kritiki. Če bo levica knjigo in njenega avtorja znala umestiti v svojo strategijo, si bo kmalu želela čim več takšnih priložnostnih tovarišev, kot sta ta dva.

Vsaj nekaj namesto nič

Najprej sem hotel napisati nekaj, čemur bi dal sarkastičen naslov Small State Survival Kit. Mogoče bi vsebina zanimala še kakšnega Erasmusovega študenta na počitnicah v Sloveniji, še posebej, če je doma, recimo, iz Latvije ali Makedonije. Pa sem se ustrašil, da bodo slovenisti planili po meni, da ne maram maternega jezika. V resnici ga imam rad, le on mene ne – čemu bi me sicer napadal iz TV-prenosa nogometa z neobrezanko »najneizkušenejši« ali iz analize izkoriščanja delavcev s pripeljanko »metikulozno«?

Čokoladice in papirčki

Kajti kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Kdor z zasebnim ni zadovoljen, državnega vreden ni.