Ko ni več tabujev

dr. Bogomir Kovač

21. 10. 2011  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Razmah pouličnih protestov proti globalnemu kapitalizmu in načinu reševanja sedanje krize je 15. oktobra 2011 dosegel impresivne razsežnosti. Sto tisoči so razmeroma mirno demonstrirali v 951 mestih in 82 državah, povezani s socialnimi mrežami in odločeni, da spremenijo svet. Tako se je kvadratura kriznega kroga sklenila. Za finančno in bančno krizo podjetij, kasnejšo fiskalno in dolžniško krizo držav, sedaj tičimo v močvirju političnih kriz. Na ulicah mest ni politično-ekonomskih tabujev. Namesto popravkov kapitalističnega sistema zahtevajo njegovo zamenjavo, namesto klasičnih demokratičnih menjav predlagajo radikalnejše ukrepe prerazdelitve moči in bogastva. Tako stojimo pred ključno izbiro. Kdo bo kratkoročno plačal zapitek te krize, kako obraniti socialno državo in na novo postaviti pravičnejše globalno gospodarstvo? Bolj natančno, kot bi rekel Schumpeter, koliko in kako destruktivna je lahko konstruktivna destrukcija kapitalizma?

Politična okupacija Wall Streeta je seveda simbolno dejanje in podobno velja tudi za druge zasedbe mestnih območij po svetu. Demonstracije so usmerjene predvsem proti centrom finančnega kapitala, ki so jedro sedanje krize in nasprotujejo vladnim reševalnim ukrepom, ki krčijo socialno državo. Navidezno je odmevnost akcij in upora nesorazmerna z razmeroma majhnim številom demonstrantov in tiho močjo njihovega mirnega nastopanja. Spomnimo se samo spektakularnosti starih množičnih demonstracij proti globalizaciji, pa pouličnih bojev, ki so še pretresala francoska ali letos tudi angleška mesta, protikrizne barikade so v Grčiji in drugod. Dvoje razlik je pomembnih. Sedanji upor stopnjuje pritiske na kaotično politično krizo in se hkrati osredotoča na jedrni problem finančnega kapitalizma. Hkrati pa z načinom mirnega in trajnega protesta spodbuja zavest o drugačnih rešitvah in načinih delovanja. Gre torej za novo obliko politične demokracije in oblikovanje zavesti o dolgoročnih spremembah kapitalističnega sistema.

Dejstvo je, da smo zadnji dve desetletji, zlasti po spektakularnem padcu komunističnih režimov, živeli v enosmerni ideološki ulici politično-ekonomskega enoumja. Svet informacijskih tehnoloških prebojev, tržne globalizacije in novo zaporedje finančne ekspanzije so tlakovali pot globalnemu kapitalizmu. Privatizacija javnega, deregulacija tržnega in financializacija vsakdanjega so postali razvojni zakoni, del nove vere v brezmejno moč tržnega gospodarstva in liberalne demokracije. Krize so sicer možne, toda ostajajo parcialne in kratkotrajne, brzdajo jih ekonomske politike in socialna država. Iluzija je bila dvojna. Gostota institucionalnih mrež naj bi preprečila cikličnost kapitalizma, korporativna država pa naj bi posrkala politične interese in izpraznila ideološki prostor starih nasprotij med kapitalom in delom. Kultura globalne konkurenčnosti in etika prisvajanja bogastva sta postali razvojni zavezi, špekulativne naložbe in kreditno financiranje blaginje so bili del normalnega tržnega in finančnega vrtiljaka, v katerem so bili udeleženi vsi družbeni sloji. In v tem tiči jedro politično-ekonomske legitimnosti sedanjega kapitalizma in političnega konformizma neoliberalne ideologije.

Politični protesti se bodo stopnjevali, od spodaj navzgor, z različnimi akterji in zahtevami. Sedaj gre hkrati za preživetje in za upanje, da so drugačne rešitve možne.

Kriza legitimnosti, o kateri je pred leti govoril Habermas, se začenja, ko ekonomska kriza ne omogoča racionalnih političnih rešitev znotraj parlamentarne demokracije, ko se lomijo korporativni sistemi soodločanja in pada socialna država. Formalna politična srenja venomer rešuje probleme regulacije sistema, ne sme pa se spraševati o strukturnih in dolgoročnih vzrokih krize, še manj o alternativnih sistemskih rešitvah. Tu med levico in desnico na političnem prizorišču ni prave razlike, od tod ideološka praznina in politična omrtvičenost, ko ne ločimo med slabim in potencialno dobrim kapitalizmom. Sindikati so se zadovoljili z bojem proti izključevanju s trga dela, manj jim gre za boj proti izkoriščanju. Levica se je zadovoljila z notranjimi reformami in nekakšnim posplošenim solidarizmom. Ekonomska logika je prevladala nad političnim sistemom, politika se je zlizala ali podredila interesom kapitala. In zato danes politične protikrizne rešitve narekujejo določevalci na kapitalskih trgih in ne demos skozi parlamentarne institucije.

To je torej jedro političnega upora proti politični birokraciji, proti ekonomski instrumentalizaciji političnega odločanja. In s tega vidika so sedanja družbena gibanja, nove stranke in anarhični politični upori s pomočjo socialnih omrežij znak nove emotivne subjektivnosti in politične občutljivosti ljudi za alternativne rešitve.

Toda za kakšno alternativo gre? Najprej gre za spoznanje, da ciklični in evolucijski vzorci kapitalizma in tudi sedanja dolgoročna sistemska kriza niso nič novega. Finančne ekspanzije in dolžniške krize so del te zgodbe in vračanje kapitalizma v navidezno stare okvire je vedno spremljala njegova temeljita sprememba. Mehanika dolgoročnih ciklov kapitalistične akumulacije, če uporabimo Arrighijev jezik, niha med sedanjim tržno-finančnim kaosom, menjavo vodilnih držav kapitalističnega svetovnega imperija (umika ZDA in vzpon Kitajske) ter subverzivnimi modeli socialno-ekološke razvojne paradigme in mestnih (regijskih) gospodarstev. Spoznanje, da je v krizi kapitalistični sistem in da se izteka čas zapoznelih akcij na temelju dosedanjih svaril, je subverzivno samo po sebi. Korak zatem je lekcija, da je prav sedanja kriza dokaz protislovnega delovanja trgov in financ in ne toliko politične neracionalnosti države. Bitko za dobri kapitalizem je treba šele dobiti in nastavki stroge finančne regulacije, družbeno odgovornega obnašanja podjetij in trajnostnega razvoja držav obstajajo. Kriza pred osemdesetimi leti je vodila v katastrofo fašizma in svetovne vojne, šele potem smo našli miroljubne rešitve. Te učne ure ne bi smeli ponoviti za nobeno ceno.

Izhod zato ni v čakanju ali prelaganju odgovornosti. Politični protesti proti sedanjemu reševanju krize se bodo stopnjevali, od spodaj navzgor, z različnimi akterji in zahtevami. Sedaj gre hkrati za preživetje in za upanje, da so drugačne rešitve možne. Alternativa ni »exit«, izstop, temveč vstop h kolektivni zavesti o nujnih spremembah tako politike kot kapitalističnega sistema.