Problem AUKN

dr. Bogomir Kovač

4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Po letu dni delovanja Agencije za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) z njenim delovanjem, razen njenih vzhičenih predstavnikov, ni zadovoljen nihče. Toda merila za presojo njenega dela niso preprosta. Politične presoje politikov, zlasti predvolilne, so večinoma usmerjene k privatizaciji javnega premoženja. Zato naj bi se AUKN v njihovih očeh kvečjemu spremenila v agencijo za prodajo namesto za upravljanje premoženja. Tudi strokovna javnost vidi v privatizaciji in razpršenosti državnega premoženja eno od rešitev sedanje krize. Zanimivo, pametni ekonomisti so v času velike depresije (1929-1933) videli prednosti kapitalizma pred socializmom v mehanizmu cen in ne v ključni korporativni lastnini. Politično-ekonomsko manj razgledani sodobniki pa v sedanji veliki recesiji očitno ne razumejo, da je problem v upravljanju in vodenju podjetij in ne v lastniški strukturi.

Pojdimo po vrsti. Pozni kapitalizem (Offe) pomeni tržno gospodarstvo, ki ga regulira država. Njegova kriza je hkrati del normalne tržne cikličnosti in slabe strukturne prilagodljivosti ekonomskih sistemov na eni ter socialne dezintegracije in izgube politične identitete na drugi strani. Tako se objektivnost ekonomskih kriz izteče v subjektivnih občutjih nemoči, da bi lahko obvladovali politično-ekonomske in poslovne sisteme. Temelj krize je torej problem upravljanja in menedžiranja sprememb. OECD se je tega dodobra zavedala sredi devetdesetih let, od tod deset let kasneje tudi normativni napotek glede korporativnega upravljanja z državnim premoženjem. AUKN je bila znotraj tega del priporočil iz Pariza in Pahorjevih zaobljub, da bo presegel domačijsko ravnanje Janševe vlade.

Toda začetek ni bil spodbuden. AUKN je nastala na temelju problematične zakonodaje, v običajni institucionalni praznini in s povsem nedoraslo kadrovsko zasedbo. Agencija naj bi bila nekakšen varuh in usmerjevalec državnih naložb, skrbnik in kadrovski selektor nadzornih svetov. Po letu dni AUKN še vedno nima politično sprejete in potrjene razvojne strategije upravljanja državnega premoženja, brez nje pa formalnopravno ne more odločati o dokapitalizacijah, nakupih in prodajah podjetij. Agencija je na eni strani zbiralec sektorskih strategij ministrstev, na drugi zgolj nekakšen avtonomni servis strateških političnih usmeritev državnega zbora. Ta zakonska zamisel ni niti operativna niti posebej strokovna. AUKN v tej mrežni hierarhiji zlepa ne more delovati avtonomno, hkrati pa v sedanjih kriznih okoliščinah od agencije pričakujemo hitre in pametne odločitve.

Toda tudi brez teh zadreg je vodstvo AUKN prepogosto ponujalo čudaške in zmedene rešitve, od imenovanj nadzornih svetov do kapitalskih lastninskih mešetarjenj. Z vsakim zgrešenim primerom pa sta padala potrebna kredibilnost agencije in zaupanje, oboje pa je ključ dobrega korporativnega upravljanja. In škodljivih »avtogolov« je bilo preveč, da bi odtehtali nekatere dobre odločitve, kot so prečiščeni sistemi kadrovanja, poročanje glede strateškega načrtovanja in druge splošne poslovne usmeritve. Država bi prek AUKN in tudi drugih vzvodov morala postavljati merila dobre prakse korporativnega upravljanja. V poslovni praksi so namreč za uspešnost podjetij, javnih in zasebnih, ključni nelastniški organizacijski in vodstveni prijemi, šele na koncu pridejo na vrsto spremembe lastninske strukture.

O teoretskih prednostih zasebne lastnine pred javno obstaja na tisoče učenih razprav, toda malo je uporabnih in inteligentnih.

Politične stranke so v predvolilni vročici prepričane, da država ne more biti odgovorna lastnica, njena lastnina pa je postsocialistični anahronizem. Poslušamo podobne argumente kot leta 2008 ali prej, čeprav je kriza prinesla povečano (med)državno regulacijo trgov in delno nacionalizacijo zavoženih bank ter podjetij. Problem držav OECD je učinkovitost korporativnega upravljanja in ne privatizacija, ki ne rešuje nobenega od treh želenih načel, kot so transparentnost, učinkovitost in odgovornost. Predlogi naših strank gredo v nasprotno smer. AUKN želijo razpustiti, ker jih ovira ali pri političnem paternalizmu ali prevladujočem ekonomskem liberalizmu. Toda danes se EU spogleduje s »tretjo institucionalno potjo« med trgom in državo. Krizo naj bi reševali z drugačno avtonomijo strokovnih institucij in tradicionalni zgled so pregovorna neodvisnost centralne banke in računskega sodišča, podobno veljavo dobivajo zadnje čase tudi fiskalni sveti. To je torej manever tudi za AUKN, vendar si mora ta prostor dobro vodstvo dejansko izboriti, čeprav statusno to določa zakonodaja. Spomnimo se samo na izkušnje povsem delniško postavljenega holdinga v Avstriji.

In tu smo pri zadnjem dejanju drame, ki zadeva ekonomsko ideologijo privatizacije. O teoretskih prednostih zasebne lastnine pred javno obstaja na tisoče učenih razprav, toda malo je uporabnih in inteligentnih. Na eno je pred leti opozoril Schleifer s Harvarda (1998, 2009). Privatizacija državne lastnine je smiselna, če spodbudi podjetniško inovativnost in obvladovanje stroškov, drugače pa javna lastnina omogoča boljše družbeno odgovorno obnašanje. Ideološka pojasnitev nujnosti privatizacije s težavo pojasnjuje, kako prevladujoče racionalne zasebne odločitve povzročajo usodne krize in zakaj prihaja do zgodovinskih menjav privatizacije in nacionalizacije. Teoretska in empirična prepričljivost dokazovanj glede hipoteze o ekonomski učinkovitosti in dejanske primerljivosti zasebnih in javnih podjetij nikoli ni bila posebno velika. Misterij orgazma ekonomistov, če parafraziram Makavejeva, temelji na predpostavki, da ekonomski motivi profita niso primerljivi s političnimi motivi moči. Toda če oboje združimo, lastnina postane predvsem upravljavska moč, kako priti do pravih poslovnih modelov in dobrih menedžerskih odločitev. Preprosto, kajne!

Sklep je na dlani. Privatizacija danes ni rešitev, temveč problem, podobno velja za slepo nacionalizacijo. Oboje je ciklični zgodovinski proces in ne enosmerna ulica. Če so interesi javnih in zasebnih investitorjev podobni in menedžerski prijemi tudi, izbira med javno in zasebno lastnino postane del pragmatičnih razvojnih rešitev in interesov vseh deležnikov. AUKN je s tega vidika institucija, ki lahko preživi. Toda s spremembo institucionalnih razmer delovanja, novim in bolj inteligentnim vodstvom in predvsem z drugačno politično kulturo družbenih sprememb.