Čoln tone

dr. Bogomir Kovač

11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Politični poker grške vlade glede referenduma o evropski pomoči tik pred novembrskim srečanjem G20 v Cannesu za evropsko političnoekonomsko krizo ni tako slaba novica. Ponuja tri pomembna sporočila. Prvo, da sedanji model pomoči evropskim državam ni vzdržen in da mora EU institucionalizirati možnost držav, da opustijo evro in morda zapustijo tudi EU. Drugič, da je za reševanje ekonomskih in finančnih kriz pomembno, kako uporabljamo delujoča ekonomska orodja in ekonomskih politik ne vežemo na nove tvegane instrumente. In tretjič, da se EU nikoli ne sme bati in še manj panično odzivati na demokratične politične izbire od spodaj navzgor. Grška kriza in predvsem zadnji dramatični zaplet sta pokazala na dva temeljna problema EU, deficitarnost njene politične legitimnosti in slabo zamišljen in uresničen ekonomski sistem.

Cannes je vsaj glede evropske dolžniške krize obljubljal veliko, dal malo. Nihče zunaj EU, še posebej ZDA in Kitajska, nima posebnih želja, da bi jo pomagali reševati. Od samega začetka je jasno, da finančna pomoč visoko zadolženim državam ni prava rešitev. Dolgov je preveč in virov preprosto premalo, hkrati pa so vse države na skupnem čolnu, ki nezadržno tone. Rešitev torej ni neprestano finančno napihovanje reševalnih mehanizmov, temveč osredotočenje na oživljanje gospodarske rasti in razvoja.

Skoraj dve leti so evropski voditelji potrebovali, da so oktobra privolili v nekakšen sistemski »bankrot države«. V Cannesu so politično preigrali tudi možnost izstopa iz evropskega monetarnega sistema in morda celo iz EU, toda še vedno brez formalnih in institucionalnih pogojev. Krog se je tako sklenil. Vsaka suverena država naj bi torej imela tudi pravico, da zavrne ponujeni paket evropske ekonomske pomoči in se odpravi na svojo politično pot reševanja krize. Formula je jasna. Če EU pomaga, postavlja pogoje in druga stran mora spoštovati dogovore in zamejitve. Če tega ne more ali ne želi, naj ali mora zapustiti evroobmočje.

Težava EU je bila vseskozi v tem, da je predvsem razmišljala o integraciji, o načinu in pogojih vstopa, ni pa definirala izstopnih poti. Toda v ohlapnem združenju suverenih držav so vstopno-izstopni institucionalni okviri pogoj notranje ekonomske stabilnosti in politične legitimnosti. Oboje je bilo ob sedanji krizi, še posebej to velja za grški primer, ključno pri iskanju najboljših in pravočasnih rešitev. In dilema, ki ni bila nikoli preigrana z vsemi koristmi in stroški, je sila preprosta. Kaj bolj koristi EU in Grčiji, reševanje za vsako ceno ali izstop pod določenimi pogoji in z določenimi razvrednotenji. Če bi rešili to prevojno točko, bi razumeli, da krize ni mogoče ekonomsko rešiti niti z dodatnim zadolževanjem niti s čezmernimi političnimi socialnimi omejitvami in zategovanjem pasu na račun socialne države. Prvo pomeni finančno umiranje na obroke in poglabljanje ekonomske krize, drugo politični zlom in izbruh krize legitimnosti. Grčija pomeni danes 2,5 odstotka BDP evroobmočja, znotraj 7700 milijard javnega dolga evroobmočja je grški težak slabe 4 odstotke. Če je torej politična usoda EU odvisna od ekonomskih zablod Grčije, potem je to predvsem merilo evropske šibkosti in manj samih grških razvojnih zablod.

Če je politična usoda EU odvisna od ekonomskih zablod Grčije, potem je to predvsem merilo evropske šibkosti in manj samih grških razvojnih zablod.

Političnoekonomske okoliščine so pri tem vselej nepredvidljive. Papandreu je tvegal in izgubil, Grčija dobiva vlado narodne enotnosti z novim premierom in predčasne volitve. Toda obe vodilni stranki, PASOK in ND, sta zaradi delovanja v preteklosti odgovorni za sedanjo krizo. Grčija je od vstopa v EU samo dvakrat (1981, 1999) imela deficit v dovoljenih mejah (3 odstotke BDP), zadolženost pa je večja od dovoljene od leta 1988. Desetletja je financirala socialno državo in javni sektor z nadpovprečnim zadolževanjem, toda njena sposobnost rasti in tudi celotna faktorska produktivnost sta bili v preteklosti celo boljši kot v Italiji ali na Portugalskem. Zato pa je celoten dosedanji paket reševanja krize popolna katastrofa. Zadolženost se je povečala (s 110 na 170 odstotkov BDP), rast je negativna (7 odstotkov), brezposelnost pa visoka (16 odstotkov), banke so povsem ohromljene. Podobno kot finančna pomoč so dosedanje reforme in ukrepi delovali negativno.

Zagotovo bi nenadzorovan »bankrot« Grčije prizadel banke in državo vsaj začasno povsem odrezal od finančnih trgov. V zadnjih 40 letih smo imeli v 22 državah 180 primerov radikalnejšega restrukturiranja dolgov, ki poteka znotraj dolžniškega kroga in centralnih bank, šele potem sledijo mednarodne institucije (MDS) in drugi prijemi. Podobno bi moralo obveljati tudi v grškem primeru. Zamenjava dolga temelji na treh premisah, delnem odpisu, podaljšanju odplačila in nižjih obrestnih merah. Težke politične dileme, ali evro ali drahma, ostati znotraj evroobmočja ali izstopiti iz njega, sprejeti paket reform ali ne, imajo povsem oprijemljive ekonomske presoje in menedžiranje tveganj. Dejstvo je, da Grčija na leto porabi za odplačilo dolga 6 odstotkov BDP, za deficit države v recesiji. Ponovna uvedba drahme in začasna ustavitev odplačil ponuja nekaj manevrskega prostora, z ustrezno devalvacijo nacionalne valute, dogovorjeno konverzijo evrskih obveznosti in sanacijo bank je mogoč celo nov zagon gospodarstva. Potem sledi tudi nujna restrukturacija dolgov. Ta vrstni red natančno locira odgovornost deležnikov glede dolžniške in razvojne krize. Grčija prevzame odgovornost za reševanje bank, gospodarstva in sociale, dobi reformni predah in tečajno orodje za spodbudo rasti. EU ogradi požar pred širitvijo na Italijo in Španijo, prizadete banke pa so potem predmet posebnih pomoči in aranžmajev, od EFSF do ECB in MDS. Sanacija evropskih bank je cenejša od nejasnih finančnih transferjev grški državi.

EU nima veliko manevrskega prostora. Finančna kriza je ogrozila njen obstoj, in če želi rešiti svoj političnoekonomski projekt, potrebuje manj duha Thatcherjeve in več povojnega Marshalla glede skupne obnove. Rast in konkurenčnost sta pogoj finančne sanacije in ne nasprotno. Za rešitev potrebujemo več in ne manj EU. Toda s subsidiarno političnoekonomsko odgovornostjo članic spodaj in z legitimnejšimi in strokovnejšimi rešitvami od zgoraj. Argentina si je deset let po »bankrotu« opomogla in podobno bo tudi z Grčijo. Kriza pa bo medtem iz razvade postala stvar navade.