Pred dnevom odločitve

dr. Bogomir Kovač

2. 12. 2011  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Nekaj dni pred končnim političnim obračunom predčasnih volitev so reči razmeroma jasne. Dvajset političnih strank, novih list in gibanj je to politično jesen vendarle malce pretreslo slovenski politični trg. V ospredju sta Janševa SDS in nova Jankovićeva Pozitivna Slovenija, sledita Pahorjeva SD in Virantovi, nekakšna podvojitev stare in nove strankarske naveze. Potem je tu Erjavčev Desus in še kdo, kjer je očiten vzpon NSi in zelenih. Kot pri formuli ena, ko si mesta pred začetkom dirke delijo v verižnem zaporedju rdeči biki in stari mclarni. Predvolilna bitka je bila kakovostnejša kot pred tremi leti. Toda še vedno smo daleč od kredibilnih predlogov, kako rešiti dolžniško in gospodarsko krizo, prenoviti demokratični deficit bolne strankokracije in se rešiti čudaških političnih krjavljev, ki se ponujajo kot odrešujoči voditelji.

Politični manever Jankovića in tudi Viranta je delno uspel, prinesla sta prerazporeditev politične moči, oslabila sta zmagovito pot SDS, toda hkrati politično povsem izločila LDS in Zares. Levosredinski vladni trojček se je po vladnem neuspehu dejansko sesul in pomeni popoln poraz politične levice, zato predvolilni nastopi Pahorja, Golobiča in Kresalove delujejo tragikomično. Blagovna znamka stare LDS je doživela podobno usodo kot nekdanja SKD, potonila bo v pozabo. Predvsem pa se je politični zemljevid z brezkompromisnimi napadi na politične voditelje oblikoval zadnja tri leta in tu Janšev manipulacijski sistem ne pozna milosti in tudi ne naključij. Toda to je bolj problem političnih sposobnosti njegovih konkurentov, pravna država in demokratična kultura sta tu zgolj kolateralna škoda.

Današnji politični zemljevid se je z brezkompromisnimi napadi na politične voditelje oblikoval zadnja tri leta in tu Janšev manipulacijski sistem ne pozna milosti in tudi ne naključij.

Predvolilnih koalicij ni bilo. Levi trojček je ni zmogel, Zbor za republiko jo je na desni zaradi imperialne SDS lahko zgolj nakazal. Danes je že jasno, da volitve ne bodo prinesle pravega velikega zmagovalca. Zato bo najverjetneje zmagovita SDS kratka glede možne desne, levica še bolj glede levosredinske koalicije. In če SDS ostane na eni in Jankovićeva PZ na drugi, potem je mogoča samo pot združitve prek običajnih politično ideoloških meja. Tu bo spet Desus igral najpomembnejši jeziček na politični tehtnici. Nič posebnega in nepričakovanega se nam torej ne obeta po čudežni volilni nedelji.

Na političnem trgu so programi strank, kljub podobnim izhodiščem, ponudili nekaj pomembnih razlik, zlasti na oseh javnega in zasebnega reševanja socialne države, pa glede privatizacije in deregulacije gospodarstva, kjer z desne in celo leve vztrajno ohranjajo neoliberalistične usmeritve. Pomembnost programskih razlik bo skopnela, ko pridejo na vrsto koalicijska usklajevanja, in še bolj pri kasnejši izvedbi. Toda noben program in tudi vodilni politiki niso upoštevali treh usodnih reči. EU in Slovenijo v letu 2012 čaka nova recesija, nič manj dramatična kot leta 2009, veliko bolj negotova EU in nove zaveze evru, predvsem pa se nam zapirajo škarje zunanjega zadolževanja. Sanacija slovenskega gospodarstva bo težja, bolj usmerjena in veliko dražja. Zato potrebujemo znanje, zaupanje in sodelovanje, da bi prepričali sebe in druge, da lahko obvladujemo krizo in razvojni zasuk.

Moralna kredibilnost, politični konsenz in ekonomske rešitve so vrstni red, ki ga morajo doumeti tako politični zmagovalci kot njihovi volivci. Neposrednih so­očanj Janše in Jankovića, ki bi jasno nakazala, kakšna naj bo konkretna fiskalna konsolidacija države, s katerimi projekti, kdaj in kako nameravata spodbuditi razvoj, v osrednjih medijih ni bilo. Zato tudi ne vemo, zakaj Janša ne premore glavnega ekonomista, ki bi povečal njegovo ekonomsko kredibilnost, in kdaj bo Janković zamenjal abotni politični marketing, ki vedno znova obljublja najboljši svet vseh svetov, od Mercatorja in Ljubljane do Slovenije. Zato pa država prav zaradi politično-ekonomskih nestrokovnosti zadnjih dveh vlad, desne in leve, tone v močvirje ekonomske povprečnosti in politične marginalizacije in očitno potrebuje drugačno politiko, kot jo je do sedaj pokazal Janša, in drugačne pristope, kot so odlikovali Jankovića.

Najslabše bi bilo, da bi v tej zmedi prevladala politična abstinenca, volitve brez volivcev. Na volitve jih ne bo gnala toliko državljanska odgovornost, še manj izbira programov in političnih strank, v nedeljo bodo zgolj branili svoj politično-ekonomski prostor. Ne bodo volili toliko za svoje, temveč predvsem proti drugim, in to je kolektivni politični poraz demokracije, ki je tod že zdavnaj izgubila svojo postsocialistično nedolžnost. Politiki pogosto razumejo volitve kot bianco menico, potem pa politiko organizirajo okoli osebnih rivalstev in poslovnih mrež, ljudstvo pa privedejo do tega, da razume in govori, kot je treba. Ne potrebujemo Slovenije načrtov, temveč državo z rezultati, toda zadnjega ne moremo doseči z mešanico ekonomskega funkcionalizma in političnega birokratizma. To je samo druga stran preprostega odgovora, kdo dela kaj, ki pa mora hkrati povezati strgane niti odgovornosti s politično legitimnostjo.

Ali drugače, dejanski zmagovalci v nedeljo bodo preživeli, če bodo v sozvočju s socialnimi in tudi novimi političnimi gibanji, če bodo imeli konkretne rešitve in sposobnost vodenja sprememb. Politično upoštevanje ljudskih hotenj je edina pot ekonomske rešitve problemov in ne nasprotno. Brez tega bomo hiteli iz krize v krizo, do novih predčasnih volitev za večne politike.