Majevske prerokbe

dr. Bogomir Kovač

13. 1. 2012  |  Mladina 2  |  Ekonomija

Majevske prerokbe, ne glede na numerološke pasti in večdimenzionalnost doživljanja večne cikličnosti sprememb, govorijo o čudnem, domala katastrofalnem letu 2012. Stare prerokbe niso daleč od resnice, napovedna moč ekonomske vede ima namreč podoben pridih mistike. Leto 2012 bo politično, socialno in ekonomsko precej slabše in veliko bolj negotovo kot leto 2011. EU bo polovico leta v recesiji, globalno gospodarstvo je v precej slabši kondiciji kot pred tremi leti. Vsem zmanjkuje anticikličnih ekonomskih orodij, pa tudi znanja in politične volje, kako naprej. Socialna slika sveta postaja vse temnejša, poulični upori, projektna in digitalna demokracija jeznih in razočaranih vse ostrejši. Tudi letos se bije osrednji boj, kdo in kako bo plačal zapitek krize. Slovenijo čaka leto ekonomske streznitve in novih političnih pričakovanj. Sveti politično-ekonomski gral je iskanje formule fiskalne stabilizacije, kreditne sanacije in gospodarske rasti ter zaposlenosti.

Politično-ekonomske spremembe in analitične ocene gospodarskih aktivnosti so si razmeroma enotne. Številke so dovolj zgovorne. EU drsi v prvem delu leta 2012 v recesijo, EU 17 z negativno rastjo, Nemčija bo stagnirala na pozitivni ničli, rast v ZDA bo okoli 1,5-odstotna, na Japonskem dveodstotna, med 3 in 4 odstotki bo rast v Južni Ameriki in večjem delu Afrike, 4–5-odstotna v Aziji in na Bližnjem vzhodu, izstopata še vedno Kitajska in Indija s 7–8 odstotno rastjo, za točko in pol nižje sta Turčija in Izrael … Razvojna enačba je povezanost agregatnega povpraševanja, zadostnih finančnih virov za investicije in poslovnih prebojev, ključ ostajata konkurenčnosti in izvoz. Povsod vlada razmeroma visoka brezposelnost, socialna država je univerzalni problem. Razvite teži financiranje starajoče družbe, manj razvite kakovost in zavarovalniška pokritost socialnih ter zdravstvenih storitev.

Rast svetovnega gospodarstva je še vedno nekaj več kot triodstotna, EU pa trenutno pomeni največjo grožnjo njegove finančne destabilizacije. Dvojna recesija je sicer razmeroma običajni ciklični nihaj, manj običajna in veliko bolj nevarna je sedanja evropska kombinacija dolžniške in fiskalne krize držav ter bančne in finančne krize, ki se izteka v krizo evropskih institucij in politično krizo odločanja. In tu tiči osrednja razlika med letoma 2009 in 2012. Ciklično bo milejša, toda težje obvladljiva. Letos EU uresničuje rešitve iz leta 2011, ki naj bi povrnile zaupanje zasebnih finančnih institucij v evro in EU. Toda fiskalni pakt še zdaleč ni fiskalna unija, kratkoročna fiskalna konsolidacija pa deluje prociklično. Podobno velja za finančni sklad, ki nima jasnih virov in predvsem ne zadošča za obvladovanje krize največjih dolžnic. In nazadnje je odprto vprašanje konkretnega reševanja bančne krize, EU pa bo letos najbrž padla pri reševanju grške dolžniške krize. Dejstvo je, da bo morda prav leto 2012 zahtevalo temeljno odločitev, izstop Grčije iz evroobmočja, regulirano vpeljavo drahme in potem sledita evropsko servisiranje in potrebno restrukturiranje grških dolgov. To vajo potrebujejo vsi, EU, Grčija in finančni trgi, da bi pridobili potrebno kredibilnost in zaupanje glede obvladovanja dolžniške krize.

Namesto pesniških koalicijskih pogodb potrebujemo operativni, evropsko standardiziran, številčno podprt program za leto 2012.

Dejstvo je, da se je EU ujela v past fiskalne konsolidacije in prezgodnjega prisilnega varčevanja, kar letos povzroča pričakovano recesijo. Pri nižji gospodarski rasti pa je zaradi ciklične komponente toliko težje doseči strukturno zapiranje deficitarnega financiranja države. Ko fiskalna politika izgublja moč spodbujanja rasti, postaja odločujoča monetarna politika. ECB bo letos dokončno odigrala vlogo zadnjega posojilodajalca za bančni sistem, ne pa za države članice, kljub začasnemu programu za odkup njihovih obveznic. Toda kljub temu neodvisnost ECB postaja v letu 2012 le še zgodovinska epizoda, kar dokazujejo rekordno nizke obrestne mere, postopno zniževanje tečaja evra in očitna skrb za obsežno monetizacijo gospodarstva. Že desetino nižja vrednost evra in sedanja raven obrestnih mer lahko poženeta evrsko gospodarstvo za domala odstotek. Toda zato bi leta 2012 potrebovali vrsto razvojnih projektov, poslovni in tehnološki preboj, predvsem pa politično zavezo, da je problem rasti pred sedanjim primarnim ciljem prisilne fiskalne konsolidacije.

Leto 2012 bo torej za EU in svet čas prilagajanja, toda finančna konsolidacija bo uspela, če bo hkrati omogočila realno konvergenco držav znotraj EU. Evro je po desetih letih sijajna ideja, toda brez institucionalnega, ekonomskega in političnega zaledja niti monetarna niti fiskalna unija ne moreta uspeti. Politiki novega ravnotežja med rastjo in varčevanjem niso našli in prav zato regionalna evropska stagnacija postaja vedno bolj globalna politična in ekonomska kriza. Rešitev je v povezavi rasti in finančnih instrumentov, od načina zadolževanja in odplačevanja do zniževanja vrednosti dolgov.

Leto 2012 bo čas šibkih vlad in zamenjav političnih vodstev. EU letos še ne bo klonila in tudi evro ostaja. Slovenija bo tu delila evropsko usodo. Politična destabilizacija postaja temeljna razvojna ovira za implementacijo evropskih fiskalnih zahtev, želenih institucionalnih reform in razvojnih projektov. Namesto pesniških koalicijskih pogodb potrebujemo operativni, evropsko standardiziran, številčno podprt program za leto 2012. Morda pa bo pravi annus horribilis šele leto 2013. Če bomo preživeli, seveda.