Država kot plagiat

Bernard Nežmah

20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Pamflet

Od zdravila do strupa je samo korak. Ko stopi bolnik v lekarno, se počuti varno. Apotekarju prostodušno razkrije svoje tegobe, saj mu zaupa, da mu bo skrbno in preudarno odmeril lek. Če gre v trgovski center, bo zadržan, ker pač ve, da bi mu trgovec podtaknil polno malho, če bi se mu le prepustil. Lekarnar je eden zadnjih poklicev, ki predpostavlja visoko etično držo.

Že tedne je znano, da je »Ekonomska fakulteta« opravila strokovni pregled magisterija gospoda Marka Jakliča in o njem razsodila, da je plagiat. Magister je namreč tuje misli in doneske prikazal kot svoje intelektualno delo.

Ni bil edini, leta 1987 je imela Jugoslavija podpredsednika po imenu Hamdija Pozderac, ki se mu je po rotacijskem sitemu obetalo predsedniško mesto. Toda tedanji pronicljivi srbski intelektualec Vojislav Šešelj je po podrobni analizi objavil, da je partijski veljak izdal knjigo, ki je bila dobesedni prepis dela enega izmed sarajevskih sociologov. Je zveza komunistov odreagirala in v imenu etične drže zahtevala odstop svojega velikaša? Nikakor, zato je Šešelj napisal ostro pismo, v katerem je postavil: Hamdija moj tat je ta, pa četudi ukrade tujo knjigo. Če boš postal jugoslovanski predsednik, se boš srečal z Margaret Thatcher, ki bo pred tabo skrivala svojo torbico, z Mihailom Gorbačovom, ki se bo tresel za svoja zlata očala, zato ti svetujem, da takoj odstopiš. Je zdaj Hamdija odstopil? Ne, na pomoč so mu priskočili slovenski tožilci in sodniki, ki so zaplenili najprej »Katedro«, potem pa še »Mladino«, ker bi z objavo Šešljevega pisma žalili predsednika države. Toda tovariš Hamdija je bil vendar samo podpredsednik, zakoni pa so ščitili le predsednika? Nič zato, slovenska sodišča so presodila, da je povsem vseeno, če ta hip Hamdija še ni predsednik, bo pač v prihodnosti.

A Hamdija nikoli ni postal jugoslovanski predsednik, odnesla ga je afera »Agrocommerece«. Mož, ki je ponaredil tujo knjigo kot svojo, je bil boter tudi največji goljufiji z menicami.

Kako pa je tekla zgodba z lažnim magistrom Jakličem? So ga takojci odstavili, ga mediji odločno obsodili po sočasnem nemškem zgledu razkrinkanega nemškega doktorskega ministra, ki je moral takoj odstopiti? Nič podobnega, še več, ljubljanska ekipa Jankovićeve »Pozitivne Slovenije« ga je nonšalantno vnovič postavila za direktorja »Lekarne«. Pač kot pozitivni zgled mestnega direktorja. Direktorja, ki je postavil sredi prirode hišo na črno, direktorja, ki ga je obtožila pred tem lekarniška zbornica, da vodi nedopustno politiko, ko je bolnikom v lekarnah vpeljal zbiranje nagradnih točk po zgledu trgovskih centrov. Skratka prvi mož »Lekarne Ljubljana« je iz lekarne napravil štacuno. Sledeč dominantni ideji, kako čim več zaslužiti. In to v okolju, kjer mestna oblast onemogoča zasebne lekarnarje - finančni genij v privilegiranem cehu.

Evropski sodnik Boštjan Zupančič je pred meseci napisal knjigo »Tembatsu«, v kateri izpostavi ravno ta tip finančnih neskrupuloznežev, ki jih je vodilo ultimno načelo – priti do enormnih zaslužkov! Za katerokoli ceno, tudi za ceno kolapsa države, kot se je dogodilo v Islandiji. Toda njegov odgovor je na prvi pogled defetističen, pravo ni več vakcina za te fatalne anomije in anomalije, če ni v družbi etike, ki zahteva od ljudi tudi načelno držo.

V Sloveniji je korupcija udomačena, saj je družba v celoti ravnodušna do razmaha tipov a la Jaklič, celo samozvani Jankovićev trgovec s poslanskimi glasovi Gašpar Gašpar velja za zanimiv fenomen politične kulture. Ta v politiko vpeljuje volitve na kvadrat. Potem ko državljani izvolijo strankarske poslance, zdaj nastopi še druga faza, ko si poslanci ene stranke izberejo poslance drugih strank, da jih namamijo, da z odločilnim glasom prestopijo k njihovemu kandidatu.

V takšni atmosferi je pomemben faktor državni predsednik, ki naj bi utelešal modrost kot predstavnik vseh državljanov. Toda prav predsednik Danilo Türk je ta, ki nastopi z novim plagiatom, ko kot mandatarskega kandidata predstavi gospoda Marka Voljča. Bankirja, nekoč tudi direktorja NLB, predstavi kot čudežnega dečka. Zakaj ni ponudil kar razvpitega Marjana Kramarja, ki je kot direktor NLB pobral milijonsko nagrado na osnovi prikazanih bančnih zaslužkov, po izplačilu pa je banka doživela tako huronski kolaps, da jo davkoplačevalci vsako leto podprejo z več sto milijoni pomoči?

Kaj je kriterij, po katerem je bil nominiran Türkov premierski izbranec? Leta 1992 so v skupščini postavili istega Marka Voljča kot kandidata za predsednika slovenske vlade, ker so iskali nekoga, ki bi zamenjal Lojzeta Peterleta. Če je bil prvič lansiran kot Antipeterle, je drugič kot Antijanša. Zgodovina se še enkrat več ponavlja kot farsa.

Na delu je torej iskanje tretjega človeka, katerega lastnost mora biti to, da ni Janša. Često v preobleki ideje sredinskega človeka. V trenutku, ko obstaja realna možnost, da bi predsednik SDS nemara le nabral premiersko podporo, se kar množijo pogledi: kaj če bi SDS izbrala koga drugega kot Janšo? Sicer povsem smiselno vprašanje, a le, ko bi si ga postavljali v SDS. Zadošča minimalni tekst. Enako nepriljubljen pri desni opciji je Janković, toda pred njegovim mandatarskim poskusom mediji niso prinašali predlogov, naj Pozitivna Slovenija za premiersko mesto ponudi koga bolj sprejemljivega, kot je Zoran Janković!

Volivci so kot premierska pretendenta izbrali dva: Jankovića in Janšo, za oba je bilo vnaprej jasno, da kdorkoli od njiju zmaga, bo potem on premier. V trenutku, ko desna sredina išče koalicijskega partnerja v Desusu, je Türkov poskus z Voljčem navadni plagiat volitev.