Dražgoški mandatar

Bernard Nežmah

13. 1. 2012  |  Mladina 2  |  Pamflet

Pred glasovanjem za mandatarja kandidat Zoran Janković ni uspel skleniti koalicijske pogodbe, s katero bi mu potencialne vladne stranke zagotovile absolutno večino 46 ali več glasov. Je torej vrnil mandat? Nasprotno, da bi pridobil Desus, je Karlu Erjavcu zagotovil, da ima poleg 44 glasov (LZJ, SD, Desus) še dva glasova. Kako? Bodisi je blefiral bodisi se je na skrivaj dogovoril z dvema članoma strank, ki so sicer najavile, da ga ne bodo podprle.

A kaj pomeni princip, da strankarski voditelj po neuspehu dogovora z drugimi strankami naredi seznam, koga bi se dalo pridobiti na svojo stran, in začne mamiti posamezne člane? – Rušitev parlamentarnega sistema! V drastični obliki bi relativni strankarski zmagovalec volitev začel trgovanje kar s posameznimi poslanci drugih strank.

Sedanja slovenska mandatarska zgodba je proizvedla serijo anomalij. Prva je polobstrukcija strank SDS, NSi, LGV in SLS, ki pa jo je poraženi mandatar označil kot udarec po svobodi, saj bi naj onemogočala poslancem misliti s svojo glavo. Gospod Janković je v pojmu svobode tako samovšečen, da implicite trdi: misliš s svojo glavo, če glasuješ za Zorana Jankovića. Akt mišljenja je sicer proces, ki pomeni bistveno drugačne miselne operacije, kot je obkroževanje volilnih lističev.

A vseeno – ali je odločitev poslanskih skupin, da ne bodo prevzele glasovalnih lističev, res onemogočila svobodo poslancev? Novi Pucko bi lahko ravnal svobodno, se uprl navodilu, šel po listek in obkrožil Jankovićevo ime. A to se ni dogodilo, torej je bila zgodba kvečjemu v tem, da bi dobili skriti glas. Sedaj pa velja opravičilo Puckovemu imenu. Ciril Pucko je leta 1997 javno razglasil, da bo na tajnem glasovanju podprl Janeza Drnovška iz nasprotnega tabora. Jankovićeva mandatarska kolobocija je bila daleč pod standardom prestopnika Pucka!

A napoved, da bo »zrihtal« dodatne glasove iz strank, ki ga ne podpirajo, je povzročila histerijo v medijih. Ti so manično iskali, kdo bi bil lahko potencialni prebežnik, in seveda nizali vsa mogoča imena. Poslanec italijanske manjšine Roberto Batelli je dramatično izpostavil, da so mu jemali svobodo odločanja. Mož je skupaj z madžarskim kolegom jasno povedal, da manjšinca ne bosta jeziček na tehtnici, toda vseskozi so ju omenjali kot potencialna glasova. Še več, Jankovićev tabor ju je celo javno pozival, da naj interesu države podpreta njihovega kandidata. Po načelu, da misliš s svojo glavo le tedaj, ko glasuješ za Jankovića.

Politik Janković ima sicer privilegiran položaj. Na dramatičnem parlamentarnem srečanju vseh strankarskih voditeljev z vrhom Banke Slovenije, je bil edini, ki je manjkal; kamere so ga ujele na pogovoru s prijateljem Kučanom v slaščičarni. Ko so ga novinarji povprašali, zakaj ga ni bilo, je zabrusil, da je imel službeni sestanek. Žal ga niso vprašali: kje pa ste v službi gospod Janković? Mož je namreč odstopil kot župan in je zaposlen samo kot poslanec državnega zbora!

Toda izbiranje mandatarja je imelo predzgodbo v Dražgošah. Predsednik partizanskih veteranov Janez Stanovnik, ki nastopa kot maskota LZJ, je uprizoril enega najbolj ščuvaških govorov, ko je voditelje vseh strank, ki so se sestali z ameriškim ambasadorjem Mussomelijem, zmerjal za hlapce, za hlapce rojene! Janković je molčal, potem pa v parlamentu pred glasovanjem nonšalantno tvezil o parafiranem programu koalicije, v katerem so zapisali, da »bodo zavrnili vsakršno vzpodbujanje nestrpnosti«.

Dražgoški politični govori so sicer najvišja oblika političnega prevarantstva. Ne zaradi zgodovinskih dogodkov, temveč zavoljo političnega marketinga, ki ga na dražgoški proslavi že leta zganjata Milan Kučan in Janez Stanovnik! Kako? Moža sta pač s srcem od pamtiveka na kraju simbolnega upora proti okupatorju!!!

Stopimo raje v zgodovino. Kdo je bil govornik v Dražgošah leta 1989? Tedanji šef komunistov Milan Kučan oz. predsednik predsedstva Janez Stanovnik? – Nak, govoril je Andrej Verlič, sekretar ZSMS, medtem ko časniki niso poročali, da bi se svečanosti udeležil kdo iz slovenskega vrha. Pred tem je bila l. 1988 tako minorna proslava. da jo je »Dnevnik« objavil na tretji strani celo brez fotke; govoril je le Tone Anderlič, takrat predsednik ZSMS, nobenih drugih imen politike ni zabeležil časnik. Partija je nato ob pričakovanju prvih volitev popolnoma pozabila na dražgoški upor, saj je l. 1990 časnik »Dnevnik« poročal o tekmovanjih v Dražgošah samo na športni strani.

Med leti 1988 in 1990, ko je bil predsednik Slovenije, gospod Stanovnik še ni čutil potrebe, da bi grmel iz Dražgoš. A še slabša slika gre Milanu Kučanu. Če bi danes koga vprašali, katera asociacija mu pade na misel, ko zasliši Dražgoše, bi večina izstrelila – Kučan! Kdaj pa je Kučan odkril srčiko odpora proti okupatorju? Med leti 1978 in 1986 časopisi med gosti ne navajajo njegovega imena. V tistih časih najdevamo imena gorenjskega partijskega sekretarja Zdravka Krvine, Borisa Bavdka, generala Branka Jerkiča, od večjih imen sta le sindikalni voditelj Vinko Hafner in šef SZDL Franc Šetinc. Je bil tovariš Kučan tako nizek funkcionar, da ga novinarji niso prepoznali? Nikakor, bil je predsednik slovenske skupščine (78-82) in član CK jugo partije (82-86). No, prvič je spregovoril kot novopečeni šef slovenske partije leta 1987, o čemer priča celostranski govor posvečen v največji meri aktualnim političnim dogodkom. In potem ga ne najdemo na proslavi vse do leta 1992, ko v legendarnem govoru skupščinski predsednik France Bučar zapoje hvalo uporu, a obsodi zlorabo partijske prilastitve oblasti. Šele naslednje leto po padcu Demosove vlade odkrije Kučan svojo neuklonljivo ljubezen do Dražgoš.