Trenutek navdušenosti
Uvedba »zlatega pravila« žal pomeni prej povečanje kot odpravljanje napak ekonomske politike
Slovenski strankarski politični vrh je na začetku tega tedna postregel s soglasno odločitvijo, kar je v slovenskem prostoru samo po sebi vrednota. V ustavo naj bi po najkrajšem možnem postopku zapisali »zlato pravilo« o največjem možnem zadolževanju države. Navdušenje politikov je bilo soglasno, saj je normativna ureditev fiskalnih pravil trenutno visoka politična moda tako v EU in celo v ZDA. Toda vsesplošna politična zanesenost je obratno sorazmerna z razumevanjem narave tržnega gospodarstva, vloge ekonomsko-političnih ciklov in regulacijsko sposobnostjo fiskalne politike. Sedanji predlog žal pomeni prej povečanje kot odpravljanje napak ekonomske politike.
Pahorjeva vlada je že v okviru sprememb Zakona o javnih financah določila fiskalno pravilo, ki naj bi krepilo finančno disciplino in zagotovilo srednjeročno vzdržnost javnih financ. Tako naj bi po tem predlogu bruto dolg sektorja države ostal na zgornji meji 48 odstotkov BDP-ja, hkrati pa zakon določa tudi postopke ukrepanja, če bi se pojavile nepredvidljive okoliščine. Sedaj naj bi takšno pravilo, pa morda še kakšno, kot je predlog EU o dovoljenem strukturnem primanjkljaju, zapisali celo kot normativno ustavno določilo. Očitno morebitne zakonske določitve niso dovolj, potrebujemo ustavne omejitve fiskalnih političnih pregreh.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Slovenski strankarski politični vrh je na začetku tega tedna postregel s soglasno odločitvijo, kar je v slovenskem prostoru samo po sebi vrednota. V ustavo naj bi po najkrajšem možnem postopku zapisali »zlato pravilo« o največjem možnem zadolževanju države. Navdušenje politikov je bilo soglasno, saj je normativna ureditev fiskalnih pravil trenutno visoka politična moda tako v EU in celo v ZDA. Toda vsesplošna politična zanesenost je obratno sorazmerna z razumevanjem narave tržnega gospodarstva, vloge ekonomsko-političnih ciklov in regulacijsko sposobnostjo fiskalne politike. Sedanji predlog žal pomeni prej povečanje kot odpravljanje napak ekonomske politike.
Pahorjeva vlada je že v okviru sprememb Zakona o javnih financah določila fiskalno pravilo, ki naj bi krepilo finančno disciplino in zagotovilo srednjeročno vzdržnost javnih financ. Tako naj bi po tem predlogu bruto dolg sektorja države ostal na zgornji meji 48 odstotkov BDP-ja, hkrati pa zakon določa tudi postopke ukrepanja, če bi se pojavile nepredvidljive okoliščine. Sedaj naj bi takšno pravilo, pa morda še kakšno, kot je predlog EU o dovoljenem strukturnem primanjkljaju, zapisali celo kot normativno ustavno določilo. Očitno morebitne zakonske določitve niso dovolj, potrebujemo ustavne omejitve fiskalnih političnih pregreh.
Pustimo ob strani nekatere težave ustavne presoje morebitnih numeričnih omejitev, pa tudi razpravo o naravi politične odgovornosti, ki izhaja od tod. Pomembnejši so ekonomski argumenti. »Zlato pravilo« uravnavanja javnih financ s pomočjo nekaterih normativnih omejitev ima različne oblike. Najpogosteje dobiva obliko zamejevanja tekočega cikličnega zadolževanja, ko naj bi se vlade dodatno zadolževale samo za pokrivanje investicij in ne tekočih izdatkov (Velika Britanija), druge že uvajajo omejitve glede strukturnega primanjkljaja (Švica, Nemčija, Španija), meje postavljajo tudi glede konsolidiranih javnih izdatkov ali obsega zadolževanja (Bolgarija), nekatere imajo v ustavi omejitve glede fiskalnega federalizma, pa financiranja socialne države in podobno.
Dobra ekonomska politika potrebuje ekonomsko fleksibilnost in politično disciplino. Sedanji ustavni predlog zlatega pravila gre v nasprotno smer.
Skupni imenovalec teh normativnih zahtev je, da nikjer ni zelo jasnih opredelitev, kaj naj bi bila dobra in zdrava fiskalna politika, ni jasno določenih srednjeročnih fiskalnih ciljev, bolj gre za procedure, usmeritve in načelne presoje glede ustrezne fiskalne politike. Težava je namreč v tem, da želimo doseči določene omejitve zadolževanja in izravnave znotraj ekonomskih ciklov. Torej moramo natančno zajeti obdobja ciklov, jasno razmejiti njegove strukturne in ciklične komponente in vse skupaj pokriti z dobrim in preglednim javnim računovodstvom. Vsi rebalansi proračunov govorijo o zadregah, kako to storiti že na letni ravni, ker imamo preprosto napačne ocene glede gospodarske rasti, pogojev zadolževanja in podobno. Arbitrarne so tudi določitve proračunskih postavk. Nemška ali pa angleška zakonodaja med dovoljeno financiranje kapitala šteje tudi intelektualni kapital. Toda dodatno financiranje učiteljev je lahko del nedovoljenih tekočih izdatkov ali pa dovoljena dolgoročna naložba v znanje …
EU in posamezne države so že imele institucionalna fiskalna pravila, toda očitno niso zagotovila niti učinkovitejše anticiklične politike niti niso preprečila spornih političnih odločitev. Raziskavi OECD iz leta 2000 in MDS iz leta 2009 dokazujeta, da institucionalizacija fiskalnih pravil vodi kvečjemu do slabših učinkov, ker se države v kriznih razmerah odzovejo prepozno in precej bolj napačno. Zlata pravila glede uravnoteženja proračuna in zadolževanja torej niso rešitev, temveč del problema. Pozabljajo na neobvladljivost tržnih procesov, hkrati pa sistematično podcenjujejo nujno kratkoročno prilagodljivost ekonomske politike pri dolgoročnem urejanju ekonomskih ciklov.
Švedski primer je dovolj zgovoren. Državi je uspelo s fiskalno konsolidacijo, čeprav je velika in je bila na začetku devetdesetih v resni fiskalni krizi. Kje tiči čudežna formula njenega pristopa? Švedski fiskalni model temelji na štirih stebrih, dva numerično zamejujeta presežek in izdatke, dva usmerjata dinamiko cikličnega prilagajanja in neodvisne presoje fiskalnega sveta. Švedska je našla ravnotežje med fiskalno disciplino in ciklično prilagodljivostjo, med političnim konsenzom in odgovornostjo. Normativni pogoji določajo predvsem pravila, manj pa veljajo kot slepe omejitve in sankcije.
Kvantitativne omejitve javnega zadolževanja ali uravnoteženja proračuna same po sebi ne rešujejo ničesar, tudi če so zapisane v ustavo in zakone. Pogosteje celo vodijo do neučinkovite proticiklične ekonomske politike in mejne politične rešitve spreminjajo v ustavno in politično krizo. EU je danes v marsičem talec nemškega ustavnega sodišča, nemško discipliniranje članic pa poglablja politično krizo in za zdaj ne prinaša pričakovanih ekonomskih učinkov. Namesto numeričnih pravil je v akte bolje zapisati protokole, zagotoviti dolgoročno načrtovanje, določiti odgovornost in neodvisno presojo fiskalnih tveganj.
Dobra ekonomska politika potrebuje ekonomsko fleksibilnost in politično disciplino. Sedanji ustavni predlog zlatega pravila gre v Sloveniji v nasprotno smer in bi ga v sedanji obliki morali opustiti. Kot domače branje ne priporočam makroekonomskih knjig, temveč Ilfa in Petrova. Njuno Zlato tele namreč ne vodi do debelih krav, četudi se držimo želenih zlatih pravil.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.