Koga bo najbolj zadelo?
EU preprosto še vedno nima operativnega ekonomskega načrta za rešitev krize, vmes pa smo izgubili veliko političnega leska in potrebne legitimnosti
EU preživlja nekakšno mirno obdobje pred viharjem. Finančni ministri so na začetku tega tedna z relativno lahkoto opravili s četrtim popravljenim predlogom nove Pogodbe za stabilnost, koordinacijo in upravljanje z ekonomsko in monetarno unijo. Sredi akutne dolžniške krize držav dobivamo proceduralni pravni akt s fiskalnimi pravili in nejasno izvedbo. Hkrati pa EU stoji pred novo recesijo, grška dolžniška kriza je še vedno tempirana bomba, bančni sistem je v težavah, trg državnih obveznic pred zlomom, bonitetne ocene evroskupine padajo … EU preprosto še vedno nima operativnega ekonomskega načrta za rešitev krize, vmes pa smo izgubili veliko političnega leska in potrebne legitimnosti.
Vzrokov za pesimizem je kar nekaj. Po domala treh letih še vedno ni povsem jasno, zakaj se je bančna in finančna kriza zasebnega kapitala tako dramatično spremenila v krizo preveč zadolženih držav, evra in EU. Sedaj vemo, da monetarna unija brez večje fiskalne discipline ne more preživeti resnih cikličnih nihanj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
EU preživlja nekakšno mirno obdobje pred viharjem. Finančni ministri so na začetku tega tedna z relativno lahkoto opravili s četrtim popravljenim predlogom nove Pogodbe za stabilnost, koordinacijo in upravljanje z ekonomsko in monetarno unijo. Sredi akutne dolžniške krize držav dobivamo proceduralni pravni akt s fiskalnimi pravili in nejasno izvedbo. Hkrati pa EU stoji pred novo recesijo, grška dolžniška kriza je še vedno tempirana bomba, bančni sistem je v težavah, trg državnih obveznic pred zlomom, bonitetne ocene evroskupine padajo … EU preprosto še vedno nima operativnega ekonomskega načrta za rešitev krize, vmes pa smo izgubili veliko političnega leska in potrebne legitimnosti.
Vzrokov za pesimizem je kar nekaj. Po domala treh letih še vedno ni povsem jasno, zakaj se je bančna in finančna kriza zasebnega kapitala tako dramatično spremenila v krizo preveč zadolženih držav, evra in EU. Sedaj vemo, da monetarna unija brez večje fiskalne discipline ne more preživeti resnih cikličnih nihanj. Vemo, da so finančne institucije v obdobju 2001–2008 sistematično podcenile tveganja različnih zadolženosti držav in zasebnega sektorja, podobno, kot jih sedaj precenjujejo. Njihove panične reakcije in oderuški pribitki pa poglabljajo dolžniško krizo. Bolj kot prej razumemo, da po uvedbi evra različni realni pogoji konkurenčnosti vodijo do cenovnih (inflacijskih) razlik in neenakega učinka apreciacije evra. Ne gre torej zgolj za iskanje fiskalnih, temveč tudi zunanjetrgovinskih neravnotežij. In ne nazadnje, obstaja visok moralni hazard skupinskega reševanja članic.
EU se torej srečuje z vrsto sočasnih makroekonomskih neravnotežij. Reševanje zgolj fiskalnih problemov, in še to po skupnem varčevalnem kopitu, dokazano vodi do novih neravnotežij drugod, vse skupaj pa poglablja skupno kaotičnost ekonomskega sistema. Sedanja histerija s fiskalnim uravnoteženjem za vsako ceno, čim hitreje in čim bolj radikalno, z veliko verjetnostjo vodi do nove recesije, modno varčevanje pa poglablja in ne rešuje krize. Zato prisilna fiskalna stabilizacija zagotovo povzroča novo neravnotežje in sistematično razgradnjo socialne države. Evropski projekt, ki je prvotno zagotavljal blaginjo in socialno varnost, tako očitno izgublja svojo socialno identiteto in politično legitimnost.
Konstitucionalizacija javnih financ pomeni, da fiskalno konsolidacijo reguliramo s pravili in zakoni. Toda vse dosedanje rešitve so pripeljale do sinhronega padca rasti in poglobitve nezaupanja finančnih institucij. Recesija pa bo samodejno poslabšala dolžniško aritmetiko in zvišala finančno ter politično ceno reševanja finančne in ekonomske krize. Ne pozabimo, evropski javni dolg v evroobmočju tehta 9000 milijard, sedanji obrambni mehanizem lahko s težavo aktivira 500 milijard, letos jih za servisiranje držav in bank potrebujemo nekaj čez 1000 in zadnje tedne so države učinkovito prodajale obveznice, ker so ECB in druge centralne banke prepojile banke z novo likvidnostjo. Nobenega čudeža ni na obzorju in ostra fiskalna konsolidacija, vsaj za sedaj, ne vodi do nekeynesianskih učinkov, kot sta povečanje zasebnega povpraševanja in oživljanje rasti.
Zakaj evropski politiki kljub strokovni podpori že dve leti počnejo te neumnosti?
Fiskalna pravila na strukturni podlagi smo imeli že znotraj maastrichtskih kriterijev 3/60, le da jih nihče ni interpretiral skozi srednjeročno anticiklično delovanje. Toda EU ima poleg fiskalnega strukturnega uravnoteženja še vsaj tri druge probleme. To so sanacija bančnega sistema, reševanje grške dolžniške krize ter spodbujanje gospodarske rasti in zaposlenosti. Zato bi metrika in nadzor morala zajeti poleg javnih financ tudi plačilno bilanco, pa zadolževanje javnega in zasebnega sektorja, ceno in tveganja zadolževanja in podobno. Sedanja merila fiskalnega pakta preprosto niso dovolj.
Tudi alternativni pristopi so lahko rešitev. ECB bi sprejela financiranje državnih obveznic članic, če bi predhodno presodila, da države izpolnjujejo merila fiskalne stabilnosti in potrebne finančne discipline. Lahko bi na evropski ravni razvili sistem fiskalnih svetov kot neodvisnih institucij, ki bi imeli diskrecijsko pravico nadzora, usmerjanja in vrednotenja fiskalnega položaja držav. Podobno funkcijo bi lahko imela poseben evropski finančni minister in parlament. Rešitev za fiskalno unijo je večji evropski proračun z lastnimi viri …
Tako pa novi fiskalni pakt ponuja zgolj 16 členov, polno nejasnosti in dvoumnih opredelitev glede fiskalnega pravila in realne konvergence ekonomskih politik. Vse skupaj je še eden od neverjetnih ekonomskih spodrsljajev in političnih nesmislov. Zakaj evropski politiki kljub strokovni podpori že dve leti počnejo te neumnosti? Morda si strokovnih rešitev niti ne želijo, morda so ujetniki zasebne finančne oligarhije ali pa so preprosto opravilno nesposobni. Danes slovita trojka (Merkozy, ECB in MDS) odloča domala o vsem, čeprav nihče od njih nima ustreznega političnega mandata in potrebne legitimnosti.
EU grozi sistemska implozija. Bodo »finančni trgi« prisilili EU in politike k treznejšim rešitvam, morda večji federalizaciji, ali pa bodo povzročili razpad EU na manjše dele. Evro bi postal ekskluzivna skupna valuta evropskega popka. CDU je že leta 1994 govorila o »Kerneuropa«, tedanji protagonist W. Schäuble pa je danes nemški finančni minister. Leto 2012 naj bi bilo prelomno. Pozabijo pa povedati, kaj se bo zlomilo in koga bo najbolj zadelo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.