Vsak dan sto tisoč

Bernard Nežmah

17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Pamflet

Vodstvo projekta TEŠ 6 s Simonom Totom na čelu postavlja alternativo: ali dokončamo začeti projekt in povečamo gospodarski in družbeni razvoj, ali pa vsak dan izgubimo sto tisoč evrov na pogodbenih kaznih? Seveda ga ni, ki bi se v taki dilemi odločil za drugo možnost. Pač, eden je neuničljivi Vili Kovačič, ki dokazuje nasprotno, ko naniza 21 razlogov proti in navaja, zakaj bi bil projekt TEŠ 4 in TEŠ 5 nekajkrat cenejši, okoljsko bistveno prijaznejši in bi omogočil 10 krat več delovnih mest kot TEŠ 6.

Pri tako usodni odločitvi je histerija naglice, ki jo lansirajo akterji TEŠ 6, najmanj sumljiva. Tu je presenetil minister za finance Janez Šušteršič, ki je napovedal vladno proučitev z besedami, da ne bomo brezglavo nadaljevali, predvsem pa si bomo podrobno ogledali prvotni investicijski načrt in ga primerjali s stanjem stvari. Vsekakor znak razuma v delovanju vlade.

Ob drugi frenetični akciji iskanja dodatne podpore države za univerziado v Mariboru se je celo po mnenju liderja projekta Toneta Vogrinca izkazalo, da je največji problem mariborski župan, ki ni zagotovil obljubljenih milijonov. Prvi krivec je torej Franc Kangler. Toda, kaj je realnost? – Mariborska občina je na meji bankrota, saj je načrtovana shema prodaje zemljišč in stavb preprosto propadla. Je torej problem samo v imenu mestnega glavarja?

Že leta je osrednja medijska kritika zadolženost države, zadnje mesece tudi zadolženost bank, medtem ko so mesta delovala, kot da so zunaj sistema. Bivši ljubljanski župan je ob rekordnem dolgu prestolnice nonšalantno zamahnil in ta tema je bila v hipu izključena iz vsebin predvolilnih soočanj. Toda, če smo bili do nedavnega navajeni le na slike podjetij, ki ne plačujejo delavcem in dobaviteljem, zdaj prihajajo v ospredje občine. V Novem mestu tako dolgujejo šolam za več kot 200 tisoč evrov materialnih stroškov, zato slednjim preti ukinitev kurjave. In to v mestu, ki načrtuje še tretjo košarkarsko dvorano, tokrat z več kot 5.000 sedeži.

Organizacija Evropskega prvenstva v košarki 2013 je eden klasičnih nesmislov. Potem ko nobena evropska država ni videla ne finančnega ne promocijskega smisla, se je kot edina priglasila Slovenija. Zakaj? Četica košarkarskih asov je pozvala Pahorjevo vlado, naj plača kotizacijo in po nekaj dneh frenetičnih medijskih prispevkov je bilo javno mnenje tako navdušeno, da je vlada košarkarski šampionat potrdila. Na Jesenicah bodo obnovili dvorano, medtem ko je njihov hokejski klub denarno kolapsiral!?

Toda fama, da si uspešen župan, če gradiš velike športne dvorane, še ni ugasnila.

Računi za razvpite Stožice so prišli, a še vedno niso postali medijska kost. »Grep«, ki pričakuje od konzorcija ob NLB še 15 milijonov posojila, bi moral januarja začeti vračati že dodeljene novce. Stvar je enostavna, podjetje, ki ima na svojem računu samo dolgove, ter ne ustvarja omembe vrednega prihodka, ne more poplačati niti prvega obroka kredita in je torej za v stečaj. Toda temu istemu podjetju, ki pred letom ali dvema ni ponujalo nič razen polnih trgovskih centrov v oblakih, so bančni eksperti mirne duše posodili stotino milijonov evrov. Bilo bi zanimivo videti seznam bolj propulzivnih podjetij, ki so jim v istem času podobne kredite zavrnili.

V čem je torej razlika med uspešnim Jankovićem in neuspešnim Kanglerjem? Preprosto, račun za stadionski kompleks v Stožicah bo na koncu spadal v propadle bančne naložbe, kar bo šlo na račun vseh državljanov. Tudi Kangler bi se z lahkoto postavljal z univerziado, ko bi ustanovil »Paragrep«, ki bi ga financirale državne banke!

A spodbudni del fiaska občin je odziv civilne družbe, vsaj v Novem mestu. Ena izmed šolskih ravnateljic, ki jim občina ne plačuje stroškov, je za televizije izrekla zgledno avtonomno misel, da je to nezaslišano, saj stroški šol niso nek nov nepredvidljiv izdatek, zakaj šole so tu že od Marije Terezije naprej.

In tu je skriti del problema - molk vseh tistih, ki jim občine ne plačujejo zakonskih obveznosti. V Novem mestu imajo pogum, v Ljubljani in drugod pa ne. In dokler ni glasnih kritik, tudi problemov ni videti. Gradnja »Stožic« je sicer potekala po pravilu, da neplačani izvajalci ne smejo javno protestirati, ker so podpisali pogodbe, po katerih je to sankcionirano s penali. Ne takrat ne zdaj ni bilo nobenih opaznih protestov ne sindikatov ne pravniških korifej ne branilcev človekovih pravic.

Poslanec Zoran Janković v svoji PR maniri odloženega napovedovanja nakazuje svojo novo bitko za županski stol. Njegova lista, da ga goreče prosi, da se vrne. V stilu bi bilo, da pride triindvajseterica spet na magistrat, da ga poprosi … in teve kamere ter nato osrednji dnevniki še enkrat ovekovečijo njegov novi DA.

Drugačno usodo imajo delavci »Vegrada«. Potem ko je kazalo, da so doživeli že vse udarce, jih je doletel še eden. Podjetje Hilde Tovšak jim je od plač pridno trgalo prispevke za plačilo zavarovanja, ki pa ga podjetje sploh ni nakazalo zavarovalnici. In kaj store mediji? – Zgražajo se nad brezčutnimi zavarovalničarji.

To, kar se jim je zgodilo, je čista kraja. Če bi prek trajnika človek plačeval račun za zavarovalnico, bančna uradnica pa bi ga nakazovala na svoj račun, bi bil to eklatantni rop. Kaj pa v primeru »Vegrada«? Pred letom se je izkazalo, da so celo solidarnostno zbrani denar za družino ponesrečenega delavca odtujili. Doslej nismo slišali, da bi tožilci to zadevo spravili pred sodišče. Pravo čudo bo, če bo tožilstvo promptno vložilo kazensko ovadbo zoper zadnjo krajo »Vegradovega« vodstva in njegovih računovodij.

Brez tega ni pravne države, sporočilo je, da je postopanje lahko sicer nemoralno, je pa povsem dopustno.