Kazijo nam pogled

Bernard Nežmah

24. 2. 2012  |  Mladina 8  |  Pamflet

Ena magičnih besed, ki obeta napredek, je kompjuterizacija. Vest, da naj bi poslanci dobili nove prenosne računalnike, je kajpak razburila medije in javnost. Državni zbor je nakupil 156 računalnikov za 172 tisoč evrov. Ti aparati sicer omogočajo tudi marsikaj koristnega, količine informacij in primerjave z drugimi državi so poslancem vsekakor v prid. Toda kakšen signal pošilja parlament ljudstvu?

V času, ko vlada napoveduje vsesplošno krčenje državnih izdatkov, so poslanci prvi deležni privilegija. Reč je resda zakuhal prejšnji parlament, ki je razsipno odločal v imenu novega. Temu bi lahko rekli tudi tempirana bomba stare oblasti oz. nove opozicije. A vseeno: kako je mogoče upravičiti takšno investicijo?

Koristna je za vednost poslancev. Konec koncev je prenosnik v prid tudi študentu, a mu ga proračun ne podari, ko se vpiše na fakulteto. Zakaj bi poslanci na začetku svojega mandata dobili brezplačne računalnike, dijaki in študenti pa ob začetku študija ne?

Kakšna pa je cena te inteligentne škatle? Dober tisočak evrov, kar znese eno štiriindajsetino poslančeve letne plače. Strošek, ki si ga vsak parlamentarec z lahkoto privošči. Poslanec Franc Pukšič poziva k razveljavitvi pogodbe, toda racionalna drža bi bila bolj radikalna poteza: če ga poslanec želi koristiti, si ga naj kupi sam!

Eden izmed pogojev stabilne družbe je tudi družba ne prevelikih socialnih razlik.

V imenu napredka je bivši minister Ivan Svetlik vpeljal nov računalniški sistem, s katerim bi hitreje in učinkoviteje delili socialno pomoč. Rezultat je nasproten - ljudje, ki so na robu preživetja, ne dobijo drobnih zneskov, ker je sistem pregorel. Kaj ni bilo samoumevno že na začetku, da bodo podatke vnašali množično? Nezaslišano, od državljanov se zahteva tolerantnost do škandalozno pripravljenega računalniškega sistema. SD, stranka ministra Svetlika, ki se ponaša z označbo leve stranke, je vpeljala boljše deljenje socialne pomoči, katerega saldo pa je, da socialnih pomoči po dveh mesecih marsikje še ne izplačujejo. In to tistim, ki jo najbolj potrebujejo!????

Drugi, ki potrebujejo pomoč, so vsekakor dijaki. In ista vlada jim je z zakonom odvzela štipendije, ki jih je v nekaj nižji obliki prenesla v socialne dodatke. A tu ne gre samo za znižanje, „leva“ koalicija, ki na polju družinskega zakona podpira idejo koncepta družine, ki presega tradicionalni par ženske in moškega, pri dijakih vpeljuje patriarhalne vrednote. Samostojnost človeka je namreč odvisna tudi od njegove ekonomske avtonomnosti. Medtem ko je nekdanji dijak dobil na svoj račun štipendijo, bo novi dijak odvisen od dobre volje staršev, ki bodo odločili, kolikšen del žepnine mu bodo iz zneska socialne pomoči odmerili.

Spodbudno pri tem je, da so dijaške asociacije borbene, da se borijo za staro pravdo s protesti in s peticijami. Nauk sodobnega časa je v tem, da je vrednota vztrajnost.

Povsem drugače ravnajo meščani glavnega mesta. Pred mesecem je zaokrožila ideja javnega zavoda Ljubljanski grad, da bi gozd pod gradom posekali, da bi sprehajalci s Kongresnega trga lahko videli tudi stene gradu in ne le stolp z zastavo. Reč se je zdela kot pustna šala, sedaj pa časnik „Dnevnik“ že poroča, da je Zavod za gozdove označil 140 dreves, ki jih bodo posekali. štirim golosekom so našli evfemistični izraz vedutna sečnja, ki bo do tal podrla gozd v štirih smereh.

Zakaj ta drastični pokol robinij, javorjev in gabrov, ki domujejo na grajskem griču že desetletja, njihovi predniki pa stoletja in tisočletja? Gospa Marjana Tavčar pravi, da bo ta sečnja omogočila boljši pogled na grad in obratno tudi lepši razgled z gradu!??????

Da bi torej turisti in sprehajalci lahko ujeli širši kot gledišča, bodo izsekali dobesedno manjši gozdiček. In kje je tu pravica mestnih dreves, da živijo še naprej? Predsednik Danilo Türk, ki ima vsake toliko čustven govor o potrebi ohranjanja biodiverzitete, barbarskega napada na drevesa še ni opazil. Tudi salonski ekologi, ki junaško podpisujejo peticije proti prehodu ministrstva za okolje pod kmetijsko ministrstvo, niso protestirali proti radikalnem krčenju gozda in to v mestu, ki je prepolno prašnih delcev. Enako ni novi minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič niti črhnil.

V zahodnjaški družbi imajo tudi šibki pravico do obrambe. Kdo je torej ta, ki zastopa interese dreves? V primeru Ljubljane je to lokalni Zavod za gozdove. Toda njegova predstavnica gospa Tavčarjeva nonšalantno pripoveduje, da so za posek označili tudi drevesa, ki kvarijo pogled na grad!?????????? Varuh gozdov je postal njihov krvnik. Očitno ob tihi podpori Pozitivne Slovenije, ki vlada v mestu.

Toda, kaj je mesto? Ali ga tvorijo samo turisti in sprehajalci? Kaj pa meščani, ki imajo radi pogled na drevesa, ki se zavedajo, da je prav mestno drevje eden garantov standarda bivanja, saj so gozdovi filter prašnih delcev. V mestu, ki je raznoliko, ni samo en pogled, gre tudi za sožitje ljudi in dreves. Za zgled lahko vzamemo bližnje Celje, kjer so evidentirali vsa mestna drevesa z namenom, da jim dajo status nekakšnih someščanov. Toda problem Ljubljane je v anemičnosti. Nikjer civilnih združenj, ki bi se postavila v bran brutalni sečnji. Ko so pred leti v Škofji Loki sklenili posekati vrsto mestnih dreves, so se domačini organizirali s permanentno stražo. Na drevesa, ki jih je oblast hotela posekati, so napisali besede spodbude, zraven pa so se zbirali sami kot živi ščit pred žagarji. In drevesa so preživela.

Bodo Ljubljančani s fotoaparati slikali atrakcijo poseka 140 grajskih dreves?