Danes resnica, jutri razkriti falsifikat

Bernard Nežmah

9. 3. 2012  |  Mladina 10  |  Pamflet

V največji državi na svetu so za predsednika izvolili Vladimirja Putina. Že dan po volitvah ga tekmeci obtožijo za ponarejanje glasov, deset tisoč protestnikov pa se zbere v glavnem mestu na demonstracijah. Vsekakor podobe, ki ne govorijo o demokratičnih volitvah.

Toda, kakšen tip vladarja je Putin? Vsekakor uporablja policijo za nasilno preganjanje demonstrantov, vendar danes pretepeni vlagajo tožbe zoper pretirano uporabo sile. Spletne strani, blogi in nekateri mediji prosto izražajo najostrejše kritike zoper vladarja. Njegov avtoritarni režim je očitno sprejel vsaj uporniško kulturo duha kot legitimni del sodobne Rusije. Zadošča mu zmaga na volitvah, oblast v Kremlju nad državnim aparatom in nad osrednjimi mediji, kdor pa je proti, ne konča v gulagu, mu ne zaplenijo knjig in ne ugasnejo bloga. Če je bil obrazec upora v arabskih deželah nasilni upor množic, tu intelektualci ravnajo drugače. Nekoč so doživeli oktobrsko revolucijo, zato zavračajo nasilje in razmišljajo o novih metodah rezistence do oblastnikov. Stvari so v Rusiji bistveno bolj kompleksne, kot jih vidi zahodni pogled. Toda iz slovenske perspektive je pogled nedvoumen – Slovenija je neprimerljiva z Rusijo. Res?

Dogodek, ki so ga mediji v hipu pozabili, ostaja še naprej šokanten – človeku so zaradi 124 evrov zarubili hišo. Pač, mariborski »Večer« ga je obudil v pogovoru z evropskim sodnikom Boštjanom M. Zupančičem. Ta se je neposredni oceni kajpak izognil, potegnil pa je primerjavo: to bi bilo mogoče v Litvi, ne pa v Franciji ali Nemčiji. Se pravi, kazen izgube doma zaradi 124 neplačanih evrov spada v povesti Gogolja, se pravi v literarno Rusijo devetnajstega stoletja in v politično realnost naslednic Sovjetske zveze. Slovenija je torej kot Litva ali Rusija. Metaforično seveda, brez diskreditiranja teh držav.

In kako na gogoljsko tragiko 124 evrov odreagira slovenska javnost? – To je res nezaslišano, toda sodnica je ravnala po zakonu, zatorej je treba spremeniti zakone. Temu pogledu se je spontano uprla le skupina 150, ki jo vodi profesor Andrej Kurnik, saj je z ostro izjavo napovedala, da ne sprejemajo takih postopkov in da bodo s civilno nepokorščino branili ljudi brez takšnimi razlastitvami. Nastopili so v imenu levičarske ideje, ki brani proletarce pred razlastitvijo. Stranka, ki se ponaša, da je zastopnik levice, se pravi LDS, je sicer za predsednika izvolila bivšega šefa tajne policije, pardon SOVE, sama pa ima že leta ogromni dolg, ki znaša okrogli milijon, za katerega pa nonšalatno pravi, da ga bo reprogramirala. Zanimivo, sodišče stranke, ki ni dolžna 124 evrov, ampak milijon evrov, ne razlasti niti je ne pošlje v stečaj.

Nazaj k nesrečniku, ki so mu na dražbi prodali hišo. Zdaj naj bi vlada in pravniki iskali takšno formulacijo zakona, ki bi vnaprej onemogočal neživljenjske sodbe? Evropski sodnik Zupančič v omenjenem pogovoru navrže enostavno misel, da mora imeti sodnik predvsem zdravo pamet in pravno znanje.

Če ravna kot stroj, potem ga lahko nadomestimo z računalniškim programom. Preprosto, če bi sodnica v Litiji presodila drugače, bi tega vesoljnega problema sploh ne imeli. Račun je dolžnik tako ali tako plačal, živa duša pa ne bi zahtevala preganjanja sodnika, ki ne bi dal hiše na dražbo.

V Ljubljani na primer so bili v igri milijoni, za več kot 14 milijonov evrov nepravilnega poslovanja je ugotovilo Računsko sodišče in izdalo negativno mnenje. Ali kot so takoj izračunale »Finance«: tretjino nepremičninskih poslov je ekipa Zorana Jankovića izpeljala nepravilno! Reč je tako dramatična, da je celo predsednik RS Igor Šoltes, ki je bil ob prvi izvolitvi njegov simpatizer, dejal, da občine ne bi smele več samostojno razpolagati z nepremičnim premoženjem. Predvsem pa je Šoltes izpostavil, da imajo občine skoraj za milijardo dolga ter pozval vlado k ukrepanju.

Skratka, če smo v minulih letih poslušali in gledali slike o sijajnem razvoju Ljubljane, sledili besedam župana Jankovića, da je več kot sto milijonski dolg bagatela, se je zdaj izkazalo, da je šlo za lažnive slike. Kar so slikali kot glamour, je bil dejansko finančni razpad.

Toda, Jankovićeva stranka mesto še naprej vodi, kot da je sredi razcveta. V »Delu« je novinar Petkovšek izbrskal izvor projekta izsekanja grajskega gozda. 140 dreves v štirih linijah bodo posekali na željo podžupana Janeza Koželja, da bi se razgledni stolp na gradu bolje videl. In zdaj trpka posledica Jankovićevega županjevanja a la Mercator, kjer vsi podrejeni samo sledijo primusu. Konec januarja je »Dnevnik« prinesel besede gospoda Miklavca iz JZ Ljubljanski grad, ki je že tedaj vnaprej vedel, da dovoljenja za posek ne bo nemogoče dobiti, problem bo, kdo bo to plačal. In res, vodja Zavoda za gozdove gospa Tavčarjeva kot varuhinja gozda ni ubranila, ampak je skovala evfemizem za sečnjo zdravih dreves – »vedutni razgled«. Če torej meščan ne mara pogleda na drevje, bo nanjo odslej preprosto naslovil zahtevo, da naj mu sporno drevo ali gozdiček posekajo, da bo imel lep »vedutni razgled«. Rezultat jankovićevske vladavine je šokanten - neodvisne strokovne službe so postale poslušno orodje.

In koliko stane kaprica podžupanovega pogleda? - 30 tisoč evrov je strošek vedutnih golosekov. Mesto letos ni namenilo niti piškavih dveh tisočakov za društvo »Za-Te«, v katerem skupina prostovoljcev dežura na vedno vročem telefonu klica v duševni stiski, na katerega kličejo meščani Ljubljane. Sicer pa bo odslej društvo odveč, podžupan Koželj bo dnevno prevzemal meščane, ki se duševno zlomijo, in jih bo osebno popeljal na štiri lepe lokacije, kjer jim bo pogled na grajski stolp vrnil nasmeh na obraz.