Izbira kot smisel

Bernard Nežmah

23. 3. 2012  |  Mladina 12  |  Pamflet

Kaj med mnogimi podobnostmi združuje Ljubljano in Slovenijo? Tako glavno mesto kot država sta rekordno zadolženi. Še nikoli v novejši zgodovini ni bila prestolnica tako visoko zadolžena, kot je danes. In povsem enako velja za državno blagajno. Kako torej oblasti ravnajo v identičnih razmerah?

Vlada je prek finančnega ministra Janeza Šušteršiča postavila za prvo nalogo, da krepko zniža deficit, kot delovni moto pa si je zastavila, da v ustavo in prakso postavi zlato fiskalno pravilo, s katerim bi ustavila enormno zadolževanje. Po logiki, da bit države ni v nenehnem zadolževanju, temveč v racionalni drži, da lahko porabimo toliko, kot ustvarimo.

Bivši župan prestolnice in eden kandidatov na županskih volitvah pa postopa diametralno nasprotno. O enormnih mestnih dolgovih pravi, da so nedolžni ter povsem zanemarljivi in kot dokaz prinese tezo, da če ustavi dve leti investicij, pride dolg na ničlo. Toda, ali namerava to tudi uresničiti? Ne, nasprotno, v istem tempu kani nadaljevati dosedanje vodenje mesta. Kolumnist »Financ« Stanislav Kovač je duhovito parafraziral njegovo volilni slogan: »Zoran dela – dolgove!«

Če pogledamo hladno, gre za dva koncepta reševanja finančnega primanjkljaja, torej prepustimo času, da se pokaže, katera pot je uspešnejša?

Ker pa so v Ljubljani županske volitve, ima mestno prebivalstvo možnost, da se povpraša, če hoče biti samo poskusni zajec. Medtem ko so volitve obdobje premisleka v tekmi alternativ, mediji ravnajo, kot da ni volitev, kot da je vse že vnaprej odločeno in da je volilni boj nepotreben. V torek je manjkalo vsega pet dni volitev, a smo dotlej uzrli eno samo pravo soočenje in to na nacionalni televiziji. Namesto vzdušja, da tu ni kaj povedati, se je razvila ena najboljših predvolilnih debat. Voditelju Slavku Bobovniku ni uspelo le to, da je bil dirigent pogovora, temveč, da je soočenje razkrilo številne ideje, ki so jih izražali vsi kandidati, tudi tisti na videz obskurni. Naenkrat ni bilo več outsiderjev, celo medijsko neznani Gregor Škerl je predstavil konsistentne poglede, med katerimi je bil novum, da župan s svojo politiko lahko poskrbi tudi za okoljska vprašanja, kot je dolgoročna oskrba z zdravo pitno vodo, za kar pa je pogoj urbanistična politika, ki poskuša vodo zadržati na teritoriju mestnega barja, travnikov in gozdov.

Do sedaj se je jemalo kot znak napredka število novih stavb in cest, ob klimatskih spremembah, ki jih zadnja suša očitno prinaša tudi na Slovensko, pa kaže, da narava vrača udarec moderni civilizaciji. Skratka, v igro spet prihaja modrost sobivanja s prirodo.

Njegov tekmec Zoran Janković gleda drugače, on v ospredje postavlja gradbene investicije. Zaradi proračunske luknje pravi, da bo stavil za javno-zasebno partnerstvo. Termin, ki se zdi, da je čarobna paličica. Pa vendar, kaj kažejo dejstva? V prestolnici sta dva velika projekta stekla po tem načelu. Da ne bomo omenjali kolapsa projekta Stožic, vzemimo največjo investicijo, ki je kompleks nove avtobusne in železniške postaje. Že na začetku prvega Jankovićevega mandata so si akterji segli v roke, a danes razen plank ni videti ničesar. Od nikoder bagerjev in žerjavov, ki bi postavljali temelje novega prometnega vozlišča.

Lahko mar rečemo, da projekt lepo napreduje? Nikakor, resnica je, da ne deluje. In factum je, da navkljub očitnemu flopu kandidat Janković še naprej prisega nanj kot na osnovno gonilo razvoja.

Kdaj je treba stvari, ki ne delujejo, pač spremeniti. Pred parlamentarnimi volitvami je Kučanov krog postavljal, da je prednost Slovenije v tem, da so socialne razlike manjše kot v številnih državah EU. Tukajšnja podmena je branila status quo, češ, bodimo veseli zaradi tega, ne da bi kaj spremenili.

Tudi v Franciji imajo volitve, na njih je kandidat socialistov François Holland napovedal drastične spremembe davčnega sistema. Z željo zmanjšati socialne razlike planira, da bi letne dohodke nad milijonom evrov obdavčil s 75-odstotnim davkom!

Reakcije so kajpak burne, saj da bodo potem milijonarji prenesli svoje dejavnosti iz države. Tudi na Slovenskem smo v letih, ko so menedžerski zaslužki bili v nebo, poslušali, da bodo ob njihovi večji obdavčitvi najboljši direktorji zapustili deželo. Res? Smo prebrali, da je ex-šef NLB Marjan Kramar danes izvršni direktor ene londonskih bank, da so Boška Šrota postavili za menedžerja v pivovarskem velikanu »Interbrew«, da je madame Hilda Tovšak prevzela vodenje gradbenega velikana v Braziliji, da je Zdenko Pavček postal novi direktor »Patrije«, da je psevdomagister Marko Jaklič pred podpisom direktorske pogodbe z »Novartisom«???

Idejna limanica, da milijonarji in bajno plačani menedžerji sami po sebi zagotavljajo prosperiteto državi in državljanom se je izpela. V Franciji Hollandovo idejo ostre obdavčitve najvišjih zaslužkov podpira že polovica državljanov. Smisel dobiva celo pogled starega vodje francoskih komunistov Georgesa Marchaisa, ki je na predsedniških volitvah 1981 napovedal, da bi stoodstotno obdavčil vsak zaslužek nad 4 milijoni frankov!

Dejansko, kdaj če ne v obdobju splošne gospodarske krize, dobijo smisel ideje o večji socialni enakosti?

A kaj ima to opraviti z ljubljanskimi volitvami? Preprosto, tudi tu gre za izbiro, katerega kandidata podpreti. Ker so mediji praktično bojkotirali volilne predstavitve, ki bi poglobljeno ponazarjale vsebine in razlike med županskimi kandidati, ostane volivcu še ena možnost. Da si sam prebere volilne programe kandidatov, po spletu poišče tistih par soočenj in vzame volitve kot priložnost, da se odloči sam. Tu ni več igra propagande, na stavnici je njegova lastna prihodnost.