Odgovor je v pogledu

Bernard Nežmah

30. 3. 2012  |  Mladina 13  |  Pamflet

Vseslovenska akcija čiščenja narave je bila impozantna. Več kot 230.000 prostovoljcev, ki sta se jim pridružila tudi državni predsednik in premier, si je vzelo dan in vneto odstranjevalo artefakte, ki so jih ignoranti odvrgli v gozdičke, na travnike in bregove voda. Osupljiva je visoka kolektivna zavest spoštovanja narave in redka angažiranost, ko množice napravijo korak od negodovanja h konkretni akciji. Ljudstvo in oblast dobesedno z roko v roki na skupni strani s prirodo.

Toda, od kod toliko odpadkov, ko pa so z identičnim projektom že pred časom lepo očistili Slovenijo? Problem očitno ni le v obnašanju ignorantov, ki mečejo stvari vse naokoli, ampak v civilizaciji, ki za svoje vsakdanje delovanje ustvarja enormne gomile odpadkov. V družbi, ki je pripravljena na dan pokore, da bi potem v miru živela naprej v istem potrošniškem stilu.

A oči bode še druga, bolj usodna diskrepanca. V Trbovljah se domačini že leta borijo proti onesnaževanju zraka, ki ga povzroča Lafargova sežigalnica odpadkov. Tamkajšnji vstajniki so celo zdravniki, ki opozarjajo na nevarne emisije, ki povzročajo številne bolezni. Toda, koliko prostovoljcev je najti v Sloveniji, ki bi bili pripravljeni kaj storiti proti onesnaženju zraka? Zakaj ni 230.000 prostovoljcev, ki bi izvedli akcijo čiščenje zraka nad slovenskimi mesti?

Seveda, tu ni postopanje enostavno, ko bi vsakdo dobil vrečko in rokavice. Pri smeteh v naravi je enostavno: na eni strani so bad guys, ki odpadke mečejo vse povprek, na drugi pa good girls, ki jih skrbno razvrščajo po smetnjakih. Pri zraku so glavni vir onesnaženja promet, kurišča in nekatere tovarne. Kdo pa je tu good guy? Ne, pri tej devastaciji smo vsi bad guys. In izboljšanje stanja ni enodnevna akcija, ampak sprememba v splošni mentaliteti. Kaj lahko slehernik stori za zrak? Preprosto, uporablja kolo, sede na avtobus ali vlak, zamenja terenca za manjše vozilo, ali pa zmanjša temperaturo v stanovanju za kakšno stopinjo. A koliko prostovoljcev je pripravljenih spremeniti filozofijo lagodnega življenja?

Bržkone malo, zato so akcije Očistimo Slovenije bolj podobne protikadilskim ukrepom. Če bo delavec prižgal cigareto v tovarni ali uradu, ga hitro doseže inšpektorjeva kazen. Koliko pa poznamo primerov, ko bi okoljski inšpektor jadrno priletel v podjetje in lastnike oglobil zaradi vsemogočih izpuhov, ki jih dihajo zaposleni? Ali pa zaprl trgovski center, katerega nevzdrževane klima naprave puhajo mnoštvo škodljivih snovi in mikrobov?

Nak, za mirno okoljsko vest zadošča preganjanje kajenja in občasna množična čistilna akcija. A ti paradoksi družbe brez smiselne mere kar dežujejo.

V Mariboru so sodili tožilcu, ki so ga kriminalisti prejeli, ko je sprejel podkupnino 25 tisoč evrov. In kakšna je bila razsodba? Sodni senat ga je obsodil le na pogojno kazen, ker se je mož pokesal, priznal, da je zasvojenec od iger na srečo in odstopil kot tožilec. Za njih je pravzaprav junak, pravi moralni zgled za vso državo!?????????????

V Ljubljani na željo podžupana drastično sekajo grajski gozd, da bi pogled sprehajalcev ujel večji del grajskega obzidja. Če je nekoč veljalo, da lepota nastane z ustvarjanjem novega, imamo zdaj primer, ko lepoto Ljubljane ustvarjajo z uničevanjem narave. Torej, nihilizem kot umetniški akt.

Smo pa doživeli še eno anihilacijo, tokrat ljubljanskih županskih volitev. Demokratične volitve namreč ne predpostavljajo le možnosti izbire med več strankami oziroma kandidati ter svobodno glasovanje in poštene volilne komisije. Volitve niso le stvar politike, ampak tudi množičnih medijev, kjer dnevni časopisi in televizije v največji meri ustvarijo okvir demokracije. Dogodke in osebe hierarhizirajo ter jim s tem dajejo težo in pomen.

Če torej največja komercialna televizija ne predstavi predvolilnega soočenja, je sporočilo gledalcem jasno – volilna tekma je nepomembna, razen prvega favorita ni nobenega omembe vrednega protikandidata.

Če eden izmed osrednjih dnevnikov v predvolilni kampanji nameni en sam dan eno stran nekje v sredi časopisa, v kateri na kratko predstavi vse kandidate, je to jasno sporočilo bralcem, da gre za marginalno zadevo. Da so torej protikandidati marginalci. Pri čemer pa je na dan začetka kampanje sporočil na naslovnici, da gre kandidat ZJ spet v boj za župana, na drugi strani objavil za tretjino strani pompozno fotografijo njega in njegovih sodelavcev, drugo tretjino posvetil opisu njegove kandidature, v zadnji tretjini pa ga predstavil še z intervjujem, medtem ko je vse preostale tekmece stlačil v okvirček dveh stavkov. Z določitvijo količine pozornosti je bralcem pokazal, da je tu tekma med enim in ničlami.

Če drugi veliki dnevnik na dan, ko napove kandidaturo MKD, na naslovnici objavi, da se ZJ še ni odločil, da se bo bržkone jutri, na koncu teksta pa na kratko omeni, da je kandidaturo vložila MKD. Naslednji dan ponovi naslovnico, tokrat z definitivnim da gospoda ZJ. In nato v naslednjih dneh poroča o kampanji na šesti strani med lokalnimi drobtinicami. Kjer denimo dobi kandidat VR spodnjo tretjino strani, pred njim pa vest o dogodkih v Tovarni Rog ter o obnovi viške gimnazije. Sporočilo je nazorno, županski program kandidata VR je manj pomemben od rutinskega popravljanja šolske stavbe!!!

Francoska politologinja Nicole Aubert je ta fenomen opisala z nazornim stavkom: da bi obstajal, moraš niti viden!

To velja v politiki, medtem ko so zakoni narave onkraj PR. Četudi mediji ne poročajo o devastaciji okolja in množice kot problema ne vidijo drugega kot smeti in tobačnega dima, narava udari nazaj, tokrat za začetek s sušo.