Spet misliti utopijo

dr. Bogomir Kovač

6. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Nekaj mesecev po izrednih volitvah je politični zemljevid Slovenije zakoličen v znanih okvirih. Janševa koalicija je sredi ostre fiskalne konsolidacije, ki ni zgolj ekonomsko-tehnično opravilo, temveč predvsem politični projekt evropske desnice. Leva sredina je po relativni zmagi izgubila parlamentarno večino in vlado. Poražena je na referendumu o družinskem zakoniku, nekdanje vodilno jedro (LDS) je klinično mrtvo, boj za prevlado med PS in SD je ohromilo njeno sedanje delovanje. Krizni čas in reševanje krize bi morala delati za levico, toda levica je sama že zdavnaj pred tem zabredla v krizo idej, dela in zmedene identitete svojih voditeljev. Alternativa za sedaj ni združevanje, treba bo najti pravo alternativo. Za začetek bi to lahko bila prva prava vlada v senci.

Ponedeljkovo srečanje levih parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank je bilo že na začetku rojeno pod nesrečno zvezdo. Presplošno za politični preboj, hkrati pa preveč zavezujoče za medsebojni politični konsenz. Seveda sta na več kot demonstrativni način Pahor in njegova SD pokazala, da sta ob razpadli LDS jedro problemov slovenske politične levice. Pahor je v slovensko politiko prinesel značilno politično infantilnost, ki hkrati demoralizira in blokira. Takšna je tudi izjava SD, da se ne more udeležiti skupnega srečanja, ker so edina prava in resna levica. Očitno Pahorjeva SD od nekdaj lažje sodeluje s politično desnico kot levico in Pahor prav zato uživa desno podporo.

Podobno je tudi Janković s svojo ekipo do sedaj pokazal, da nesporna politična karizma ne more nadomestiti vsebine in taktičnih veščin. Njegova stranka z vseh vetrov bi morala graditi svojo identiteto ob trdnem jedru protikrizne razvojne alternative in Janše kot političnega nasprotnika. Oboje manjka, zato upada tudi podpora volivcev. Referendumski poraz ponuja dodaten razmislek. Navidezno ni ničesar manjkalo, ne argumentov in ne akcijske zagnanosti, praznina je zazevala pri levih voditeljih in političnih čustvih. Na volitve nas ne vleče razum, temveč vera v nekaj, moč prepričevanja tukaj zamenja volja prepričanih. In tu so RKC in desnica nesporni zmagovalci, preprosto bolje obvladajo svoj posel.

Problem z levico ni od včeraj in ni zgolj lokalne narave. V tridesetih letih 20. stoletja se je pod sindikalističnim pritiskom politično razmerje sil nagnilo bolj v socialnodemokratsko stran, kapital je pristal na regulacijo trga dela, razširila se je socialna zaščita državljanov. Zlata doba države blaginje je nastopila po drugi svetovni vojni, bila je kompromis med odpovedjo ekonomskemu liberalizmu in socialistični utopiji. Močan in stabilen javni sektor je postal porok blaginje, jedro evropske socialne demokracije. Levica je s keynesianskim projektom uresničila svoje politično poslanstvo, hkrati pa izgubila razredni naboj.

Kako naj se odzove razbita slovenska levica? Za začetek naj okrepi zgodovinske vezi s sindikati, ki imajo mobilizacijsko moč, ki je sama nima.

To je bil začetek njenih težav. Verjela je v strategijo individualistične blaginje, priklonila se je liberalnim idejam desnice, da lahko družbene interese in kolektivno blaginjo najbolje zadovoljijo podjetizacija države, financializacija družbe in svobodna tržna pobuda. Levica se je izgubila v močvirju velike sinteze med liberalizmom in kolektivizmom. V teh labirintih je zastal tudi projekt EU. Zato že trideset let traja idejni, politični in ekonomski vzpon desnice. Njen jedrni obrat tiči v povečanju zasebnega kapitala v javnih storitvah, prerazdelitvi bogastva in moči v korist kapitala. Warren Buffet je vse sijajno pojasnil. Razredni boj obstaja, toda bije ga njegov razred, bogati na račun revnih, kapital na račun dela, razviti center na račun svetovne periferije. Levica pri tem vseskozi ponuja mir, hkrati pa je izgubila kompas. Levičarji nenadoma bolj verjamejo v etiko trga kot države, javne storitve so lahko poceni ali zastonj, toda socialno državo naj zadovolji zasebni sektor. Zgodovino že dvajset let prehitevajo po desni. Sinonim za politično krizo pa so prav pomešanost levice z desnico, javno-zasebno partnerstvo, problematična privatizacija države.

Kako naj se odzove razbita slovenska levica? Za začetek naj okrepi zgodovinske vezi s sindikati, ki imajo mobilizacijsko moč, ki je sama nima. Namesto nesmiselnega združevanja naj se loti skupnega projekta, vlade v senci. Senčna vlada je tradicionalna in uradna institucija angleške parlamentarne demokracije, drugod velja za njen skromen približek. V Sloveniji je leta 2005 obetal Ropov eksperiment, Janša je leta 2009 začel s strokovnim svetom in prišel dlje, oboje pa je bilo daleč od prave senčne vlade. Sedaj je Janković pred novo priložnostjo, kar je lahko ključen projekt za rešitev levice, če jo bo znala izpeljati. Za začetek potrebuje dobro, strokovno in kredibilno ekipo. Rop jo je imel, Janković je še nima, skromna parlamentarna zasedba PS to zagotovo ne more biti. Tu so lahko celo Pahor in nekateri njegovi ministri, pa tudi drugi, ki želijo sodelovati. Ključni so vsebina, alternativne rešitve krize in kredibilni nastop.

Reševanje krize je izziv. Fiskalna konsolidacija je nuja, toda poti do nje in reform so lahko drugačne od vladnih predlogov. Janševa alternativa za levico ni sprejemljiva. V Heerdenovem filmu Senčna vlada lahko vidimo, kako nam elite lahko ukradejo državo, v imenu boga, EU ali kogarkoli drugega. Hayek je nekoč opozoril, da so socialisti zmagovali, dokler so znali misliti utopijo in uresničevati neuresničljivo.