Učna ura

dr. Bogomir Kovač

13. 4. 2012  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Proračunska ura je začela za slovensko vlado biti plat zvona. Za parlamentarno proceduro je pripravljen proračunski rebalans, brezizhodna pogajanja s sindikati potekajo naprej, prihaja nadzorna misija Evropske komisije, v ozadju je že splošna stavka javnega sektorja in morda celo referendum. Politična podpora Janševi vladi je po slabih stotih dneh na ravni Pahorjeve, ko je sedanja oblast zahtevala njen odstop zaradi nelegitimnosti. V političnoekonomskem pat položaju vlada prodaja ideologijo demoniziranja realnosti in politiko ekonomske brezizhodnosti.

Za vlado je radikalna fiskalna konsolidacija temeljno politično sredstvo, javni sektor pa osrednje polje racionalizacije sprememb. Toda fiskalno konsolidacijo je mogoče izpeljati tudi drugače in javni menedžment bi prek decentraliziranega sistema budžetiranja lažje prenesel reformo javnega sektorja. Za zdaj vladna ekonomika fiskalne konsolidacije pomeni obliko splošnega političnega podržavljenja. Za njene liberalne ministre preprosto ni alternativ. Hkrati pa izvedba politik temelji na nenavadnem državnem vodenju sprememb od zgoraj navzdol. Kot da bi nam vladali trdoživi kripto komunisti v starem slogu gospe Thatcherjeve (1981) ali nove desne revolucije Camerona (2011).

Slovenija je od leta 2009, kot večina članic, v primežu evropskih fiskalnih procedur zaradi presežnega proračunskega primanjkljaja (EDP). Sedanji evropski nadzor in lastne zaobljube nas zavezujejo, da do leta 2013 dosežemo mejo treh odstotkov. Vlada trdi, da nas v hitro in obsežno fiskalno konsolidacijo sili prav EU, sicer sledijo sankcije, evropska »prisilna uprava« in grški scenarij. Prav tako naj bi s tem dali jasen signal finančnim trgom, da bi dosegli nižje pribitke na desetletne obveznice, sicer nam grozi obrestna mera nad sprejemljivo mejo sedmih odstotkov. Skoraj nič od tega ne drži. Kot da se za Slovenijo ponavlja ura zgodovine, le da namesto Beograda tokrat nastopa Bruselj. Na srečo je socialistični projekt propadel, mi pa smo tedaj imeli pogum za alternativne scenarije.

Za začetek potrebujemo jasnejše stališče do dveh bruseljskih zahtev. Nujno fiskalno konsolidacijo in trde proračunske omejitve moramo razumeti znotraj srednjeročnega cikla, predvsem pa fiskalna in druge politike niso cilj, temveč sredstvo za ohranitev ekonomske in socialne vzdržnosti. Ekonomski sistemi v demokracijah služijo ljudem in ne obratno, da generacije ljudi žrtvujemo za dosego ekonomskih ravnotežij. Zato naša obsesija z nominalnimi cilji znižanja primanjkljajev ni dobra. Nova evropska zaveza zahteva obvladovanje strukturnega primanjkljaja. Tu naše kratkoročno znižanje za 2,2 % meji na političnoekonomsko norost. Optimalno strukturno obvladovanje ciklov zahteva srednjeročne prilagoditve, namesto 2013 vsaj leto 2015, ob poglabljanju nove recesije še dlje.

V političnoekonomskem pat položaju vlada prodaja ideologijo demoniziranja realnosti in politiko ekonomske brezizhodnosti.

Ne pozabimo, sanacijo krize (2008–2010) smo začeli s fiskalnimi spodbudami, klasično keynesiansko obrambo ob monetarni ekspanziji. Sredi leta 2010 nastopi obrat k ekonomiki ponudbe in prisilni fiskalni konsolidaciji, ker prevladata strah in pritisk glede obvladovanja javnih financ in zadolženosti držav. Toda hitro in intenzivno zniževanje državnih izdatkov v tej fazi cikla povzroča novo recesijo, oboje pa sproža dvom »finančnih trgov« glede vladne solventnosti. Nobenih zagotovil torej ni, da fiskalna konsolidacija miri trge in ceni zadolževanje. Sedanji padec obrestnih mer v EU in predah dolžniške krize sta izključno posledici intervencije ECB (LTRO), ne pa napovedane fiskalne stabilizacije. Dolžniške krize držav, da bo jasno, dejansko ne morejo rešiti javne finance in redukcija socialne države, temveč predvsem ukrepi monetarne politike.

Racionalizacija proračunskih izdatkov načeloma deluje manj recesijsko kot povečanje davkov, toda njen vpliv na rast in zadolženost morajo spremljati drugi ukrepi, predvsem znižanje obrestnih mer, podporna tečajna politika, liberalizacija trgov in rast globalne trgovine. Če namreč fiskalna konsolidacija poteka znotraj likvidnostne pasti, če so obrestne mere na najnižji ravni in članice nimajo vpliva na tečaj, če se zadolžujemo pri petih odstotkih in normalno delujejo multiplikatorji, potem kratkoročno nominalno nižanje izdatkov in primanjkljaja poslabšuje rast in tudi ceno zadolženosti. To je za zdaj realna vrednost vladnih predlogov.

Tudi potencialno višanje DDV-ja moramo gledati skozi očala fiskalne devalvacije in povečanja konkurenčnosti in ne preprostega zapolnjevanja proračuna in socialne grožnje inflacije, kot česnajo ministri. Tu nižanje dela neposrednih davkov (bruto plač) na račun posrednih (DDV) lahko poveča izvoz in multiplicira rast BDP-ja. Toda vlada naj bi šele v drugi fazi reševala problem plačilne bilance. Očitno ne razume problema vzporednih makro (ne)ravnotežij. Skratka, raven makroekonomskih domišljanj bo treba malce dvigniti, razmejitev politik in nabor ukrepov pa tudi.

Danes vemo, da Španija ne bo sledila evropskemu scenariju fiskalne stabilizacije, podobno velja za Italijo, morda tudi Francijo … EU bo morala zato spremeniti strategijo fiskalne konsolidacije. Tudi slovenski vladni fiskalni horizont je preozek in prekratek. Postopnost fiskalne konsolidacije ne pomeni rahljanja fiskalne strogosti, temveč predvsem realno in cenejšo pot izhoda iz krize. Kot je dejala gospa Merklova, gre za maraton in ne tek na kratke proge. Še sreča, da je olimpijada letos v Londonu in ne, kot nekoč, v Berlinu.