Pred velikim obratom

Bernard Nežmah

20. 4. 2012  |  Mladina 16  |  Pamflet

Vlada je pred časom pripravila zakon, po katerem bi javnim uslužbencem znižali plače za manj kot petnajst odstotkov, nato pa se številka skozi pogajanja s sindikati približuje sedmim odstotkom. Dogodi se stavka, briljirajo stavkovni voditelji z ognjevitimi govori. Eden duhovito parafrazira premiera s sestopom z Lune, drugi vpije, da bodo bogatejši se bogatejši, tretji udriha po tajkunih in politikih. Nastopi so spektakularni, akterji nastopajo v maniri odličnih igralcev.

Do sindikalnih zvezdnikov sem skeptičen, postanejo večji od stvari same. Na razvpiti podelitvi »Viktorjev« so voditelji prireditve tako briljirali, da so povsem zasenčili nagrajence. Še tedne se je govorilo samo o njih, medtem ko so imena in dela nagrajencev ostala neopažena. Nedavna poročila o »Pulitzerjevih« nagrajencih so bila drugačna: tam so predstavili konkretne novinarske prispevke in njihov pomen.

Splošna stavka je bila in je kajpak osrednji medijski dogodek. A poleg stavkovnih zborovanj in zahtev je začela dominirati interpretacija, da gre za boj za socialno državo in načelo solidarnosti. To je točka, ko socialna država in solidarnost stojita ali padeta.

Nekje drugje se brez teve kamer in brez junaških govorcev dogodi skromna okrogla miza. Dr. Maja Breznik vodi okroglo mizo »Mirovnega inštituta«, na kateri nastopajo govorci in delavci, ki so na dnu. Tu ni retorične sijajnosti, ampak bolj jecljavi govor prizadetih. Nastopajo snažilke in varnostniki. Lipiške čistilke in sobarice pripovedujejo o drobnih stvareh: prej so imele normo počistiti 12 sob, po novem bi jih morale tudi 60!!!!!! Varnostniki iz podjetja »Sintal« tožijo, da jim v plačo vključujejo regres, ne plačujejo pa nočnega dela in dela prek praznikov. Iz publike se oglasi prof. Rastko Močnik: »To je nevzdržno. Nobena država, noben inšpektor ni posegel vmes. Lastnik Sintala po drugi strani zahteva poseg državne represije proti ljudem, ki so se zavzeli za delavce in delavke v Sintalu.« In pozove k oblikovanju državljanskega odbora za podporo preganjanim in izkoriščanim delavcem.

Toda to ni medijski dogodek. Prizadeti znajo izreči samo svojo bedo. Danes čistilka in varnostnik, včeraj zidar in šivilja. Kje je tu načelo solidarnosti? Pač, vsakdo bo rekel: to je res grozno in nedopustno. A napisal ne bo nobenega protestnega pisma, od nikoder ne bo priskočila pravna korifeja, ki bi se ponudila, da bi pro bono branila te male ljudi. Noben veliki sindikalni voditelj ne zahteva nadzora nad delom inšpektorjev, nobenega solidarnostnega zbora tisočev ni v njihovo podporo. Vesoljski nič.

Ravnatelj in pisatelj Dušan Merc je veliko stavko označil kot asocialno stavko, v kateri se srednji razred bori proti delavstvu. Gre za veliko večjo diskrepanco. Človekove in socialne pravice so postale ekskluzivna last višjih razredov. Ko naj bi vodje vladnih služb delali popise teh, ki so stavkali na veliki dan, so se takoj odzvali sindikati in mediji.

Ko dnevno kršijo pravice malih v vsemogočih firmah, ti postopki sploh ne pridejo v javnost, kaj šele, da bi se kdo zavzel zanje?

Nastali sta dve Sloveniji, dva svetova zaposlenih, kjer so eni zaščiteni, drugi pa ne.

Vzemimo, da se konflikt med vlado in javnimi uslužbenci izteče v pomiritev. Naslednji dan bomo potem vsi zadovoljni, saj bosta rešena socialna država in solidarnost. Za snažilke, zidarje in druge poklice s plačilnega dna pa bo vse ostalo isto. Samo to ne bo več problem, ker ga mediji, politiki in sindikati ne bodo več izpostavljali.

A stranski učinek velike stavke je zatajitev ostalih topik. Projekt TEŠ 6 kot da nima z nami nič. Država bo varčevala povsod, razen pri tem projektu. Je ta projekt, v katerem so angažirane tuje firme z delavci, ki so jih pripeljali iz drugih dežel, to, kar bo spodbudilo gospodarsko rast v deželi? Pojavila se je koalicija »Ustavimo TEŠ 6«, ki je postavil zelo racionalen argument. Državni proračun zmanjšuje sredstva za okoljsko varovanje, hkrati pa nonšalanto krije gradnjo mastodonta, ki bo desetletja uničeval naravno okolje.

Sindikati, ki od vlade zahtevajo tisoč in eno inačico, kje naj raje varčuje, tega projekta ne postavljajo pod vprašaj. Ljudstvo, ki ima mnenje o vsem, je tu ignorantsko. Kritiki, ki predlagajo umik države iz misij NATA, hkrati ne problematizirajo TEŠ 6.

Prihaja sicer praznik OF, z njim pa rastejo tudi očitki vladi, da je hlapec tujih korporacij, po katerih nareku pripravlja neoliberalne reforme. S tam pa je na novo vzniknila stara partijska retorika, ki je kot izvor zla določila imperialistične države kapitalizma. Toda, ali ni sodobna Slovenija z veseljem prevzemala vse ugodnosti globalnega kapitalizma in z njim povezano potrošniško rast?

Problem je v resnici bolj fatalen: kaj pa če ne bo več gospodarske rasti? Pogled, ki se zdi defetističen. Toda, od kod izvira optimizem? – Iz vere, da živimo v svetu permanentnega napredka, kjer materialni standard povečuje iz desetletja v desetletje. Medtem ko sodobni človek ne veruje v Boga, pa je njegova vera v gospodarsko rast neomajna. Ne bančni zlomi, ne okoljska devastacija, ne svetovna kriza ga ne prepričata, da se je to obdobje končalo.

Kaj pa v tem primeru? Za družbo je najbolj blagohotna nova prestrukturacija: večja solidarnost, ki pa ni retorična figura, temveč princip, ki uvede manjše socialne razlike med prebivalstvom.