Brez pogleda drugam

Bernard Nežmah

26. 4. 2012  |  Mladina 17  |  Pamflet

Po dvajsetletnici slovenske državnosti si marsikdo zastavlja vprašanje: ali smo sanjali o takšni državi? Bridki trenutek, toda v sebi še vedno spodbuden. Ob dvajsetletnici Titove Jugoslavije si ljudje niso postavljali takšnih vprašanj. Seveda bi lahko oporekali, češ da so bila takrat zlata leta socialne države. Toda, ali to sploh drži? V šestdesetih, torej v najbolj liberalni epohi starega režima, je iz države emigriralo več kot milijon ljudi, ki so si našli delo zunaj domovine. Zmagovalci nad nemškimi okupatorji so množično drli v poraženo Nemčijo kot gastarbajterji, kjer so z delom zaslužili deset krat več kot doma. Čisti paradoks: iz dežele, kjer je na oblasti delavski razred, delavci množično bežijo v državo kapitalistov, kjer izkoriščajo zaposlene.

A kakšen smisel ima tak skok v zgodovino? Služi kot balzam, ki zakrije tegobe sedanjosti? Ne, partijska Jugoslavija in aktualna Slovenija sta si v eni točki neverjetno podobni – obe sta idejno avtarktični. Če pri stari državi bolj ali manj ni dvoma, da so bili imperialistični in kapitalistični pogledi vnaprej očrnjeni, za slovensko dobo tega ne moremo reči. Definitivno nihče ne prepoveduje pretoka informacij. A če odprete časnike in sledite teve in spletnim poročilom, dominirajo domače vesti v taki meri, da dobi človek občutek, da je Slovenija edina naseljena država na svetu. – Kako? Saj nam vendar dopisniki in mednarodne izmenjave ponujajo številne informacije iz drugih držav. Toda ali je moč izvedeti, kako živijo ljudje drugod, s kakšnimi težavami se v drugih delih sveta soočajo in kako jih rešujejo vlade?

Največkrat gledamo posnetke naravnih nesreč, vojn in množičnih stavk. Že pravo čudo je podatek iz Islandije, kjer je sodišče ugotovilo, da je nekdanji premier odgovoren, ker ni odreagiral na prihajajoči bankrot države. A mediji so to odpravili s par stavki. Brez vpogleda v usodno dilemo, ali so predsedniki vlad, ministri in župani odgovorni, če ne začno pravočasno izvajati ukrepov ob prihajajočih finančnih katastrofah.

Ob prvem krogu predsedniških volitev v Franciji smo izvedeli, da je zmagal levičar Hollande, ki ima pred drugim krogom resne možnosti, da premaga predsednika Sarkozyja. Zraven pa smo poslušali skrb nad rekordnim uspehom nacionalne stranke gospe Le Pen, ki je zbrala rekordno podporo zlasti med brezposelnimi. Da torej Franciji grozi razmah skrajne politične desnice. Nihče se pa ni vprašal, zakaj ti desperadosi niso glasovali za levico, ki je tradicionalni glasnik idej socialne države in delavskega razreda? Sklep je preprost: to, kar se kaže kot levica, očitno ni levica.

Predsednik vlade je zadnjič potožil, da je vladajoča koalicija osamljena, da je ne razumejo niti opozicija niti sindikati. Kaj pa če je Slovenija tako sama, kot še nikoli? V aktualnih debatah o varčevalnih ukrepih namreč poslušamo bolj ali manj inovativne predloge reševanja krize. V medijih zlepa ne boste izvedeli, kakšne podrobne strategije so uvedli v drugih državah. Pač, zadnjič smo nekaj malega izvedeli o Hrvaški, kjer so tožilci začeli preganjati novodobne bogataše. Seveda ne v komunistični ihti, kjer je bil greh posest lastnine, ampak skozi davčni primež. Pevec popularne glasbe in novi milijonar morata dokazati, od kod njuno premoženje, ko pa sta davkariji prijavljala nizke zaslužke.

Če je doslej vladala splošna ignoranca do utajevanja davkov, se je naenkrat izkazalo, da je to nekaj, kar v resnici zadeva vse državljane. Če je državna blagajna v velikem minusu, potem oblastniki začnejo krčiti socialne pravice množicam. Če torej ne prispevajo novi milijonarji, bodo namesto njih prispevali učitelji, uradniki, upokojenci, policisti, dodatki za brezposelne bodo manjši, regresi tanjši etc.

Na Slovenskem je zato največji vsebinski preobrat prinesla razsodba »Ustavnega sodišča«, ki je razsodilo, da zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja, ni v neskladju z ustavo. Praktično to pomeni, da je pred državnimi represivnimi organi kolosalni projekt izterjave državi ukradenega premoženja. Metaforično bi lahko rekli, da gre za preiskavo ropa stoletja.

Toda, kako nadzorne institucije ščitijo državno dobro?

V ustavi imamo denimo 72. člen, ki državi nalaga, da skrbi za zdravo življenjsko okolje.

Celjska kotlina, Zasavje in druga področja so dokazano kontaminirana z zdravju škodljivimi substancami. Kako je to mogoče, ko pa imamo idealno ustavo? Očitno je to le črka na papirju. Sicer pa: kdo se spomni medijskih poročil, da je okoljski inšpektor drastično oglobil kakšno podjetje ali posameznika zaradi uničevanja okolja?

A v ustavi imamo tudi 73. člen, ki nalaga državi in lokalnim skupnostim skrb za ohranjanje kulturne dediščine. Časnik »Dnevnik« je prinesel šokantni naslov – »Gradbena jama zamajala temelje kulturne dediščine«. Stavbe nekdanjega skladišča »Tobačne tovarne« se danes nahajajo sredi gradbene jame, na kateri postavljajo orjaški stavbni kompleks. Toda zaščiteno stavbo kazijo razpoke, ki segajo od okna do okna, direktor »Gradbenega inštituta za raziskavo materialov« Igor Janežič pa je presodil, da zaščitena stavba ni toliko poškodovana, da bi se porušila sama od sebe. Torej gre le za lepotne poškodbe? Nikakor, v nadaljevanju doda, da so poškodbe tako oslabile nosilnost nekdanjega skladišča, da bi se že ob šibkem potresnem sunku stavba lahko porušila.

Stvar je enostavna: objekt nacionalne kulturne dediščine je pred kolapsom, vendar ga ni organa, ki bi posredoval. In ne medija, ki bi postregel s primerom, kako kulturno zaščitene stavbe varujejo denimo v bližnji Avstriji.